Vsemogoč(n)i občutki
In potem se mi je zazdelo, da je vsa skala občutkov in reakcij posledica občevanja z ljudmi, in če to odpade, občutki počasi odmro. Človek, ki ne zna ničesar povedati, nima besed. Ali je tudi nasprotno mogoče? Odlomek iz knjige Potovanje s Charleyjem pisatelja Johna Steinbecka, ki se je s kamperjem in v družbi francoskega pudlja Charleyja ponovno odpravil odkrit državo, o kateri je pisal, slišat njeno govorico, vonjat trave in drevesa, da bi videl barve in svetlobo, da bi ugotovil, kdo so bili Američani leta 1960, zamisli. O vseh mogočih občutkih.
»Moramo se več videvati, premalokrat se,« večkrat opozori dobri prijatelj, s katerim se poznava in imava rada iz mladosti, ko smo se z družbo srečevali malone vsak dan. V bistvu smo se presmejali dneve in večere, pogosto do jutra. Se zabavali, zbadali, zaljubljali. Nato so se počasi začele službe, odgovorno življenje. Nekateri smo »klateštvo«, kakor smo rekli druženju, sicer še nekoliko podaljševali, a tiste brezskrbnosti ni bilo nikdar več. Odpadla je. In, kot po Steinbecku, občutki počasi odmro. Podobno gre pri ljubezni.
Kakšni občutki ostanejo po ljubezni? »Šta ostaje poslije ljubavi?« se je v romanu Una spraševal srbski pisatelj Momo Kapor in ugotovil, da ostanejo radijske melodije, ki gredo počasi iz mode, začudeni pogledi natakarja, ko nas vidi z drugimi, preperele črno-bele fotografije iz avtomatskih kabin, polni pepelniki in prazno srce ... Po ljubezni, po Kaporjevem mnenju, ne ostane nič, prav nič.
Pa vendarle: zagotovo vsakič nekaj ostane. Mora ostati. Je to klopca v parku z vgraviranima inicialkama? Ključavnica, ki za vedno zaklenjena visi s pariškega mosta Pont des Arts? Nikoli odposlano pismo? Posnetek zaslona sporočila? Upanje za naprej?
Razmislimo vsak pri sebi. A naj možgani nikdar ne zaprejo občutkov srca.
