Zombiji so kot nacionalizem
Filmski prvenec hrvašjega režiserja Predraga Ličine o balkanskih neumnostih
Odpri galerijo
Predrag Ličina je posnel parodijo, polno metafor o resničnosti. Foto Roman Šipić
V hrvaško-srbski koprodukciji je nastala politična zombijevska črna komedija z dramatičnim zasukom Poslednji Srb na Hrvaškem. V njej je razkrit super tajni načrt o oblikovanju velike Slovenije. O tem pa tudi o nacionalizmu, stripih, Johnu Carpenterju ter skupini The Cramps smo se pogovarjali z režiserjem in scenaristom tega intrigantskega prvenca Predragom Ličino.
Občinstvo na Reki, v Zagrebu, Beogradu, Nišu in Ljubljani se enako zagnano smeje. Morda le drugim šalam. V Srbiji je bolj smešen prizor, ko nekdanji hrvaški zombi, ki postane Novosrb, pove, da mu je ime Nemanja. Na Hrvaškem je bila prva eksplozija smeha pri homoseksualnem poljubu. Na Reki pa ta poljub ni vzbudil pozornosti, ker je mesto bolj liberalno in je po mentaliteti precej bliže Ljubljani kot Zagrebu.
Ko smo še živeli 'v ječi narodov' (smeh), je name najmočneje vplival John Carpenter s svojimi mojstrovinami, kot so Temna zvezda, Megla, Noč čarovnic, Napad na policijsko postajo številka 13, Christine ... Sceno, v kateri glavni protagonisti prispejo iz Zagreba v srbsko vas Sladojevci, sem dejansko posnel, kot da je to vestern. Tudi kostumografija je takšna. Hkrati sem dodal malo stripovske estetike.
Zdaj bi mu lahko rekli tudi gothabilly (smeh). Moja najljubša skupina je The Cramps, v živo sem jo videl v Zagrebu maja 1998. Oni so začetniki pshychobillyja, ki se je nato razvejal in vplival tudi na druge zasedbe. Z leti sem zbral številne vinilne plošče iz petdesetih let prejšnjega stoletja, na katerih so pesmi, ki so jih izvajali člani skupine The Cramps ali so vplivale nanje. Imam tudi štiri dvojne vinilne albume s priljubljenimi pesmimi njihovega žal že pokojnega pevca Luxa Interiorja in njegove žene, kitaristke Poison Ivy, ki sta strastno zbirala bizarne single iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Uvodna skladba v filmu je Shuffle in the Gravel, ki jo izvaja Young Jessie in je ena od skladb s teh kompilacij. Ko smo hoteli dobiti avtorsko dovoljenje, da bi jo uporabili v filmu, nihče ni mogel ugotoviti, kdo je lastnik izvirnega posnetka. Zato smo se odločili za posnetek z ženskim vokalom, ki so ga naredili fantje iz zasedbe Svadbas.
(Smeh.) Ne vem, kaj me je prijelo. Vprašanje o nacionalnosti vseh naših narodov se mi zdi na neki način nesmiselno in zato se norčujem iz tega. Če nas spravite na kup, nas je za pol Tokia. Ko je obstajala Jugoslavija, nas je bilo 22 milijonov, zdaj nas je precej manj. Iz Hrvaške se je od leta 1991 odselilo skoraj milijon ljudi. Podobno je v Srbiji in Makedoniji, le na Kosovu prebivalstvo narašča. Bliže mi je nekdo iz Ljubljane ali Beograda kot nekdo iz Knina ali Garešnice. Menim, da bi bilo bolje, če bi Jugoslavija razpadla po mestih. (Smeh.)
To je moj razmislek o hrvaški prihodnosti. Že nekaj let opazujem 'napredek' hrvaškega patriotizma, o katerem sem prepričan, da se bo samo še razraščal. Možno je, da bo Hrvaška nekoč na leto posnela en sam film, in to takšen, v katerem bo nastopala superherojka, saj bo patriotski in skladen z nacionalnim interesom. Narodu bo to zadostovalo. Kot kaže, bo v prihodnjih dvajsetih letih na Hrvaškem kar 120 odstotkov turbokatolikov.
Zombiji so neumni, saj nimajo možganov. So mrtvi in živi hkrati in edino, kar jih zanima, je to, da pridejo do človeškega mesa, s katerim se hranijo.
To gre v bistvu bolj na račun Hrvatov kot Slovencev. Ko Hrvati nehajo sovražiti Srbe, začnejo sovražiti Slovence. Gotovo smo drug drugemu najljubši sovražniki. Živcirajo me šale na račun Slovencev, ki so neumne in niso smešne. Tako da sem s to veliko Slovenijo nalašč nekoliko podrezal, kajti ves čas se govori le o veliki Srbiji. Velika Slovenija, ta bi šele prestrašila Hrvate! (Smeh.)
To je res, vendar so v resnici Madžari najbolj nevarni.
Priznam. To je naša soseda iz Sevnice, ki je prispevala priimek. Šifra njenega telefona je 1406, kar je rojstni dan njenega moža Donalda.
