Knjige, h katerim se vračamo

Katere so tiste knjige, ki jih lahko beremo znova in znova, pa se jih ne naveličamo, nasprotno, zdi se nam, da jih bomo šele ob ponovnem branju lahko do konca dojeli, odkrili vse njihove plasti in se znova osončili v njihovi lepoti, smo vprašali nekaj slovenskih pisateljev, publicistov, urednikov in kritikov.

Brina Svit, pisateljica:

Če je kakšno branje, ki ga v zadnjih mesecih priporočam okoli sebe, je to neapeljska tetralogija Amica geniale oziroma Moja genialna prijateljica, delo italijanske pisateljice, ki se podpisuje z imenom Elena Ferrante, a hoče ostati anonimna. Žal bodo morali slovenski bralci počakati še nekaj mesecev, da bo pri Cankarjevi založbi izšla prva od štirih knjig, ki sestavljajo cikel. Zame je bila to neverjetna bralna izkušnja, podobna tisti iz odraščajočih let, ko bereš hlastno, strastno in enostavno ne moreš nehati, dokler ne prideš do konca. Pri meni je šlo tako daleč, da sem tretji in četrti del, ki še nista prevedena v francoščino, nadaljevala v italijanščini, kar se je izkazalo za odlično idejo.

In šla po koncu še enkrat na začetek, tokrat manj hlastno, gledajoč pisateljici pod prste. Kaj je tisto, kar v njeni dolgi romaneskni sagi tako očara in začara? Njen romaneskni material, življenjska zgodba dveh deklet, rojenih v zgodnjih šestdesetih letih v revnem predelu v Neaplju, ki se poskušata vsaka na svoj način iztrgati revščini, nasilju in comorri, z vsem socialnim in zgodovinskim ozadjem? Njen jezik – kar mi je potrdilo branje v italijanščini – ki je izredno živ, enostaven, pogovoren, sočen, celo obscen, a nikoli vulgaren ali cenen? Dejstvo, da sta obe glavni junakinji neverjetno polnokrvni, nepredvidljivi, strastni, tako da se do konca sprašujemo, katera je pravzaprav tista, ki je genialna. Lila ali Lenù? Ali preprosto obe?

Breda Smolnikar, pisateljica:

Ob Thomasu Mannu, Exupéryju, Andriću, Kovačiču, Kosmaču, Prežihu, starem Kranjcu in drugih prozaistih je to vsekakor Thornton Niven Wilder s knjigo Most svetega kralja Ludovika (The Bridge of San Luis Rey), napisano daljnega 1927. leta. Zanimivo, kako ni mogel priti med literarne velikane, ne v Ameriki in še manj v Evropi, kar bi si nedvomno zaslužil. Ima vse, kar človeka, ki od literature hoče več, očara. Intelekt, svežino, védenje o človeških globinah, rad se igra, saj je za osnovo svojemu »mostu« vzel nekaj oseb iz mladostne burke Mériméeja. In kaj je bil sposoben narediti v tej sicer tako drobni knjižici, pri nas v prevodu Janeza Gradišnika v imenitni Kondorjevi zbirki! – K temu »mostu …« se vračam vse svoje življenje. Še vedno pa premišljujem o tistem neznanem gostu Trubarjevega antikvariata v Ljubljani izpred let, ki je moji hčerki Metki, ko je tam zase iskala neke knjige, med njimi tudi Wilderjev »most«, dejal, da ima sam na svoji polici vedno tri izvode te knjige. Ko sem slišala to zgodbo, sem začela sanjati, da bom nekoč srečala tega človeka in da bova kakšno rekla o tem mostu. Zagotovo pa si mu ne bi drznila ponuditi kake svoje knjige … A tu je ob prozi še poezija. Prešernova. Enkrat bom spet šla v Kranj dotikat se in vonjat stene, kjer je živel.

Branko Gradišnik, prevajalec:

Po prvih stotih knjigah (ne knjigicah) nima smisla brati kakih novih, kajti možnost, da bi iz naslednjih zvedel kaj, česar nisi mogel zvedeti iz prvih stotih, je infinitezimalna. Pozneje so mene osebno »presvetlili« samo še Dediči Williama Goldinga. Tak zadetek je žal še bolj redek kot na Loteriji Slovenije.

