Med palmami in pavi

Otok Sentosa obišče približno 20 milijonov ljudi na leto, vendar ga Evropejci kljub temu razmeroma slabo poznajo. Oziroma so ga slabo poznali do tega tedna, ko so prav na njem obrnili novo stran v zgodovini in sta se med palmami in pavi ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski vodja Kim Džong Un dogovorila, da med njima nikoli več ne bo vojne.

Hotel Capella, v katerem so pripravili njuno prvo srečanje, se je zdel logična izbira za tako pomemben dogodek. V njem je namreč zbrana vsa zapletena preteklost azijske celine, je utelešenje najdramatičnejše preobrazbe nekdanje britanske kolonije v eno najbogatejših mest na svetu, poleg tega opozarja na veliko umetnost, kako iz skoraj nič napraviti skorajda vse.



Že zato je bil hotel Capella idealen prostor za trumpovsko-kimovsko resničnostno oddajo, izza katere pogledujejo okostnjaki mučne preteklosti pa tudi klice nove prihodnosti. Kombinacija vzhoda in zahoda, preveč dragega razkošja in provincialne domačnosti, kolonialnega pročelja in supermoderne notranjosti je bila ravno to, kar sta potrebovala voditelja, ki sta popolni nasprotji drug drugega po vsem, razen po narcisoidnosti, divji strategiji in nepredvidljivih preobratih, da sta bila tu videti kot enakopravna sogovornika. Tako ali tako je slišati govorice, da ima Kim Džong Un v švicarskih in drugih bankah shranjeno bogastvo, vredno približno pet milijard dolarjev, tako da bi bil pravzaprav lahko bogatejši od Trumpa, čigar premoženje se je zmanjšalo na manj kakor štiri milijarde.

Kljub globokim žepom visokih gostov je račun pravkar končanega srečanja, ki znaša 20 milijonov singapurskih dolarjev (15 milijonov ameriških dolarjev), plačala singapurska vlada. Ko je premier Lee Hsien Loong pojasnjeval svoji javnosti, zakaj je bila vlada tako velikodušna, je opozoril, da »če vedno samo računaš, koliko je nekaj vredno na tem svetu, boš zamudil res pomembne stvari«.



Stroški varovanja, predsedniških apartmajev v hotelu Shangri-la, v katerem je bil Trump, oziroma hotelu St. Regis, v katerem je spal Kim, ter stroški najema prostorov v Capelli, kjer sta voditelja skupaj preživela štiri ure, so bili premišljena naložba v singapurske interese. In če že o vsem računamo, je treba povedati, da je 20 milijonov, porabljenih za srečanje voditeljev, majhen strošek v primerjavi s 150 milijoni, kolikor jih Singapur zapravi za tekme formule 1.

Tako prvo kot drugo – tako izjemno odmevno politično srečanje kot tekma dirkalnih avtomobilov – pomaga krepiti splošno prepoznavnost Singapurja in preusmerjati pozornost globalnih turistov k singapurskim otokom, kakršen je Sentosa, in k ekskluzivnim hotelom, kakršen je Capella, ter predvsem pomaga preprečevati širitev govoric o tem, da je mesto – republika podobno »Disneylandu s smrtno kaznijo«.



Singapur, ki je preveč urejen, deloma umeten, zelo drag in včasih kar neprijetno čist, ker ima neusmiljene zakone in nevarne kazni za grehe, kakršni so metanje papirčkov na asfalt ali žvečenje žvečilnega gumija na javnem prostoru, privabi samo tretjino števila turistov, ki vsako leto obiščejo Hongkong. Leta 2017 je Levje mesto obiskalo 17,4 milijona tujcev, in če pogledamo turistične obiske naravnih lepot in kulturne dediščine, ostaja Singapur na skromnem 40. mestu na seznamu s 136 državami, ki so jih ocenili v poročilu o konkurenčnosti pri potovanjih in turizmu, ki ga izdaja Svetovni gospodarski forum.

Prav zato je Sentosa posebno pomemben za Singapur, ki si prizadeva, da bi se podaljšal povprečni čas obiska turistov, ki zdaj znaša 3,7 dneva na turista, in da bi se povečala povprečna poraba, ki zdaj znaša 1500 dolarjev.