Bil sem velik oboževalec jugoslovanske košarke, ki je bila dolgo najboljša na svetu. Zato sem si ta priimek izposodil od velikega idola iz mladosti.
Za Severino sem v devetdesetih letih posnel kar nekaj videospotov in vem, da je dobra igralka, še posebej komedijantka. Sama me je poklicala, saj ji je bil scenarij zelo všeč. Razmišljal sem, kako bi jo vključil v film, in zdelo se mi je, da bi bila vloga italijanske aktivistke za pravice zatiranih, ki je oblečena v Versacejevo obleko, vredno 20.000 evrov, idealna zanjo. To je še ena pikra na račun salonskega aktivizma.
Vedno sem mislil, da bom risal stripe, potem pa sta prišla nogomet in glasba. Kmalu sem ugotovil, da nimam talenta za risanje, zato sem se lotil pisanja in kasneje me je prevzel film. Stripe pa še vedno rad berem.
Vedno. Res je svojstven svetovni fenomen, da je doživel tak uspeh v Jugoslaviji. To je tema, vredna resnega dokumentarnega filma.
Da, sem Džerdan Šačiri, poimenovan po kosovskem nogometašu, ki igra za Liverpool. Albanci so v filmu prispodoba tega, da Hrvati in Srbi počasi izginevajo, vedno pa pride nekdo, ki zasede prazen prostor. Skozi zgodovino nekateri narodi izginejo, drugi pa pridejo. Smešno je, da se ljudje med sabo prepirajo, skupaj pa izumirajo.
Da, na žalost. Ko smo že mislili, da je sovraštvo končno nekoliko presahnilo, ga je povsod še več. Zdaj so ponekod razmere še hujše kot leta 1991. Žal je to evropski trend, posebno na Poljskem, Slovaškem, Madžarskem … Kot da si želijo, da bi se vrnila diktatura, le da bi tisto, kar so imeli za komunizem, zdaj zamenjali s klerofašizmom. Kot da si želijo v svojih državah vpeljati Deklino zgodbo.
Prvenec predstavljate po domovini in sosednjih državah. Kakšni so odzivi gledalcev?
Občinstvo na Reki, v Zagrebu, Beogradu, Nišu in Ljubljani se enako zagnano smeje. Morda le drugim šalam. V Srbiji je bolj smešen prizor, ko nekdanji hrvaški zombi, ki postane Novosrb, pove, da mu je ime Nemanja. Na Hrvaškem je bila prva eksplozija smeha pri homoseksualnem poljubu. Na Reki pa ta poljub ni vzbudil pozornosti, ker je mesto bolj liberalno in je po mentaliteti precej bliže Ljubljani kot Zagrebu.
To je vaš prvi celovečerec in jasno je, da se v njem poklonite tako vesternom kot Tarantinu in grozljivkam B-produkcije.
Ko smo še živeli 'v ječi narodov' (smeh), je name najmočneje vplival John Carpenter s svojimi mojstrovinami, kot so Temna zvezda, Megla, Noč čarovnic, Napad na policijsko postajo številka 13, Christine ... Sceno, v kateri glavni protagonisti prispejo iz Zagreba v srbsko vas Sladojevci, sem dejansko posnel, kot da je to vestern. Tudi kostumografija je takšna. Hkrati sem dodal malo stripovske estetike.
Tudi glasba je neki sentimentalni rockabilly oziroma horrorbilly z začetka rock'n'roll revolucije.
Zdaj bi mu lahko rekli tudi gothabilly (smeh). Moja najljubša skupina je The Cramps, v živo sem jo videl v Zagrebu maja 1998. Oni so začetniki pshychobillyja, ki se je nato razvejal in vplival tudi na druge zasedbe. Z leti sem zbral številne vinilne plošče iz petdesetih let prejšnjega stoletja, na katerih so pesmi, ki so jih izvajali člani skupine The Cramps ali so vplivale nanje. Imam tudi štiri dvojne vinilne albume s priljubljenimi pesmimi njihovega žal že pokojnega pevca Luxa Interiorja in njegove žene, kitaristke Poison Ivy, ki sta strastno zbirala bizarne single iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Uvodna skladba v filmu je Shuffle in the Gravel, ki jo izvaja Young Jessie in je ena od skladb s teh kompilacij. Ko smo hoteli dobiti avtorsko dovoljenje, da bi jo uporabili v filmu, nihče ni mogel ugotoviti, kdo je lastnik izvirnega posnetka. Zato smo se odločili za posnetek z ženskim vokalom, ki so ga naredili fantje iz zasedbe Svadbas.
