Tiskane izdaje
Izkazalo se je, da cena najugodnejšega ponudnika ne odraža nujno kakovostne hrane, predvsem pa sem si zapomnil stavek enega izmed učencev ljubljanskih osnovnih šol, ki je dejal, da ga na okus jabolčnega soka spominja le še slika na steklenici.
Od takrat se je zakonodaja javnega naročanja velikokrat spreminjala. Zadnja ureditev je sicer prinesla več možnosti za naročanje lokalno pridelane hrane, vendar se je kljub temu pokazalo, da javna naročila še vedno predstavljajo prej oviro kot prednost za zdravje najbolj ranljivih skupin, kot so otroci, bolniki in starejši. Najnižja cena je še vedno edino merilo, kar se pozna pri kakovosti hrane, ki jo javne ustanove naročajo.
Krajšanje prehranskih verig
Vprašajmo se, ali je ekonomski interes pri tako pomembnem vprašanju, kot je prehrana, zares edino, kar šteje. Prepričan sem, da javna naročila niso namenjena samo zagotavljanju konkurenčnosti, ampak naj bi pomagala izpolniti še druge cilje – okoljske, demografske, socialne in tudi zdravstvene, ne pa samo slediti ekonomsko najugodnejši ponudbi. In to moramo kot družba razumeti in ponotranjiti, sicer bo prihodnost, ki jo bomo ponudili generacijam za nami, precej drugačna, kot si jo zaslužijo.
Zato sem v sodelovanju z varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano dr. Jožetom Podgorškom že marca predstavil pobudo za izvzetje živil iz sistema javnega naročanja. Prepričan sem, da bi lahko naredili drzen korak in hrano do vrednosti, ko javnega naročila še ni treba objaviti v Uradnem listu EU, kupovali glede na dokazljivo kakovost, s tem pa bi dosegli veliko pozitivnih učinkov za vse segmente družbe.
Krajšanje prehranskih verig v prvi vrsti neposredno vpliva na zdravje ljudi. Kot vemo, je lokalno pridelana hrana bolj kakovostna, varna in zdrava. Stroka ugotavlja, da je zdravo prehranjevanje eden izmed ključnih dejavnikov krepitve zdravja in prispeva ne le k večji kakovosti življenja, temveč tudi k vzdržnosti zdravstvenih sistemov.
Če imamo zdravo prebivalstvo, se porabi tudi precej manj denarja za zdravstveni sistem, kar ob vse bolj obremenjenem zdravstvenem sistemu ni zanemarljiv učinek. Lokalno pridelana hrana tudi ni podvržena dolgemu transportu in skladiščenju, zato je bolj sveža, zaradi bližine pridelave pa ni treba uporabljati konzervansov in barvil, prav tako je veliko manj embalaže. Ker hrana ne pripotuje od daleč, je manj emisij in tudi zato so kratke prehranske verige veliko bolj prijazne do okolja.
Lokalno pridelana hrana je pridelana na podlagi slovenskih standardov in normativov, zato je tukaj nadzor nad celotno verigo preskrbe s hrano lažji kot pri globalno dostopni prehrani. Je pa zelo pomembno tudi pri lokalni hrani, na kakšen način je pridelana. Moramo si prizadevati za omejitev uporabe pesticidov, glifosatov in drugih agrokemičnih sredstev, ki vključujejo zdravju škodljive snovi. S tem bomo krepili bolj trajnostno, do okolja in ljudi prijazno obliko kmetovanja. Čeprav v tem trenutku obseg na ta način pridelane hrane ne more pokriti vseh potreb javnih zavodov in trga, bi moral biti to naš dolgoročni cilj, spodbujen tudi z ustreznimi ukrepi in finančnimi spodbudami na ravni države. Okrepiti pa je treba tudi sledljivost hrane in si še zlasti z nadzorom na terenu prizadevati za preprečevanje goljufij in manipulacij, kar bo dodatno okrepilo zaupanje potrošnikov v kakovost lokalno pridelane hrane.
Manj revščine,
Naj spomnim, da bi lokalna in trajnostna oskrba prispevala k zmanjšanju revščine in novim delovnim mestom, in to predvsem na področjih, kjer so stopnje brezposelnosti najvišje. Po ocenah ima dvig samooskrbe že za en odstotek potencial za ustvarjanje številnih novih delovnih mest.
Brez dvoma je pomembno tudi to, da pridelava lokalne hrane prispeva k ohranjanju poseljenosti podeželja in vzdrževane krajine, manj zaraščenim površinam, kar spodbuja tudi razvoj drugih panog, predvsem turizma in s tem tudi gospodarstva. Verjamem, da je lahko to korak naprej k pozicioniranju Slovenije kot zelene in trajnostne destinacije, ki bo tudi z vidika turizma in kakovostne lokalne ponudbe zelo privlačna. Predvsem pa bi s tem dosegli še to, da mladi ne bi več odhajali iz kmetij, temveč bi v njih videli priložnost, kar je danes žal redkost in nas lahko v prihodnosti še zelo veliko stane.
