Primitivizma je na cestah še precej
Anže Albreht o tem, ali se ob nesrečah že kaj bolje umikamo na stran, o težavah s tovornjaki, tudi o vozniški kulturi.
Odpri galerijo
Dobro bi bilo, da bi kandidatom predavali tudi o tem, saj se zastojem ne bomo mogli izogniti. FOTO: Voranc Vogel
Anže Albreht je reševalec gasilec, ki je že pred leti dal pobudo za akcijo Ustvarimo reševalni pas na avtocestah. Ta je prišla po tistem, ko se zaradi nepravilno oblikovanega zastoja z gasilskim vozilom nikakor niso mogli prebiti naprej, zato je iz vozila izstopil in mu peš utiral pot, s kolegom pa sta na kraj dogodka prišla neizmerno utrujena … Zanimalo nas je, ali vozniki v takšnih situacijah zdaj vendarle ravnajo drugače.
Res je, od zadnje spremembe zakona so minila že štiri leta in od takrat je ta člen zapisan nedvoumno. Že pred tem se je izkazovalo izboljšanje, po spremembi zakona pa smo dejavnosti še povečali. Spremembe so opazne, lahko rečem, da danes ni zastoja, v katerem ne bi vsaj polovica voznikov vedela, kaj je reševalni pas. Drugo vprašanje pa je, ali ga tudi ustvarijo, saj je pogosto čredni nagon tisti, ki jih pravočasno spomni na to. Pod črto pa lahko mirno rečem, da je napredek ogromen, a se obenem zavedam, da bo dela še zelo veliko.
Seveda. Predvsem so to (vsakodnevne) situacije, ko so zastoji že tako običajni, torej v jutranji in popoldanski konici okoli večjih mest, kjer vozniki pač vsako jutro ali popoldne stojijo v koloni. Vozniki se moramo nujno zavedati, da je v koloni lahko prišlo do trčenja, morda je kdo doživel epileptični napad ali pa mora mimo reševalno vozilo, ki prevaža pacienta v kritičnem stanju in prav tako vozi v smeri mesta oziroma bolnišnice, ki je v centru.
V Zavodu Reševalni pas opažamo, da se vozniki na prehitevalnem pasu praviloma začnejo stiskati na levo, tisti na voznem pasu pa potrebujejo kakšen zgled pred seboj, da se jim posveti. Seveda je primitivizma na cestah še precej in zgodi se, da voznik z osebnim vozilom na voznem pasu ustvari reševalni pas in zagotovi dovolj prostora po sredini, nekdo pa v tem vidi priložnost za pridobitev enega mesta v koloni. Je pa umikanje na levo in desno resnično edina prava pot za ustvarjanje reševalnega pasu. Vozila na prehitevalnem pasu se umaknejo čim bolj levo, na voznem pasu pa desno – pri osebnih vozilih zadostuje že, da so vsaj polovično na odstavnem pasu, kombinirano ali tovorno vozilo pa mora zapeljati še bolj skrajno desno. Vodilo naj bo, da mora biti na reševalnem pasu prostora za vsaj en celoten prometni pas.
Slovenija je tranzitna država. Žalosti me, da so z nadvozov že dve leti umaknjeni transparenti, ki jih je Dars na našo pobudo namestil tja, saj je to eden od odličnih načinov ozaveščanja, predvsem tujcev. Bolj kot ustvarjanje reševalnega pasu voznikom tovornih vozil povzroča težave varnostna razdalja, saj vozijo tako zelo tesno drug za drugim, da se ob zaustavljanju ali zaustavitvi prometa zaradi svoje neokretnosti ne morejo več razvrščati. Pa to ne velja izključno za tujce. Letos je začela veljati tudi prepoved prehitevanja za tovorna vozila med Koprom in Šentiljem, tako v zastojih nimamo več toliko teh vozil na prehitevalnem pasu, in ta ukrep zelo podpiramo. Dobro pa bi bilo, da bi tudi vozniki drugih vozil (avtobusi, tovorna vozila pod 7,5 tone) vedeli, da je tako široko vozilo na prehitevalnem pasu v zastoju zelo velika ovira.
