Brodet s škarpeno: Kasno pride Marko

Arhivski posnetki TV Slovenija povedo veliko več kot vse politične teorije in prakse. Tako se je minule dni marsikdo zdrznil ob pogledu na elegantnega mladega gospodiča, ki je v retro črno-belem TV-posnetku na križišču Bivje (danes mu rečejo ankaransko in je ful predrugačeno) poleti 1969 izpraševal tovariša komandirja prometnika Antona Fifolta o tem, kako pomagajo miličniki reševati turistično sezono. V ozadju se vije od Kozine proti morju neprekinjena počasna kolona vozil. Danes nihče več ne prepozna tiste ceste, kako je bilo ime miličniku, kako novinarju ... Škarpena zagotavlja, da je raport s tovarišem Fifoltom pripravil upokojeni Srečko Kavčič, ki je pred 48 leti prinesel veselo novico, da so se obalne občine že tistega leta vendarle uskladile z republiško cestno skupnostjo in podpisale dogovor o sofinanciranju ceste. Zdaj pa štejte leta in ugotovili boste, da so odtlej naredili 400 metrov obalne ceste na leto in da jo bodo, če bo po sreči, še 50 let gradili do Dragonje.

TV Slovenija ima tudi 25 let mlajši posnetek, ko je današnja urednica TV Koper Mojca Petrič Bužan pred 23 leti pojasnila, da je odločitev o umiku obalne ceste od morja že padla, samo odločiti se je bilo še treba za daljši ali krajši predor. Še četrt stoletja za en piškav predor in štiri kilometre slovenske plaže.

Škarpenini agenti so se zato minuli ponedeljek nalašč udeležili velike cestne fešte v Izoli, da bi videli zaslužne za to nadzvočno cestno hitrost. Če bi vi samo videli te politične bilderje, politolimpionike, zmagovalce v prerivanju, komolčenju in postavljanju (tudi nekaj pingvinov je bilo vmes)! V trenutku so zasedli bojne položaje v prvi vrsti, v kateri je največ šans, da te vidi televizija. Čez 25 let bodo vsi mislili, da so vsi ti možje v lepih suknjičih in kostimčkih tam nedvomno zato, ker so zaslužni za tako hitro gradnjo obalne ceste in vseh pridobitev. Ma, kje ste bili vseh teh dolgih 48 let, je vprašala Škarpena prvega med pingvini. Odgovor je bil prepameten, da bi si ga zapomnila. Rekla je samo: »Kasno stiže Marko na Kosovo polje!«* (* Pozno pride Mirko na slovenski pomol.)

Na proslavi ni bilo Petra Bossmana, ker so mu cestarji zaprli prelaz Passo Valeta, 1033 decimetrov nad morjem. Včeraj pa so dodali še zaporo na Passo Belveder. Dva semaforčka na treh kilometrih. Ni čudnega, da se Peter in turisti ne morejo prebiti. Pod Valeto so leta 1900 z vilami in krampi zlahka prevrtali tunel, leta 2017 so kamni trši. Portorožani se ne bodo nikoli uprli. Njim lahko zaprete vse ceste in mirno zgradite marino pred centralno plažo, s katero se v prospektih po svetu hvalijo s 120-letno tradicijo. Pride turist v slavni Kempinski in namesto plaže zagleda komunalne priveze. Komunala bo več zaslužila s privezi kot s kopalci, ki se namakajo zastonj. Če bi med priveze in plažo dodali še gojišče leščurjev ali pedočev, bi isti košček morja navrgel še več cvenka. Lahko bi poskusili tudi z vrtino za nafto. Ali vsaj za plin. Zdaj vemo, zakaj v Piranu tako cveti turizem.