Zmanjšali bi nepoštene trgovinske prakse, s katerimi veliki trgovci manjše in šibkejše kmete pogosto potiskajo v nemočen položaj. V kratkih verigah je tudi večja verjetnost, da bodo kmetje dobili bolj pošteno ceno za svoje pridelke, saj je vključenih manj posrednikov, ki seveda odvzamejo del prihodkov zase.
Zame zelo pomembno pa je dejstvo, da bi s tem zmanjšali delež zavržene hrane. V Evropski uniji na leto zavržemo kar 88 milijonov ton hrane, medtem ko si kar 55 milijonov Evropejcev niti vsak drugi dan ne more privoščiti kakovostnega obroka, kar je najmanj nedopustno. Samo paradižnika v enem letu v EU zavržemo za 377.000 ton. Nesprejemljive številke, ki odražajo tudi naš odnos do hrane.
Zakaj bi bila lokalno pridelana hrana dražja?
Razlogov za to, da naredimo odločen korak naprej in povežemo vse ključne deležnike, da bodo lahko v vrtcih, šolah, bolnišnicah in domovih za ostarele zagotavljali bolj kakovostna in lokalno pridelana živila, nam torej ne manjka. Verjamem pa, da bodo mnogi kritiki trdili, da je lokalno pridelana hrana predraga, da je v Sloveniji ne pridelamo dovolj in da pobuda za izvzetje živil iz javnega naročanja ne zdrži ekonomske presoje. A še zdaleč ni nujno, da bi bila cena lokalno pridelane hrane vedno višja, saj bi tudi trdnost pogodbenih odnosov in možnost prodaje in dolgoročnega načrtovanja, ki ga zdaj ni, prispevala k oblikovanju cen. Gre pa tudi za razmislek, v katero smer želimo iti kot družba. Kaj so naše prioritete – je to zdravje, samooskrba ali pa nam je za to malo mar?
Možnost izbire imamo, tudi pri razporeditvi sredstev znotraj državnega proračuna. Nedvomno bi lahko denar iz proračuna, ki gre za tako imenovane do okolja škodljive subvencije, porabili bolj trajnostno – za lokalno hrano v javnih zavodih in do okolja prijaznejšo kmetijsko pridelavo.
Umanotera je že pred leti ugotovila, da je bilo leta 2011 iz državnega proračuna izplačanih za kar 503 milijone evrov do okolja škodljivih subvencij in od tega kar 74,5 milijona evrov samo za kmetijstvo in gozdarstvo. Torej je tukaj rezerv ogromno. Prepričan sem, da bi z večjim poudarkom na lokalni pridelani hrani lahko tudi nekatere vrste kmetijskih subvencij zmanjšali in preusmerili v subvencioniranje cen prehrane v vrtcih, šolah in bolnišnicah. Je pa treba ob tem poudariti, da bi bili naročniki tudi po izvzetju iz sistema javnega naročanja še vedno zavezani temeljnemu načelu smotrnosti. Gre torej predvsem za odločitev o tem, kaj želimo kot država doseči.
Res je, da to pomeni tudi poseg v interesno sfero kapitala. Globalizacija pridelave hrane je v zadnjih desetletjih vodila do industrijskega monopola tudi znotraj kmetijskega sektorja. Peščica podjetij nadzoruje velik del ponudbe semen, agrokemičnih sredstev pa tudi pridelave hrane. Prav to pa so ključna področja, ki bodo močno vplivala na našo prihodnost. Kdor ima nadzor nad hrano, vodo in semeni, je in bo gospodar.
Žal vse bolj globalna pridelava hrane pomeni tudi to, da se izgubljajo tradicionalno znanje, veščine in kultura prehranjevanja, in to tako med kmeti kot tudi med potrošniki. Vprašajmo se, koliko Evropejcev se sploh še zaveda pomena povezave med pridelavo hrane, njeno predelavo in našim zdravjem. Nekaj, kar je bilo dolga stoletja bistven del življenj ljudi, se počasi izgublja, zato moramo sprejeti ukrepe, ki bodo to kolesje zavrteli v drugo smer.
Pobuda za izvzem hrane iz sistema javnega naročanja lahko uspe ob sodelovanju in močnem soglasju vseh.
Sprememba se seveda ne bo zgodila čez noč, a pomembno je, da smo idejo zasejali, kako pa bo vzklila in zrasla, pa je odvisno od vseh vpletenih ter tudi in predvsem od politične volje. Če postavimo na tehtnico konkurenčnost in zdravje, enostavno moramo dati prednost zdravju. Če se pri zgodbi z lokalno hrano povežejo ministrstva, kmetje, javni zavodi in stroka ter jo izpeljejo, bi bili prvi v EU, kot smo bili prvi, ki smo pravico do vode vpisali v ustavo. To bi lahko bil resnično uspešen model za Evropo!
Dr. Igor Šoltes,
evropski poslanec
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