Res sem dobil informacijo, da je v učbeniku o CPP takšno vprašanje, ampak kolikor vem, je zelo nerodno postavljeno. Ob pravilno oblikovanem vprašanju na temo reševalnega pasu smo tudi s tem zadovoljni, saj se pred letom 2013 o varni vožnji po avtocestah res ni govorilo in se učilo. Dobro bi bilo, da bi kandidatom predavali tudi o tem, saj se zastojem ne bomo mogli izogniti.
Tudi nam je epidemija porušila načrte in želje. V letu 2020 smo si želeli pripraviti več predavanj, predvsem v srednjih šolah, a je vse skupaj padlo v vodo; na vabilo profesorice s Srednje šole za promet v Mariboru nam je uspelo izpeljati samo predavanje dvema oddelkoma tretjih letnikov. Predavanja so zanimiva, saj na njih pokažemo resnične posnetke, veliko jih kot predavatelj lahko opišem v prvi osebi, in ko ob posnetku prebijanja na kraj dogodka razložim, kaj nas je tam čakalo ali pa koliko minut kasneje je oseba z infarktom prišla v Klinični center, to pritegne tudi dijake in vedno se razvije debata. Zato naj izkoristim priložnost in povabim profesorje, da nas pokličejo, z veseljem bomo prišli in predstavili dijakom, kaj vse se žal dogaja, ko se oglasi sirena in prižge modra luč.
Z Darsom sodelujemo že od začetka, nismo še bili zavrnjeni. Je pa Dars ogromna družba z ogromno službami in še več odgovornostmi, zato je včasih malo težje doseči kakšno spremembo oziroma nekaj časa traja, da ideja pade na plodna tla. Verjamemo, da se nam bo kmalu uspelo sestati s predstavnikom službe za upravljanje in varnost prometa, saj smo se o sestanku že pogovarjali, a nam je epidemija tudi tu prekrižala načrte. Mi imamo še kar nekaj idej oziroma prošenj, kako bi lahko stanje še izboljšali; nekaj teh je že starih, a verjamemo, da bomo tiste, ki jih bo mogoče izvesti, tudi uresničili.
Izrednih dogodkov je bilo resda nekoliko manj, ampak nikakor ne moremo reči, da sorazmerno z upadom prometa. Poletje in tja do konca septembra je bilo po vsej Sloveniji kar pestro, v nekaj primerih se je v nekaj urah zgodilo več izrednih dogodkov. So pa prav tako nastajali zastoji, morda nekoliko krajši, kot bi bili v istem obdobju leto prej.
Sam nisem opazil, da bi bilo kaj posebej drugače. Na cestah je še vedno preveč agresivne vožnje, a mislim, da ne več kot ponavadi. Pričakoval sem, da bo vsaj vinjenih voznikov manj, pa tudi tega žal ni opaziti.
Komaj čakam dan, ko bo na cesto uradno zapeljala prva patrulja oziroma čim več njih. Predvsem si želim, da bi tudi s to enoto naš Zavod čim prej začel sodelovati. Upam, da enota ne bo kadrovsko podhranjena in da bodo res veliko na avtocestah, saj je bilo tudi to področje dolgo zapostavljeno. Na začetku preventivne akcije, ki traja že osem let, sem zagovarjal, da je treba ljudem najprej dati možnost, da se seznanijo s pravili pravilnega razvrščanja, zdaj pa je že čas, da se napake pri tem začnejo sankcionirati tudi s plačilnimi nalogi. Koliko jih je bilo izdanih lani, nam s policije še niso odgovorili, a prepričan sem, da se bo ob povečanju števila izdanih položnic tudi zmanjšalo število slabo razvrščenih v zastojih.
Zahteva, da se vozniki v primeru zastojev pomaknejo na skrajni levi in skrajni desni rob vozišča, tako da nastane na sredini prazen pas za reševalna vozila, je uzakonjena že nekaj let. Se je obnašanje voznikov do danes kaj izboljšalo?