Žal nam prvih sto knjig odbirajo knjižnice, dušebrižniki, slavistke in starši. Možnost, da se bomo iz njih učili nepotrebnosti, je zato precejšnja. Na srečo je človeški spomin prizanesljiv in poskrbi, da se s časom vse takšno izbriše; ostane zgolj približen vtis, da je bila knjiga »zanič«, »brezveze«, »še kar« ali »super«. No, bralkam (moški ne berejo več) Dela priporočam, da se občasno vračajo k tistim knjigam izmed prvih stotih, ki se jim v spominu še zdijo »super«. Ker so medtem rasle, bo sedanji vtis morda drugačen. A če bodo še vedno brale z navdušenjem, veseljem, presunjenostjo ali cerebralnim zadovoljstvom, potem je jasno, da jim prav ta knjiga še naprej daje. Nasploh pa tudi tu velja pravilo, da vsak dobi, kar si prisluži. Odlične knjige so samo za odlične bralke. Te pa si znajo same kaj najti.

Manca Košir, publicistka:

Kajpada se vedno znova vračam k prebiranju Svetega pisma, pa mojih mističnih pesnikov in pesnic, pa Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, vsako leto Prešerna, pa da moram ponovno (tretjič, četrtič?) prebrati celotnega Dostojevskega, si govorim, pa … In potem pristanem na zdaj in tukaj in vem, da bom večkrat prebrala roman, ki sem ga takoj po izidu že dvakrat. Slovenski roman! Rok Vilčnik rokgre: Človek s pogledom. Kakšen je naš pogled, od tega je odvisno vse bistveno. In pogledi, o katerih piše Rok, način, na kakršnega piše, horizonti, ki jih odpira, poetičnost in humor me hranijo, njegova domišljija fascinira. A kaj bi jaz govorila, raje odlomek za okus: »Beseda VIDIM je že zdavnaj prerasla svoj pomen. Kdor vidi, ve. Kdor ve, vidi. Oči se le dotikajo sveta, tako kot roke ali pa sapa. Vse se odbija in trka med seboj – misli, atomi in svetovi. Vse nam oznanja svojo prisotnost. Pogleda ne omejujeta čas in prostor. Prebija se skozi vse. Nosi ga želja, želja po vedenju in razodetju, želja po obstajanju in želja po zavedanju.

Pogled dela človeka in ni človek ta, ki gleda.

Pogled gradi človeka. In ne oči.

In le človek s pogledom v svojo notranjost je poln zlate krvi, je človek, poln življenja.

In to je svetloba, ki ti je nihče ne more vzeti.«

Feri Lainšček, pisatelj, pesnik:

Knjiga, ki sem si jo nadvse želel prebrati že desetletja pred tem, preden je bila sploh objavljena. Knjiga, ki mi je bila očitno namenjena, saj se tudi potem, ko se mi je želja naposled uresničila, zmeraj znova vračam k njej. Vse to in še veliko več je zame Jungova Rdeča knjiga, ki je bila v izvirniku prvič natisnjena leta 2009, leta 2012 je izšla angleška izdaja, leta 2015 pa je bila prevedena tudi v slovenščino. Gre seveda za svojevrstno avtobiografsko delo, ki je nastajalo od leta 1915 do leta 1930, zadnjo rokopisno opombo pa je avtor dodal leta 1959, torej prav v letu mojega rojstva. Čeprav knjige potem nikoli ni zares dokončal, predstavlja dragoceno podlago za razumevanje njegovih kasnejših del in ponuja vznemirljiv uvid v rojevanje njegovih teorij o Jazu, Sebstvu in Duši. Kar zadeva mojo ustvarjalnost, so mi namreč prav te Jungove razlage pomagale osvetliti mnoga potovanja med svetovi zunanjih zaznav in svetovi nezavednega in mi navsezadnje tudi pojasnile, da se ti svetovi res lahko zbližajo le z umetnostjo. Pa še to njegovo misel, ki mi je pravzaprav vodilo, naj zdaj dodam: »Obstaja samo ena pot, in to je vaša pot. Pot drugih je lahko za vas zmotna.«

Dijana Matković, prevajalka:

