Tiskane izdaje
Na kulturnih straneh ameriških časopisov v zadnjih dveh ali treh letih navdušeno razglašajo domnevno novo renesanso kratke proze.
Ta je v ameriški literarni zavesti vedno zavzemala pomembno in ugledno mesto, toda glede na njeno vsesplošno popularnost v prvi polovici 20. stoletja, ko je cvetela ne le v številnih literarnih, ampak tudi drugih, komercialnih revijah, je v drugi polovici opazno stagnirala.
Zadnjo revitalizacijo je doživela z minimalizmom Raymonda Carverja v osemdesetih, na prelomu v novo tisočletje pa si je skupaj s tiskanimi mediji delila usodo padca – zlasti drastičnega padca honorarjev za objavljena dela. A zdaj naj bi ravno tisto, kar je povzročilo ta zaton, kratki prozi tlakovalo pot v novo zlato dobo.
Dokazi, ki jih pisci ponujajo za svoje vzhičenje, so sicer različni, tudi različno prepričljivi. Nekateri, nekoliko tavtološko, ugotavljajo, da so pisci kratke proze znova medijsko zanimivi, ter to pripisujejo med drugim pomembnim literarnim nagradam, ki so jih v kratkem času prejeli.
Lani je tako na primer Nobelovo nagrado za književnost prejela Kanadčanka Alice Munro, za mnoge najboljša še živeča avtorica kratke proze; mednarodnega bookerja Američanka Lydia Davis, odlična avtorica kratke proze; prvo nagrado folio, ki naj bi bila protiutež vse bolj komercialnemu bookerju, pa George Saunders za zbirko Tenth of December (Deseti december), ki se je pred tem že zmagoslavno povzpela na lestvice najbolj prodajanih knjig časnika New York Times.
Drugi poudarjajo ustanovitev novih literarnih nagrad, pa tudi spletnih literarnih revij, specializiranih za kratko prozo. Najbolj eksaktne in za ameriški odnos do literature najpomembnejše so seveda številke – in tudi te naj bi bile dovolj zgovorne. Ponekod je mogoče prebrati, da naj bi prodaja kratke proze lani poskočila za celih 35 odstotkov!
Vsekakor je bilo našteto dovolj, da so založniki, ki so se še do nedavnega branili izdajanja zbirk kratkih zgodb, ker naj te ne bi bile dovolj komercialno zanimive, nenadoma začeli govoriti o novi poslovni priložnosti in da so hitro pristavila svoj piskrček še zveneča literarna imena, ki so pred tem veljala predvsem ali izključno za romanopisce.
Vsem tem kritikom, založnikom, agentom in avtorjem je skupno prepričanje, da so našteti pojavi le posledice oziroma simptomi veliko razsežnejšega kulturnega in psihološkega obrata. Obrata, ki naj bi bil tako vseobsegajoč, da so se istočasno (spet) okrepili glasovi, ki napovedujejo počasno in mučno smrt romana.
Oblika, ki jo diktira medij
Potem ko so od pojava pametnih telefonov in možnosti mobilnega dostopa do spleta kratke forme zavladale med bralci v Aziji, zlasti na Japonskem, kjer je tradicija slednjih tako ali tako dolga in bogata, do nedavnega ni nič kazalo, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi na Zahodu oziroma vsaj v ZDA, kjer digitalizacije branja ne zadržujejo previdni, večkrat tudi konservativni in rigidni zakoni kot v Evropi.
Potem pa je idejo podjetniško pograbil kdo drug kot gigant Amazon ter januarja 2011 svoji ponudbi e-knjig dodal serijo Kindle Singles, ki je bila sprva namenjena stvarnim, daljšim novinarskim prispevkom, prvotni koncept pa so hitro razširili in začeli ponujati v branje tudi kratke zgodbe in novele, ki jih lahko bralec samostojno naloži za skorajda simbolično ceno dolarja ali dveh.
To je povzročilo, da so bile platforme, ki ponujajo nasvete in podporo pisateljem v nastajanju, kmalu polne pripovedi o avtorjih, ki so s pomočjo zgodb, objavljenih v Amazonovi novi seriji, nezaslišano obogateli (70 odstotkov zaslužka dela, objavljenega v Kindle Singles, gre avtorju), razni tehnoutopisti, kot navdušence in preroke tehnološkega napredka imenuje njegov kritik Jevgenij Morozov, pa so pohiteli z razlagami, zakaj je popularnost te literarne vrste logična in predvidljiva.
Kratka proza naj bi bila namreč idealna za današnjega bralca, ki v natrpanem vsakdanu in poplavi različnih drugih oblik kratkočasja branju ne more ali ne želi posvetiti več kot nekaj minut na dan ter bere predvsem za preganjanje časa – medtem ko se zjutraj pelje na delo z javnim prevozom, med odmorom ali, priznajmo si, na stranišču.
