Tiskane izdaje
V Simobilu so v zadnjih letih prejeli več mednarodnih nagrad Evropskega združenja za interno komuniciranje. Kako pri njih poteka pretok informacij, smo se pogovarjali z Lariso Grizilo, direktorico sektorjev za človeške vire in korporativnih komunikacij.
Glede na priznanja lahko iz prve roke poveste, kakšna je učinkovita komunikacija v podjetju.
Eno najpomembnejših orodij Simobilove poslovne uspešnosti in odličnega odnosa s svojimi deležniki je ravno komunikacija. Odprta, transparentna, skrbno načrtovana in usmerjena. Naša interna komunikacija je razporejena po različnih kanalih, ki se med seboj dopolnjujejo.
Uporabljamo elektronsko pošto, intranet, facebook (zaprta skupina za vse zaposlene), plazme in piši-briši stene. Ekrani in stene so razporejeni po vsej poslovni stavbi. Vsak od teh kanalov doseže določeno število ljudi, katerega bomo uporabili, pa je odvisno od vsebine. Predvsem pa prisegamo na osebno komunikacijo vodij, ki je za interno komunikacijo bistvena.
Zakaj je interna komunikacija sploh pomembna? Kaj konkretno bi se dogajalo v vašem podjetju, če ne bi bilo ustreznega komuniciranja? Lahko izpostavite kakšen primer, ki v podjetjih ni redek?
Povedano zelo preprosto, se podjetje brez ustrezne interne komunikacije in posledično motiviranih zaposlenih ne more uspešno razvijati na nobenem področju. Skozi komunikacijo skrbimo za udejanjanje vrednot, ki jih podjetje živi. Najprej pri sodelavcih, ki potem kot ambasadorji vrednote in vizijo podjetja ter blagovne znamke udejanjajo navzven, do uporabnikov.
Če tega ni in če zaposleni ne vedo, kaj se v podjetju dogaja, to lahko povzroča negotovost in zmanjšano zaupanje. In nenazadnje – če zaposleni niso enotni, kako lahko pričakujemo, da bodo do končnih uporabnikov prišle usklajene informacije.
Na primer, kako naj zaposleni komunicirajo s strankami o določenem novem produktu, ki ga je marketing poslal na trg, če o njem izvedo šele, ko jih o tem povprašajo stranke? To bi bila v interni komunikaciji kar velika napaka, ki pa smo se ji mi doslej na srečo uspešno izogibali, čeprav se tudi nam vsake toliko pripeti kakšna manjša nerodnost. Najpogosteje naredimo kakšno tipkarsko napako, ki spremeni pomen zapisane besede, med zaposlenimi pa poskrbi predvsem za veliko smeha in tudi nekaj zbadanja nas komunikatorjev.
Ko pripravljate strategijo za interno komuniciranje, čemu posvečate največ pozornosti in zakaj?
Enako kot pri pripravi vsake druge komunikacijske strategije sta ključni kakovostna analiza in pravilna ocena trenutnega stanja. Šele ko je to narejeno, lahko začnemo razvijati strategijo. Simobil se je od nekdaj zavedal, da so glavna »sestavina« za pravi poslovni uspeh ljudje in zato zadnjih nekaj let posebno pozornost usmerjamo v njihovo sistematično razvijanje. Vsakodnevno soustvarjamo kulturo in pogoje dela, ki spodbujajo podjetniški duh, inovativen način razmišljanja ter kreativnost pri ustvarjanju novih produktov in storitev.
Spodbujamo vključevanje sodelavcev v različne aktivnosti, ki morda tudi niso del njihovih osnovnih nalog. Ob tem pa je pomembno, da razmišljamo in delujemo zunaj ustaljenih okvirov. Naša glavna prednost so sodelavci, ki pri svojem delu uresničujejo vrednote podjetja.
Po nekaterih raziskavah 40 odstotkov zaposlenih ne odpira e-pošte, ki jo pošiljajo iz marketinga v podjetjih. Kakšen je odziv zaposlenih pri vas in kako ste ga dosegli?
Pri nas jo prebere med 60 in 70 odstotki zaposlenih, odvisno od vsebine. Ključno pri pošiljanju e-pošte vsem zaposlenim (ali določenim ključnim ljudem/skupinam) je, da je vsebina relevantna, kratka in jedrnata. Ob vsej poplavi mailov, ki jih zaposleni prejmejo vsak dan, se moramo potruditi, da naša sporočila izstopajo iz povprečja.
Katera je največja napaka, ki ste jo storili v internem komuniciranju in kakšne so bile posledice?
Najbolj negativen vpliv na učinkovitost interne komunikacije ima premajhna vključenost zaposlenih v proces komuniciranja. Se pravi, komunikacija mora biti dvosmerna in ne sme potekati samo od vrha navzdol. Prav tako je treba zaposlene o pomembnih zadevah obvestiti prej kot zunanje javnosti in poskrbeti, da so vse skupine zaposlenih obveščene na zanje najbolj primeren način. Na primer, z nekom, ki večino delovnega časa preživi v poslovni stavbi, lahko komuniciramo na bistveno več načinov kot z nekom, ki je večino časa na terenu.