Res je, od zadnje spremembe zakona so minila že štiri leta in od takrat je ta člen zapisan nedvoumno. Že pred tem se je izkazovalo izboljšanje, po spremembi zakona pa smo dejavnosti še povečali. Spremembe so opazne, lahko rečem, da danes ni zastoja, v katerem ne bi vsaj polovica voznikov vedela, kaj je reševalni pas. Drugo vprašanje pa je, ali ga tudi ustvarijo, saj je pogosto čredni nagon tisti, ki jih pravočasno spomni na to. Pod črto pa lahko mirno rečem, da je napredek ogromen, a se obenem zavedam, da bo dela še zelo veliko.
Se še dogajajo kritični primeri, ko se vozila ne umaknejo in ne morete dovolj hitro do kraja nesreče?
Seveda. Predvsem so to (vsakodnevne) situacije, ko so zastoji že tako običajni, torej v jutranji in popoldanski konici okoli večjih mest, kjer vozniki pač vsako jutro ali popoldne stojijo v koloni. Vozniki se moramo nujno zavedati, da je v koloni lahko prišlo do trčenja, morda je kdo doživel epileptični napad ali pa mora mimo reševalno vozilo, ki prevaža pacienta v kritičnem stanju in prav tako vozi v smeri mesta oziroma bolnišnice, ki je v centru.
Kaj pa sam način pomikanja levo in desno; so vozniki pri tem že dovolj spretni ali so še kakšne nerodnosti?
V Zavodu Reševalni pas opažamo, da se vozniki na prehitevalnem pasu praviloma začnejo stiskati na levo, tisti na voznem pasu pa potrebujejo kakšen zgled pred seboj, da se jim posveti. Seveda je primitivizma na cestah še precej in zgodi se, da voznik z osebnim vozilom na voznem pasu ustvari reševalni pas in zagotovi dovolj prostora po sredini, nekdo pa v tem vidi priložnost za pridobitev enega mesta v koloni. Je pa umikanje na levo in desno resnično edina prava pot za ustvarjanje reševalnega pasu. Vozila na prehitevalnem pasu se umaknejo čim bolj levo, na voznem pasu pa desno – pri osebnih vozilih zadostuje že, da so vsaj polovično na odstavnem pasu, kombinirano ali tovorno vozilo pa mora zapeljati še bolj skrajno desno. Vodilo naj bo, da mora biti na reševalnem pasu prostora za vsaj en celoten prometni pas.
Anže Albreht: Slovenija je tranzitna država. Žalosti me, da so z nadvozov že dve leti umaknjeni transparenti, ki jih je Dars na našo pobudo namestil tja, saj je to eden od odličnih načinov ozaveščanja, predvsem tujcev. FOTO: osebni arhiv
Na naših avtocestah je med tednom ogromno tovornjakov, tudi tujih. Kako se obnašajo njihovi vozniki nasploh in tudi ob nesrečah?
Slovenija je tranzitna država. Žalosti me, da so z nadvozov že dve leti umaknjeni transparenti, ki jih je Dars na našo pobudo namestil tja, saj je to eden od odličnih načinov ozaveščanja, predvsem tujcev. Bolj kot ustvarjanje reševalnega pasu voznikom tovornih vozil povzroča težave varnostna razdalja, saj vozijo tako zelo tesno drug za drugim, da se ob zaustavljanju ali zaustavitvi prometa zaradi svoje neokretnosti ne morejo več razvrščati. Pa to ne velja izključno za tujce. Letos je začela veljati tudi prepoved prehitevanja za tovorna vozila med Koprom in Šentiljem, tako v zastojih nimamo več toliko teh vozil na prehitevalnem pasu, in ta ukrep zelo podpiramo. Dobro pa bi bilo, da bi tudi vozniki drugih vozil (avtobusi, tovorna vozila pod 7,5 tone) vedeli, da je tako široko vozilo na prehitevalnem pasu v zastoju zelo velika ovira.
Ali se o tem, kako naj vozniki ravnajo v takšni situaciji, že kaj učijo tudi kandidati v šolah vožnje? Dobijo morda vprašanja o tem pri izpitu iz teorije?