Ker sem v bralskem smislu zvesta več avtorjem in avtoricam, ker ne verjamem v bralsko monogamijo in bi težko javno izpovedala ljubezen eni sami knjigi (ljubezen je zlo, bi rekel Žižek – iz vsega stvarstva vzame eno reč, eno osebo), bom raje malce anekdotična. Namreč – Nejc Gazvoda. Enkrat, pred leti, je z mano potoval v Beograd. Ne Nejc lično, eden izmed njegovih romanov, mislim, da je šlo za Sanjajo tisti, ki preveč spijo (Beletrina, 2008). Tak proper generacijski roman je to, ki je, če se ne motim, nasledil njegovo prvo zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (Goga, 2004), s katero je komaj osemnajstleten prebil tišino in prvič v literarnem smislu opisal svet, kot ga vidi generacija, rojena v osemdesetih. Spomnim se pekočine v trebuhu ob prvem prihodu v Beograd, tesnobe ob tujem, pa sem iz potovalke povlekla Gazvodo in pričela brati in se pomirila v domačem, tako zelo blizu in tako zelo oprijemljiv mi je bil njegov literarni svet. In ker kolega Gazvoda že nekaj časa ni napisal romana ali zbirke zgodb, prebrala pa sem že vse, ene tudi večkrat, čutim nujno reči tole: Nejc, prosim, piši. Čakajo nas potovanja, na katera se ni dobro odpravljati sam.

Neda Pagon, zgodovinarka, prevajalka:

Takšno branje, posebej tistih knjig, ki so z mano že desetletja, štejem za intimno dejanje, za nekakšen bolj ali manj skrit, malce potuhnjen dialog s knjigo, ne nujno kar z avtorjem. Zato to svojo zasebno in osebno izbiro težko priporočam na široko, pravico do izbire imamo vsi in tudi pravico, da ocenimo, kaj je zanimivo – in kdaj kaj. A vprašanje terja odgovor. Eno takih mojih večnih branj so Butalci Frana Milčinskega. Kako napisati zabavno vzgojno knjigo, da ni moralka in da je brez vpliva vsakršnih terapevtov, znalcev in svetovalcev (-valk). Bi jo morala država položiti v zibel vsakemu novemu državljanu! Drugo so Pisma Madame de Sevigne. Malce odrinjena inteligentna gospa iz 17. stoletja. Nič posebnega, a vse nekako presežno. Duhovito brez cinizma, senzibilno brez sentimentalnosti, na »ženski strani«, a brez patosa, zadržano. Skoraj historični dokument o življenju in navadah. Tretje Tristram Shandy Laurencea Sterna. Pričujoči izbor, kot se vidi, malce preferira ironične in privzdignjene obravnave človeških reči. Takšno je tudi vedno očarljivo, a nujno podrobno branje Tristrama, ki je v bistvu parodija na roman, kar sporoči skozi prepričljivo tehniko pripovedi, ki reče to in ono na račun narativnih metod. Živa avtentičnost lastnega časa in hkrati nje pretanjen posmeh. Četrto Derviš in smrt Meše Selimovića. Preplet filozofske in lirične pripovedi, kakršen je nujen za približno dojemanje balkanske zgodovine, drže in mentalitete. Povedano z mero, okusom in predanostjo – in ravno s toliko duhovnosti, da v njej ni nobenih mitskih razsežnosti znamenitih duhovnih dram s tega območja.

Sicer pa v poletnem času ponovno preberem kaj iz antike in nekaj, kar se, recimo tako, povezuje z našim časom (letos spet Doberdob, Prišleke, Rdeče in črno ...

Bernard Nežmah, publicist:

Moj odgovor so Spomini Dmitrija Šostakoviča (Nova revija, 2002). Bolj kot memoarji velikega komponista so zgled, kako lahko človek polno ustvarja in živi tudi v najtršem režimu, kot je bila Stalinova Sovjetska zveza. Seveda ne kot konformist, temveč kot oporečnik. Če je Varlan Šalamov 20 let gulaga prelil v Kolimske zgodbe, za katere je moral ustvariti svojstveni slog, da bi sploh lahko o tem spregovoril, je Šostakovič preživel na svobodi, kjer si je izmišljal umetnost zato, da je skozi njo lahko izražal jezo in bolečino nad časom stalinizma, vendar ne v realistični formi, marveč skozi posebni humor srednjeveškega jurodivija. Še primer: ko je politbiro sredi vojne sklical vrh skladateljev, da uglasbijo novo himno, je sodeloval tudi Dmitrij. Stalinu je bila njegova uglasbitev všeč, vendar je predlagal serijo popravkov ter ga vprašal, koliko časa bi rabil za popravo. Šostakovič je pomislil, da bi rekel, da jih lahko spiše mimogrede v petih minutah, a se je odločil za pet ur. Toda tudi s tem je vožda razbesnel – tako resna državna tema, ta neresni človek pa bi jo izvedel na mah. In Šostakovič je potem humorno pripovedoval, kako ni postal avtor državne himne.