Tiskane izdaje
Priznam, dolgo časa je trajalo, da sem tudi sam podlegel skušnjavi in začel uporabljati spletna družabna prizorišča, kakor sta kak facebook ali twitter. Kar nekaj let sem se upiral vztrajnemu prepričevanju prijateljev iz resničnega življenja, naj se vendar povežemo tudi v virtualnem svetu. Njihovi argumenti niso naleteli na plodna tla pri starem »prdcu«, vajenemu občevanja s prijatelji in znanci »v živo«.
Nekakšen »fake«, če uporabim zdaj nadvse modni izraz, se mi je zdelo dokazovanje prijateljstva s tem, da si najprej prisiljen gledati neke brezvezne fotke kulinaričnih mojstrovin, hišnih ljubljenčkov ali česa podobno privlačnega, ki so jih na splet nalagali tvoji virtualni »prijatelji«, potem pa se moraš še pretvarjati, kako so ti všeč, da jih ne bi slučajno užalil oziroma da bi dokazal pristnost in trdnost razmerja s temi ekshibicionisti in prostovoljnimi sužnji »velikega brata«.
Vseeno sem klonil. Še vedno se tolažim, da sem to storil zgolj zato, ker so vsa ta družabna omrežja postala nujno potrebno orodje pri mojem delu. S takšnim argumentom me je najprej znanec, doktor fizike, tudi zvlekel na twitter, ko mi je kazal, kako vsako jutro na telefonu najprej pogleda, kaj v tem trenutku prebirajo in objavljajo ter o čem razmišljajo njegovi svetovno znani kolegi, med njimi tudi Nobelovi nagrajenci.
Precej dlje je trajalo, da sem podlegel najpriljubljenejšemu društvu za občevanje med virtualnimi prijatelji, facebooku, ki se hvali, da ima že več kot dve milijardi uporabnikov po vsem svetu. A prav pri tem »krožku« sem se soočil tudi z njegovim temeljnim notranjim paradoksom.
Ne le da si prek facebooka nisem ustvaril niti enega novega pravega prijateljstva, ampak sem izgubil kar nekaj starih »prijateljev« - takšnih, ki sem jih imel prej v dejanskem svetu za dobre znance, včasih celo prijatelje. Ko smo se prej enkrat na leto kje srečali, kaj popili in kakšno rekli, je še šlo. Ustavilo se je takrat, ko sem videl, kakšni so »v resnici«, v svojem malem virtualnem svetu, v katerem so iz dneva v dan, iz ure v uro, objavljali tisto, česar so lahko med našimi prejšnjimi redkimi srečanji iz oči v oči uspešno prikrili - svoje najglobje predsodke, stereotipe, ksenofobije ali rasizme.
O tej neprijetni, hkrati pa razsvetljujoči izkušnji nisem rad govoril. Ko sem enkrat to omenil kolegici in dobri prijateljici v realnem svetu, s katero se sicer o marsičem globoko ne strinjava, me je gledala, kakor da sem padel z lune. Potem pa mi pred dnevi - kako drugače, kakor prav prek facebooka - pred nos prileti video posnetek, na katerem eden od nekoč ključnih soustvarjalcev tega omrežja govori nekaj podobnega oziroma še dosti hujšega, skorajda bogoskrunskega. »Zelo krivega se počutim,« je pred kratkim nekdanji dolgoletni soustvarjalec facebooka Chamath Palihapitiya skesano priznal podiplomskim študentom, ki se na ugledni univerzi v kalifornijskem Stanfordu učijo za direktorje in podobne poslovne delavce.
Po njegovih besedah na omrežju, za katerega je nekoč sam nabiral novo občinstvo, in podobnih družabnih spletiščih ni »nobenega civiliziranega diskurza«, »nobenega sodelovanja«, ampak zgolj »dezinformacije« in »neresnice«. Sam ga je nehal uporabljati in tudi svojim otrokom ne dovoli, da bi uporabljali ta, kakor se je sam izrazil, »drek«, ki »spodkopuje same temelje človeškega obnašanja« in »uničuje način delovanja družbe«.
Priznal je, da ne pozna rešitve tega globalnega problema, a študentom je svetoval, naj enkrat pretrgajo stike s temi orodji, ki so z našim prostovoljnim sodelovanjem dosegla grozljive razsežnosti. »Če hraniš pošast, te bo ta uničila,« je dejal 41-letni Palihapitiya. Po njegovih besedah si človek, ki se priključi tem omrežjem, ustvari svoj lažni, virtualni svet popolnosti in navidezne resničnosti, v katerem je takoj, ko se v njem udejani, nagrajen s »srčki« in »všečki«. A to zadovoljstvo nad »lažno brutalno popularnostjo« je le kratkotrajno, saj je človek potem, ko je objavil nekaj, v sebi še bolj prazen kot pred tem, zato je prisiljen iskati nekaj novega, kar bo lahko spet objavil. In tako dalje in tako naprej.
Na Šrilanki rojeni in v Kanadi izobraženi Palihapitiya je opozoril tudi na grozljive učinke, ki jih ima ta lažni svet na dejanskega. »Ne gre le za ruske oglase,« je dejal. »Zamislite si skrajne primere, v katerih lahko zdaj zlobni igralci manipulirajo z ogromnimi množicami ljudi, da ti naredijo, karkoli so ti igralci zahoteli,« je povedal. In kot dokaz navedel lažne novice o organizirani tolpi ugrabiteljev otrok, ki so jih prek whatsappa razširili v neki indijski vasi, kjer so takoj postavili vaške straže in pred očmi policistov linčali nedolžne poslovneže, ki so se slučajno peljali skozi njihov zaselek.
Izpoved soustvarjalca teh grozot sodobnega časa je iskrena. Čeprav bi mu lahko kritiki odgovorili, da tovrstni družbeni učinki širjenja lažnih novic niso nič novega. Na ta način so se na primer že doslej rojevale vojne, h katerim so ščuvali tradicionalni mediji. Z nastankom »demokratičnih« orodij, ki jih je pomagal ustvarjati tudi Palihapitiy, se je zgolj uresničilo tisto, kar so med rojevanjem svetovnega spleta radi ponavljali njegovi »pionirji«: da bo z njim odpravljen monopol nad informacijami. Zato je povsem razumljivo, da zdaj tradicionalna »orožja za množično zavajanje« tako panično napadajo tiste, ki jim delajo konkurenco pri širjenju lažnih vesti.
