Tiskane izdaje
Jubilejno dogajanje ob 70-letnici Magnuma, najznamenitejše fotografske kooperative na svetu, bo dodobra seglo v Ljubljano.
Nocoj v Cankarjev dom z odprtjem retrospektive enega njegovih ustanoviteljev in enega najbolj proslavljenih fotografov 20. stoletja Roberta Cape, jutri v madžarski Balassijev inštitut, kjer se bodo oddolžili sonarodnjaku z razstavo Pred in po Capi, pojutrišnjem pa v center Photon, kjer bo odprtje razstave Magnumovih fotografov Dovolj blizu?.
Včeraj je bila Capova retrospektiva domala nared, osebje so zaposlovale še zadnje podrobnosti osvetlitve, ozko usmerjene v povečave Capovih fotografij v zatemnjeni galeriji, ki lahko vzbudi asociacijo na fotografsko temnico.
V njej zaukazan mrak premaguje 97 žarečih fotografij običajnih in slavnih ljudi, podob, ki so se nekoč davno za par stotink sekunde prikazale v iskalih leice, contaxa ali nikona, Capov pritisk na sprožilec pa jih je zapisal v zgodovino. Predvsem podobe običajnih ljudi, ki so jih razmere, ki jih niso zakrivili sami, potegnile v vojne strahote. Capove fotografske mojstrovine so ena velikih lekcij o človečnosti in njenem sesutju v 20. stoletju.
O njegovi tragično kratki biografiji smo že pisali, a ji sledi tudi klasična, kronološka postavitev izbora. Uvedejo jo podobe s predavanja Leva Trockega leta 1932 v Københavnu, prvo odmevno Capovo naročilo za agencijo Dephot v Berlinu, kjer je pristal po pregonu iz rodne Madžarske. V judovski družini v Budimpešti se je kot Endre Friedmann rodil leta 1913, domovino je moral zapustiti pri osemnajstih letih.
Sledijo zgodnji posnetki življenja v predvojnem Parizu in znameniti fotodokumenti španske državljanske vojne od leta 1936 dalje, na katerih se podobe vojne prepletajo z emotivno nabitimi posnetki ljubezni in prizori slovesa, nato vojna na Kitajskem leta 1938 in vnovična vrnitev k evropski moriji v štiridesetih letih.
V letih 1941 in 1942 je Capa fotografiral v Londonu v času letalskih napadov, leta 1943 zavezniško osvajanje Italije, 6. junija 1944, na dan D, izkrcanje zaveznikov v Normandiji (v izboru so trije posnetki od znamenitih enajstih, ki so »preživeli« ponesrečeno razvijanje filma v Londonu), nekaj mesecev zatem je fotografsko zapisal osvoboditev Pariza in bil v Belgiji, zadnje obdobje vojne, pomlad leta 1945, pa je s fotoaparatom preživel v razdejani Nemčiji.
Po drugi svetovni vojni
Iz let po drugi svetovni vojni sledijo podobe iz časa ustanavljanja Izraela in prvih spopadov s sosedami v letih 1948–1950 ter zadnja Capova vojna v nekdanji Francoski Indokini leta 1954, kjer je na severu današnjega Vietnama 15. maja stopil na mino in umrl pri le štiridesetih letih.
Med fotografijami iz let miru so v izboru portreti Pabla Picassa in Françoise Gilot, Ernesta Hemingwaya, Williama Faulknerja, Henrija Matissa, Garyja Cooperja, Ingrid Bergman in izseki iz fotografske ekspedicije v Sovjetsko zvezo z Johnom Steinbeckom leta 1947.
Zgoščeni izseki iz biografije in angažmaja enega najboljših vojnih fotoreporterjev vseh časov si sledijo ob podobah, njegov mit pa utrjuje tudi niz citatov na čelu s »Talent ne zadostuje, biti moraš tudi Madžar«.
Ali drugih, pri katerih ne pogrešaš mačističnega podtona, ki te spomni na sodobni Hollywood, v katerem se je Capa, znan po nenehnih selitvah in zajemanju življenja z veliko žlico – na tej žlici je bilo dovolj prostora za kar nekaj žensk, zabave, pijačo in hazard, slavne prijatelje idr. –, prav tako odlično znašel: »Vojnemu dopisniku je zamuditi invazijo, kot bi zavrnil zmenek z Lano Turner.« Ali pa: »Ta vojna je kot starajoča se igralka. Vedno manj je fotogenična in vedno bolj nevarna.«
Retrospektiva, ki bo odprta nocoj ob 20. uri, je sicer uvožen projekt iz programa vnaprej pripravljenih razstav agencije Magnum. To žal pomeni, da je ne bo pospremil katalog z zapisom, ki bi odražal študijski pogled tukajšnjih poznavalcev fotografije na enega osrednjih protagonistov fotografske umetnosti minulega stoletja.
In kaj bo jutri?
Jutri se bodo na Madžarskem nekdaj preganjanemu in zdaj čaščenemu fotografu poklonili v Balassijevem inštitutu. V njem bo ob 19. uri odprtje razstave Pred in po Capi: vojna fotografija na Madžarskem danes in pred sto leti, ki jo napovedujejo v sodelovanju s Centrom Capa iz Budimpešte, gre pa za izbor kustosa Istvána Virágvölgyija. Predstavljena bo na dva načina.
Prvi del, tisti pred Capo, bo z digitalnim fotoarhivom Fortepan segel do prve svetovne vojne, v kateri so se Madžari v okviru Avstro-Ogrske angažirali predvsem na ruski in italijanski fronti, v drugem pa do sodobnih konfliktov v Siriji, Ukrajini, Afganistanu in Libanonu. Na ogled bodo posnetki Istvána Bielika, Sándorja Csudaia, Veronike Dévényi in Gyule Sopronyija.
Sklepno dejanje razstavne triade Roberta Cape in Magnuma se bo pojutrišnjem zgodilo v centru Photon, ki je tudi sicer Magnumov zastopnik za vzhodno Evropo in v tej vlogi tudi partner Cankarjevega doma ob retrospektivi. V petek ob 20. uri bodo v Photonu odprli razstavo Dovolj blizu? z izborom petdesetih fotografij, vključno z deli nekaterih velikih imen zgodovine fotografije, od – znova – Roberta Cape in njegove v španski državljanski vojni tragično umrle partnerice Gerde Taro (te na retrospektivi ni), Herberta Lista, Inge Morath, Brucea Davidsona, Elliotta Erwitta, Wernerja Bischofa in drugih.
Razstava bo zanimivo nadaljevanje izjemne razstave Magnum prvič: obraz časa, tedaj z originalnimi, po dolgih desetletjih odkritimi fotografijami ustanovnih članov Magnuma z njihove prve skupinske razstave leta 1955, ki jo je Ljubljana gostila že leta 2012.