Film Poslednji Srb na Hrvaškem bo gotovo nasmejal gledalce. Foto arhiv Studia
Film se ves čas vrti okoli vprašanja nacionalnosti, ki je resna stvar, vi pa se norčujete iz nje …
(Smeh.) Ne vem, kaj me je prijelo. Vprašanje o nacionalnosti vseh naših narodov se mi zdi na neki način nesmiselno in zato se norčujem iz tega. Če nas spravite na kup, nas je za pol Tokia. Ko je obstajala Jugoslavija, nas je bilo 22 milijonov, zdaj nas je precej manj. Iz Hrvaške se je od leta 1991 odselilo skoraj milijon ljudi. Podobno je v Srbiji in Makedoniji, le na Kosovu prebivalstvo narašča. Bliže mi je nekdo iz Ljubljane ali Beograda kot nekdo iz Knina ali Garešnice. Menim, da bi bilo bolje, če bi Jugoslavija razpadla po mestih. (Smeh.)
Vsak filmski narod potrebuje vsaj enega superheroja ali superherojko. Vi ste ustvarili Hrvojko Horvat …
To je moj razmislek o hrvaški prihodnosti. Že nekaj let opazujem 'napredek' hrvaškega patriotizma, o katerem sem prepričan, da se bo samo še razraščal. Možno je, da bo Hrvaška nekoč na leto posnela en sam film, in to takšen, v katerem bo nastopala superherojka, saj bo patriotski in skladen z nacionalnim interesom. Narodu bo to zadostovalo. Kot kaže, bo v prihodnjih dvajsetih letih na Hrvaškem kar 120 odstotkov turbokatolikov.
Zombiji v vašem filmu so neumni …
Zombiji so neumni, saj nimajo možganov. So mrtvi in živi hkrati in edino, kar jih zanima, je to, da pridejo do človeškega mesa, s katerim se hranijo.
V filmu razvijete tudi zaroto proti Hrvaški, saj njeni sosedi oblikujejo veliko Slovenijo in jo zasedejo. Piranski zaliv je le začetek?
To gre v bistvu bolj na račun Hrvatov kot Slovencev. Ko Hrvati nehajo sovražiti Srbe, začnejo sovražiti Slovence. Gotovo smo drug drugemu najljubši sovražniki. Živcirajo me šale na račun Slovencev, ki so neumne in niso smešne. Tako da sem s to veliko Slovenijo nalašč nekoliko podrezal, kajti ves čas se govori le o veliki Srbiji. Velika Slovenija, ta bi šele prestrašila Hrvate! (Smeh.)
Saj bi se bali tudi Madžarov, a jih ne razumete.
To je res, vendar so v resnici Madžari najbolj nevarni.
Glavna zlobnica v filmu je Slovenka, Vesna Knaus. Zveni nekako znano …
Priznam. To je naša soseda iz Sevnice, ki je prispevala priimek. Šifra njenega telefona je 1406, kar je rojstni dan njenega moža Donalda.
V begunskem taborišču delata doktor in doktorica Zdovc.
Bil sem velik oboževalec jugoslovanske košarke, ki je bila dolgo najboljša na svetu. Zato sem si ta priimek izposodil od velikega idola iz mladosti.
Vsak film, v katerem nastopa Severina, je bolj sočen ...
Za Severino sem v devetdesetih letih posnel kar nekaj videospotov in vem, da je dobra igralka, še posebej komedijantka. Sama me je poklicala, saj ji je bil scenarij zelo všeč. Razmišljal sem, kako bi jo vključil v film, in zdelo se mi je, da bi bila vloga italijanske aktivistke za pravice zatiranih, ki je oblečena v Versacejevo obleko, vredno 20.000 evrov, idealna zanjo. To je še ena pikra na račun salonskega aktivizma.
V filmu je precej stripovskih elementov.
Vedno sem mislil, da bom risal stripe, potem pa sta prišla nogomet in glasba. Kmalu sem ugotovil, da nimam talenta za risanje, zato sem se lotil pisanja in kasneje me je prevzel film. Stripe pa še vedno rad berem.
Alan Ford?
Vedno. Res je svojstven svetovni fenomen, da je doživel tak uspeh v Jugoslaviji. To je tema, vredna resnega dokumentarnega filma.
Za finale grande se v filmu pojavite vi, in sicer kot Albanec.
Da, sem Džerdan Šačiri, poimenovan po kosovskem nogometašu, ki igra za Liverpool. Albanci so v filmu prispodoba tega, da Hrvati in Srbi počasi izginevajo, vedno pa pride nekdo, ki zasede prazen prostor. Skozi zgodovino nekateri narodi izginejo, drugi pa pridejo. Smešno je, da se ljudje med sabo prepirajo, skupaj pa izumirajo.
Nacionalizem je kot zombi, vedno znova se vrne in hoče še, mar ne?
Da, na žalost. Ko smo že mislili, da je sovraštvo končno nekoliko presahnilo, ga je povsod še več. Zdaj so ponekod razmere še hujše kot leta 1991. Žal je to evropski trend, posebno na Poljskem, Slovaškem, Madžarskem … Kot da si želijo, da bi se vrnila diktatura, le da bi tisto, kar so imeli za komunizem, zdaj zamenjali s klerofašizmom. Kot da si želijo v svojih državah vpeljati Deklino zgodbo.