Tak bralec najpogosteje posega po digitalnem čtivu, dosegljivem s pametnim telefonom ali tablico, ki ju ima zmeraj pri roki. Že sam digitalni medij pa, kot vemo vsaj od Carrovih Plitvin naprej, daje prednost ekonomičnim, kratkim oblikam, saj v dobi površnega brskanja po vsebinah in nenehnih motenj počasi izgubljamo sposobnost zbranega in poglobljenega branja (daljših) besedil.
Treba je dodati, da je kratko zgodbo za razliko od romana mogoče neprimerno lažje in hitreje v celoti objaviti na spletu in/ali naložiti z njega (četudi je v telekomunikacijsko razvitih državah ta prednost le še minimalna), poleg tega je tudi cena posamezne zgodbe bistveno ugodnejša in zato bralcu privlačnejša.
Podobno kot danes vse več potrošnikov namesto glasbenih albumov kupuje posamezne pesmi, naj bi namesto celotnih zbirk ali daljših romanov raje kupovali samostojne zgodbe – ta trend naj bi zdaj segel tudi zunaj digitalnega in se kazal v prej omenjeni vse večji popularnosti kratke proze nasploh.
Hopla, kaj pa če nič ni res?
Po začetni eksploziji navdušenja so se zlagoma oglasili tudi nekateri skeptiki, ki so v takšni naraciji odkrivali številne luknje. Prvič, kar nekaj zgoraj naštetih pojavov, zagotovo pa literarne nagrade, ki jih večinoma podeljujejo precej konservativne strokovne komisije, izkazuje šibko povezanost s trendi množičnega branja.
Drugič, nič manjši problem niso statistike: Amazon je znan po tem, da dejanske številke ljubosumno – nekateri trdijo, da iz povsem manipulacijskih vzgibov – skriva, tako da ni mogoče z gotovostjo trditi, ali je rast v prodaji kratke proze dejanska in kolikšna je.
Amazonove lestvice najbolj prodajanih knjig vsekakor govorijo povsem drugo zgodbo. Če samo pomislimo na zadnje svetovne uspešnice, je jasno, da so to še vedno romani in da so ti daleč od kratkosti – posamezni deli Pesmi ledu in ognja Georgea R. R. Martina imajo povprečno od osemsto do devetsto strani, knjige Petdesetih odtenkov, ki naj bi bile pisane za »gospodinje«, okrog petsto, Igre lakote, namenjene predvsem mladim, pa štiristo, pri čemer gre povrhu še za serije. In ko smo ravno pri slednjih, tudi televizijske serije, ki resnično doživljajo preporod, dokazujejo kvečjemu to, da zanimanje za dolge pripovedi, ki vzamejo kar nekaj posameznikovega časa in zahtevajo dolgotrajno angažiranost, ni prav nič manjše kot nekoč.
Ali kot je povedala Sadie Stein za The Atlantic: dobra kratka zgodba te pretrese, medtem ko je danes cenjen predvsem eskapizem. Če torej današnji bralec ni sposoben kompleksnega branja, tudi ni sposoben branja kakovostne kratke zgodbe; manjša dolžina znakov pač še ne pomeni manjše pomenske globine oziroma širine.
Ne nazadnje se je mogoče strinjati tudi z Lauro Miller, ki za Salon piše o tem, da ni nič manj logično, če priročnejši medij bralce spodbuja k branju romanov in daljših tekstov, saj je večstostranski »špeh« lažje nositi s sabo naloženega v e-obliki na tej ali oni napravi.
Brez fabule ni zgodbe
Kakorkoli že, ti trendi še lep čas ne bodo prišli do slovenskih bralcev, saj je e-branje pri nas še zmeraj v povojih in bo brez korenite spremembe v ponudbi in mišljenju tam verjetno tudi ostalo. Če kaj, je pri nas trend ravno ali še vedno obraten.
Kratka proza večinoma vztraja v tiskanih literarnih revijah, ki imajo le še ozko bralstvo, z nekaj izjemami založbe v svojih programih zbirk kratkih zgodb skoraj nimajo več, razni kratkoprozni natečaji in delavnice pa so prej dokaz, da imamo Slovenci več slabih piscev kot dobrih bralcev.
Izvrstni avtorji kratke proze, na primer Matjaž Brulc, Aleš Čar, Nejc Gazvoda, Urška Sterle, so po začetni eksploziji v prvem desetletju novega tisočletja kratko prozo bodisi zamenjali za roman bodisi že nekaj časa niso izdali ničesar novega; kar nekaj obetavnih avtorjev pa je (za zdaj) ostalo pri prvencu.
Predvsem pa se zdi, da najmlajše generacije kratko prozo vse bolj razumejo kot vajo, trening za tisto »pravo« literaturo – roman. Tega je krivo tudi to, da za kratko prozo nimamo več literarne nagrade, ki bi zmogla konkurirati popularnemu kresniku. Žal, tudi take reči štejejo – če ni fabule, ni zgodbe.