Res sem dobil informacijo, da je v učbeniku o CPP takšno vprašanje, ampak kolikor vem, je zelo nerodno postavljeno. Ob pravilno oblikovanem vprašanju na temo reševalnega pasu smo tudi s tem zadovoljni, saj se pred letom 2013 o varni vožnji po avtocestah res ni govorilo in se učilo. Dobro bi bilo, da bi kandidatom predavali tudi o tem, saj se zastojem ne bomo mogli izogniti.
Pred časom ste pridobili kamere za snemanje takšnih situacij, dogajanja med vožnjo. Ste posnetke že prikazovali v šolah?
Tudi nam je epidemija porušila načrte in želje. V letu 2020 smo si želeli pripraviti več predavanj, predvsem v srednjih šolah, a je vse skupaj padlo v vodo; na vabilo profesorice s Srednje šole za promet v Mariboru nam je uspelo izpeljati samo predavanje dvema oddelkoma tretjih letnikov. Predavanja so zanimiva, saj na njih pokažemo resnične posnetke, veliko jih kot predavatelj lahko opišem v prvi osebi, in ko ob posnetku prebijanja na kraj dogodka razložim, kaj nas je tam čakalo ali pa koliko minut kasneje je oseba z infarktom prišla v Klinični center, to pritegne tudi dijake in vedno se razvije debata. Zato naj izkoristim priložnost in povabim profesorje, da nas pokličejo, z veseljem bomo prišli in predstavili dijakom, kaj vse se žal dogaja, ko se oglasi sirena in prižge modra luč.
Kako v zadnjem času sodelujete z Darsom?
Z Darsom sodelujemo že od začetka, nismo še bili zavrnjeni. Je pa Dars ogromna družba z ogromno službami in še več odgovornostmi, zato je včasih malo težje doseči kakšno spremembo oziroma nekaj časa traja, da ideja pade na plodna tla. Verjamemo, da se nam bo kmalu uspelo sestati s predstavnikom službe za upravljanje in varnost prometa, saj smo se o sestanku že pogovarjali, a nam je epidemija tudi tu prekrižala načrte. Mi imamo še kar nekaj idej oziroma prošenj, kako bi lahko stanje še izboljšali; nekaj teh je že starih, a verjamemo, da bomo tiste, ki jih bo mogoče izvesti, tudi uresničili.
Lani je bilo zaradi zdravstvene krize manj prometa, je bilo tudi situacij, v katerih posredujete, zato kaj manj?
Izrednih dogodkov je bilo resda nekoliko manj, ampak nikakor ne moremo reči, da sorazmerno z upadom prometa. Poletje in tja do konca septembra je bilo po vsej Sloveniji kar pestro, v nekaj primerih se je v nekaj urah zgodilo več izrednih dogodkov. So pa prav tako nastajali zastoji, morda nekoliko krajši, kot bi bili v istem obdobju leto prej.
Se je v teh psihično pogosto težkih časih obnašanje voznikov spremenilo? Kako?
Sam nisem opazil, da bi bilo kaj posebej drugače. Na cestah je še vedno preveč agresivne vožnje, a mislim, da ne več kot ponavadi. Pričakoval sem, da bo vsaj vinjenih voznikov manj, pa tudi tega žal ni opaziti.
Ali menite, da bo uvedba avtocestne policije izboljšala stanje oziroma obnašanje voznikov v takšnem ali drugačnem zastoju?
Komaj čakam dan, ko bo na cesto uradno zapeljala prva patrulja oziroma čim več njih. Predvsem si želim, da bi tudi s to enoto naš Zavod čim prej začel sodelovati. Upam, da enota ne bo kadrovsko podhranjena in da bodo res veliko na avtocestah, saj je bilo tudi to področje dolgo zapostavljeno. Na začetku preventivne akcije, ki traja že osem let, sem zagovarjal, da je treba ljudem najprej dati možnost, da se seznanijo s pravili pravilnega razvrščanja, zdaj pa je že čas, da se napake pri tem začnejo sankcionirati tudi s plačilnimi nalogi. Koliko jih je bilo izdanih lani, nam s policije še niso odgovorili, a prepričan sem, da se bo ob povečanju števila izdanih položnic tudi zmanjšalo število slabo razvrščenih v zastojih.
