Tiskane izdaje
Če Dennis Rodman ne bi sredi Pjongjanga zapel »Happy birthday to you« 8. januarja 2014, še danes ne bi mogli zagotovo vedeti, ali ima severnokorejski vodja Kim Džong Un rojstni dan res na ta datum. To še vedno ni državni praznik in še vedno ni uradno potrjeno, da je bil Kim III. rojen leta 1983.
Kljub temu velja, da bo mladi vodja v petek star 33 let. Tako mlad, a kljub temu s tako veliko državniškimi izkušnjami.
V štirih letih, odkar je na oblasti nasledil pokojnega očeta Kim Džong Ila, mu je uspelo obvladati razdeljene frakcije Delavske stranke in vplivne veterane Ljudske vojske; uspelo mu je usmrtiti številne funkcionarje (med njimi tudi svojega strica), ki so verjetno poskušali izkoristiti njegova nežna leta in mu vsiliti svoje interese kljub njegovemu položaju; uspelo mu je dobiti hčer, ki je zdaj stara tri leta in pol; uspelo mu je pridobiti 44 kilogramov in zdaj po podatkih južnokorejske varnostne službe tehta skrb vzbujajočih 135 kilogramov, kar je v državi, v kateri je tako veliko odvisno od enega samega človeka, pomemben politični podatek.
Triintrideset je pomembno število v mnogih religijah, zato je tudi človekova starost, ko doseže to število, že dolgo posebno pomembna.
V vedskem brahmanizmu je 33 božanstev, v Genezi se Elohim pojavlja 33-krat, pri islamskih molitvenih ogrlicah kroglice nizajo v tri vrste po 33 kroglic in ali je treba sploh omenjati, da je bil Kristus star 33 let, ko so ga križali?
Če pogledamo, kje so bili pri tej starosti drugi svetovni voditelji, bomo opazili, da bo bili pri triintridesetih večinoma šele na poti k temu, kar so postali pozneje. Mao Zedong, denimo, je pri tej starosti začenjal kampanjo med kitajskimi kmeti in jih prepričeval, naj nehajo plačevati najemnino za zemljo. Bil je še daleč od vodilnega položaja v Komunistični partiji in je šele preverjal, kako navdušeni so ljudje nad socialistično revolucijo.
Toda Deng Xiaopinga so pri triintridesetih imenovali za političnega komisarja 129. divizije Vojske osme poti (kakor se je imenovala predhodnica kitajske Rdeče armade in sedanje Narodnoosvobodilne vojske) in na tem položaju se je začel razvijati v velikega vojskovodjo, pod čigar poveljevanjem so uničili več kakor milijon japonskih in kuomintanških vojakov.
Fidel Castro je bil star ravno 33 let, ko je po padcu Fulgencia Batiste postal premier Kube, njegov brat po revoluciji Che Guevara pa je bil celo nekaj let mlajši, ko ga je »el comandante« imenoval za vodjo zapora v utrdbi La Cabana, v kateri so z »revolucionarno pravičnostjo« utrjevali zmago nad Batistovo vojsko.
Med prelistavanjem biografij iz prve polovice 20. stoletja je zanimivo ugotoviti, da lahko najdemo veliko voditeljev, ki so pri tej starosti ali še mlajši močno vplivali na potek zgodovinskih dogodkov ali jih celo neposredno določali. To je bilo namreč obdobje velikih sprememb, uporov in revolucij, zato je takrat razumljivo delovalo veliko mladih ljudi, ki so postali vodje gibanj, strank ali držav, ki so jih ustvarili − nekateri so hitro izginili z zgodovinskega odra, drugi so vladali še dolgo zatem.
Toda med sedanjimi državniki je malo takšnih, ki so bili pri triintridesetih že pomembni udeleženci globalnega dogajanja. Vladimirja Putina, denimo, je takrat KGB šele poslal na položaj v Dresden, Barack Obama pa je bil kot odvetnik pri triintridesetih še zelo daleč od velike politične arene.