Kakor pravi neki pisec spletnega dnevnika, je Singapur uspešen v tem, kar mu gre najbolje: biti dolgočasen. In ker je za povprečnega turista pomembno, kako verjeten je morebiten teroristični napad v kraju, kjer bo preživel svoj dragoceni dopust, je prav ta lastnost postala posebno privlačna. Bogate turiste vse bolj zanimajo tudi majhne geopolitične lastnosti kraja, v katerem počitnikujejo, zato prav Sentosa postaja vse zanimivejši cilj, ki ponuja pravo mešanico zasebnosti in skritosti na eni strani ter burne zgodovine in očitno dinamične sedanjosti na drugi strani.

Otok z nekaj več kakor petimi kvadratnimi kilometri površine je bil nekoč gnezdo morskih razbojnikov, ki so tod prežali na ladje, nato pa na otok prinašali plen, da bi ga v miru razdelili. Morda se je prav zato imenoval Pulau Blakang Mati, kar pomeni »otok, kjer smrt prihaja od zadaj«, in več stoletij je bil to kraj, kjer so ljudje bolj umirali kot živeli, zato je bilo krajevno prebivalstvo prepričano, da je otok poln duhov, ki ne morejo najti večnega miru.

Na začetku kolonialnega obdobja je Otok, kjer smrt prihaja od zadaj, prizadela skrivnostna epidemija (zdaj domnevajo, da je bila malarija), ki je do leta 1848 usmrtila vse družine razen dveh. Ko so leta 1942 Singapur zasedli Japonci, čeprav so ga prvotni prebivalci zgradili zato, da bi bil trdnjava za obrambo pred zunanjimi napadalci, je prav peščena obala Pulau Blakang Mati postala kraj, kjer so množično pobijali kitajske civiliste (ki so jih Japonci nameravali uničiti, da ne bi bili več del singapurskega prebivalstva). Na drugi strani otoka so zgradili taborišče za vojaške zapornike, nedaleč stran pa oporišče za japonske vojaške pilote. To je pomenilo, da so na otok pripeljali tudi ženske, večinoma Korejke, ki so cesarskim vojakom morale blažiti spolno poželenje.



Ko se je singapurska vlada v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločila, da bo spremenila otok v letovišče, je morala spremeniti ime. Blakang Mati je tako postal Sentosa, kar v malezijščini pomeni »mir in tišina«. Za hitrejši in preprostejši dostop do otoka so zgradili enotirno železnico in žičnico, ki je Sentoso povezovala s kopnim. Toda ko je leta 1983 naftni tanker Eniwetok, ki so ga spremenili v naftno ploščad na morju, zadel ob žico in je zato padla kabina s potniki, od katerih jih je sedem umrlo, so bili Singapurci še bolj prepričani, da tudi sprememba imena otoka ni pregnala zlih duhov.

Vlada je morala leta 2002 nameniti 2,2 milijarde dolarjev za popolno obnovo vsega na Sentosi, da se je ta kraj končno spremenil v znamenitost za domače in tuje obiskovalce.
Med veliko preobrazbo otoka so na njem zgradili hotel hotelske verige Capella. Leta 2009 je zanj načrte naredila skupina znamenitega britanskega arhitekta Normana Fosterja, ki je hotel ustvariti predvsem nekaj, kar bi bilo povezano s preteklostjo kraja. Zato so v sodoben kompleks na 30 hektarih površine spretno vključili kolonialni častniški baraki, zgrajeni v osemdesetih letih 19. stoletja, Tanah Merah, kar dobesedno pomeni »rdeča zemlja«, iz katere sta bili izdelani, pa so uporabili kot navdih za celoten projekt. Tako se paleta barv hotela spreminja od nežno rdečkaste do ostre terakotne barve, kar se prekrasno ujema z belim kamnom na vhodu in žaluzijami na pročelju. Vile za goste, ki bi radi uživali v popolni zasebnosti, so razporejene kot valovi v ozadju glavne hotelske zgradbe, obkroža jih več kakor 5000 dreves, iz njihovih zasebnih bazenov pa se ponuja razgled naravnost na Južnokitajsko morje.

Vodniki opozarjajo, da na Sentosi ne smete pozabiti obiskati akvarija z več kakor 100.000 vrstami zgodnjih morskih živali ali obiskati stare trdnjave Fort Siloso s številnimi spominki iz druge svetovne vojne, vendar je tam pravzaprav najbolje, da ne počnete nič. Razen uživate seveda. Duhove so po trditvah singapurskih uradnih predstavnikov izgnali in celo pesek na prekrasnih plažah je popolnoma nov in razkužen. Pripeljali so ga od drugod in ga očistili. In če že diši po nečem, je to blažen vonj miru, o katerem sta Trump in Kim pravkar tu podpisala sporazum. Sentosa je končno postal to, o čemer govori njegovo ime. •