Sovretova nagrada 2011: Lavreata Jaroslav Skrušný in Nada Grošelj

Ljubljana - Komisija za nagrade Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki ji predseduje Branko Madžarevič, je letošnji nagradi za največje dosežke na področju prevodne književnosti na Slovenskem na slovesnosti v društvenih prostorih na Tomšičevi v Ljubljani namenila Jaroslavu Skrušnýju in Nadi Grošelj, prvemu za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda, drugi za prevod Plavtovega Kljukca, Ovidijevega Rimskega koledarja in Wildovih Izbranih del.

Komisija za nagrade, v kateri poleg Madžareviča sodelujejo Jana Unuk, Barbara Šega Čeh, dr. Andrej E. Skubic in dr. Marko Marinčič, je v utemeljitvi zapisala, da bi od slovenske izdaje Življenja Henryja Brularda, izzivalno moderne in kompleksne Stendhalove avtobiografije, ostale samo črke, če ne bi k besedilu francoskega izvirnika pristopil tako občutljiv prevajalec, kakršen je Jaroslav Skrušný. Ob tem izvrstnem poznavalcu, besednem okuševalcu in literarnem razmišljevalcu proustovskih obzorij nam ni težko dojeti daljnosežnega ustvarjalnega pohoda k Stendhalovim izvirom. Težišče ali pa naj rečemo tesišče prevodnih interesov Jaroslava Skrušnýja gre velikim mojstrom še današnjega in polpreteklega časa, žlahtnim trdim orehom takšnih avtorjev, kot so Malraux, Sartre, Kundera, in to v znamenju erotizma, če naj pomežiknemo njegovim izvrstnim slovenitvam Georgesa Batailla, in seveda egotizma avtorja, čigar delu je Jaroslav Skrušný vlil toliko živo pretakajoče se slovenske svežine, lepote in aktualnosti potencialno še neodkritih bralskih plasti ter slasti.

V utemeljitvi nagrade Nadi Grošelj je žirija ugotovila, da je bil rimski komediograf Plavt od nekdaj vir velikih prevajalskih zadreg. Njegov gledališki svet je nenavadna mešanica rimskega in grškega, ljudskega in urbanega, bohotne muzikaličnosti in drastičnega realizma, melodramatičnih arij in slengovske govorice. Nada Grošelj je v prevodu Kljukca (Pseudolus) ta nasprotja domiselno poustvarila. Dialoge v tradicionalnem blankverzu je dopolnila z raznolikimi verznimi tvorbami, ki Plavtovih metričnih shem ne posnemajo dobesedno, temveč nakazujejo njihov ritem s subtilno mešanico latinskih in slovenskih oblik in tonalitet. Slovenjenja drame, ki je rimska adaptacija grškega izvirnika, se je prevajalka lotila z načrtno nedoslednim podajanjem kulturnih kontekstov: antične realije včasih drzno podomačuje, včasih ohranja.

S prevodom Ovidijevega Rimskega koledarja (Fasti) je prevajalka slovenskemu bralcu mojstrsko približala eno temeljnih del antične literature, didaktično pesnitev, nekakšno rimsko 'pratiko', ki je prava etnološka in religiološka zakladnica starorimskih običajev ob svečanih praznovanjih, preplet mitov in zgodovinskih legend, ajtioloških utrinkov, filozofskih dognanj, ugibanj o astronomiji, hkrati pa dokaz nekdanje tesne povezanosti človeka z naravo in njune soodvisnosti. Svojo jezikovno večstranskost prevajalka dokazuje tudi s prevodom Izbranih del, poezije in proze Oscarja Wilda. Tudi za prevod iz angleščine je značilna izredna pozornost na podrobnosti.