Tudi Angela Merkel je bila nekoliko starejša, kakor je danes Kim Džong Un, ko je leta 1989 začela sodelovati pri »demokratičnem prebujanju«, in celo Xi Jinping, ki ga imajo vsi za najvplivnejšega kitajskega državnika po Mao Zedongu, je pri triintridesetih postal šele tajnik premierovega namestnika. Takrat je bil njegov največji uspeh to, da je spoznal svojo sedanjo ženo, sopranistko in pevko revolucionarnih pesmi Peng Liyuan, ki je bila takrat precej bolj znana od njega.
V 21. stoletju so tako mladi vladarji pogosteje grožnja kakor pomemben navdih. Navsezadnje so že v rimskem cesarstvu z zakonom določili najnižjo starost magistratov in še danes v številnih državah zakon predpisuje najnižjo starost kot pogoj za najvišji državniški položaj, ponekod tudi za položaj v senatu. V Italiji, denimo, mora biti predsednik republike star vsaj 50 let, v Nemčiji, Estoniji, Turčiji, Pakistanu ali na Filipinih mora imeti vodja države vsaj 40 ali več let, na Poljskem, Cipru, Irskem, v ZDA, Indiji, Indoneziji, Mehiki, Braziliji, Čilu in še nekaterih državah je starostna meja za predsednika pri petintridesetih letih.
Toda Kim Džong Un je več kakor samo predsednik Demokratične ljudske republike Koreje, kakor se severni del Korejskega polotoka uradno imenuje. Je vodja ljudstva, še vedno ujetega v revoluciji, ki jo je začel njegov ded Kim Il Sung, in je diktator dinastične ureditve, v kateri je tako kakor v verski sekti zvestoba najpomembnejši pogoj za obstanek.
V sistemu, v katerem veterani − tako partijski kakor vojaški − zagotavljajo varnost sistema in kontinuiteto režima, je pomembno dobro poznati kuloarske spletke in znati ohranjati ravnotežje med različnimi frakcijami. Brutalnost je tu sestavni del državniških veščin. In Kim Džong Un je v tem svetu dokazal svojo nadarjenost. Uspelo mu je združiti atomsko bombo, preizkušeno leto in pol po tem, ko je prišel na oblast, z zametki gospodarskih reform, ki čedalje očitneje preoblikujejo tamkajšnjo družbo, vendar jo tudi delijo po šivih premoženjskih razlik.
Nato je ta teden pretresel svet s prvo eksplozijo vodikove bombe, s katero je proslavil začetek leta 2016 in svoj 33. rojstni dan. Tako mlad, pa že tako nuklearen! In tako sposoben, da mu je uspelo prisiliti ves svet, da mu je poslal čestitke za rojstni dan, ne glede na to, ali so se pojavile kot grožnje, opozorila, odobravanje ali poskus umirjanja morebitne zaostrene napetosti na polotoku. Kaj zdaj z njim? Južnokorejska varnostna služba svetuje strogo dieto. S toliko kilogrami daje jasno vedeti, da se ni odrekel ne dobri hrani ne vrhunskemu vinu, zato njegovo zdravje ne more biti najboljše. In v državi, ki ima na voljo čedalje več jedrskega orožja, je najpomembneje vedeti, čigav prst je na sprožilcu.
Kdo ve, kaj bi se zgodilo z vsemi plutonijevimi in zdaj očitno tudi vodikovimi konicami, če bi mladi vodja naenkrat popustil pod težo državniških nalog in gurmanskega apetita! Ne glede na to, kako strah vzbujajoče se to sliši, mu je treba zaželeti čim več zdravja in še mnoga leta. Samo če bo ostal na komunističnem prestolu je namreč nekaj upanja, da bo v bližnji prihodnosti mogoče vzpostaviti dialog, nato pa morda začeti tudi nekakšna pogajanja o miru kot najboljši možnosti za vse.
