Celjski tlačani in knezi: Ciljna poselitev

Prvič sem se v izolaciji znašel še v starih časih služenja vojaškega roka, ko so nas zaprli v plinsko komoro, iz tušev spustili solzivec in smo si morali čim prej natakniti zaščitne maske, zategniti trakove na temenu, preveriti prileganje in si potem za hec z najbližjim sotrpinom izmenjati še filter vstopnega zraka.

Drugič je bilo, ko me je ob svinjski gripi družina izločila na kavč v kabinetu in sem na njem prebil nekaj dni.

Tretjič se je zgodilo ta teden, ko je nekdo direktorju šoštanjske elektrarne poslal pismo z belim prahom in nas je nekaj novinarjev pet ur ostalo v upravni stavbi, ki so jo zaprli policisti in gasilci.

Nikoli ni bilo prijetno. Še najmanj nadležen je bil dolgčas, ko je bilo treba počakati, da so prismuknjeni oficirji komoro prezračili, da je kužnost minila ali da so biologi namesto vraničnega prisada v direktorjevi kuverti odkrili belo moko. Iz te bi lahko nastal kruh.

Prisilni prosti čas namreč zvabi človeka v na videz brezplodno tuhtanje. Tako se mi je v šoštanjski karanteni vsilila zamisel o tem, kje vse bi še lahko z obvezno omejitvijo gibanja in prebivanja v specifičnem okolju dosegli tudi kakšno družbeno korist.

Recimo. Dva okoljevarstvenika, celjski Boris Šuštar in jeseniški Vojko Bernard, po nastopih ministrice za okolje in prostor Irene Majcen na televiziji zdaj pišeta vladi, naj ministrica odstopi. Razumela in dosegla da bo premalo za razrešitev celjskih okoljskih težav, zlasti zastrupljenega divjega odlagališča Bukovžlak in zastrupljene zemlje na opuščenem industrijskem območju Stare Cinkarne. Bi njen odstop izboljšal zdravje Celjanov? Eno figo.

Zato bi bilo bolje narediti naslednje. Na Bukovžlak in v Staro Cinkarno bi iz bližnjega centra za vrtne zadeve pripeljali po eno tistih majcenih vrtnih hišk za nekaj sto evrov.

V prvo bi dali kavč, televizor in zalogo vode ter za tri mesece naselili ministrico. Pa naj prideluje solato, če jo je volja, in zraven razmišlja o svojem predlogu, da bi odpadke Bukovžlaka samo ogradili in potem vsake toliko analizirali rjave izcedne vode, ki pronicajo izpod hribčka.

V drugo hiško, morala bi biti malo večja, bi nastanili vse botre propadlega visokotehnološkega celjskega Tehnopolisa in neuresničenega študentskega naselja Mednarodne univerze Celje. Recimo bivšega direktorja Borisa Klančnika, nekdanjega ministra in solastnika prav tako propadle regijske razvojne agencije Stanka Stepišnika pa še večni predsednik regijskega sveta županov Branko Kidrič in celjski župan Bojan Šrot bi se jima lahko pridružila. Politiki v karanteni ne bi dolgo igrali taroka. Kmalu bi začeli razmišljati o svojih grehih, recimo o naseljevanju in gradnji na najbolj zastrupljeni parceli v Celju, Sloveniji in Evropi.

Če bi tako naredili, torej v karantene na zastrupljene lokacije vtaknili prave ljudi s politično močjo, bi se hitro kaj spremenilo. Ker če samo odstopijo, bi prišli drugi in bi se tudi oni delali nevedne in nemočne.