Naj brenči in brni – ne le na svetovni dan čebel
Svetovni dan čebel je izjemna priložnost, da se država postavi ob bok tistim, ki si prizadevajo za trajnostno (od)rast.
Odpri galerijo
Idejo, da šteje vsaka čebela, čmrlj, metulj in tudi osa, moramo posvojiti tudi intimno. Vedno, ko pomislimo, da bi nadležno žuželko najhitreje pokončali z biokillom, se zavejmo, da s tem kopljemo jamo tudi sebi. FOTO: Jure Makovec/Afp
Letošnjo pomlad je bilo kar nekoliko tesnobno, ker glasnega in živahnega ptičjega petja ni spremljalo nekoliko tišje, a nič manj živahno brenčanje čebel, tiste, ki so obiskovale cvetove, pa so bile opazno šibkejše kot prejšnja leta. Pogrešala sem tudi brnenje čmrljev, enega prvih žuželčjih znanilcev pomladi.
Njihovo manjše število so potrdili popisovalci z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki v poskusnem sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije v okviru dveletnega projekta štejejo opraševalce sadnih dreves in grmovnic. Vtis, da je bilo letos manj čebel, pa je po besedah vodje projekta Danila Bevka napačen. Ker je vse zacvetelo naenkrat, je za čebele nastopilo obdobje prehranskega obilja, zato so se razpršile po velikem območju.
Slovenija ima kljub odsotnosti jasne strategije razvoja srečo neumnega kmeta, da je še vedno vroča točka biotske raznovrstnosti z veliko pestrostjo rastlinskih in živalskih vrst, tudi opraševalcev. Marsikje v svetu se spopadajo s krizo opraševalcev. V ZDA so lani izgubili tretjino vseh čebeljih družin, v Evropi jih je leta 2016 v povprečju propadla dobra desetina. Kriza opraševalcev se lahko hitro sprevrže v prehransko, saj je od opraševanja žuželk odvisna večina kmetijskih rastlin. Vrednost opraševanja za kmetijstvo znaša okoli 153 milijard evrov, a njegove prave vrednosti ni mogoče ponazoriti s številkami. Je neprecenljivo. In v njem ne sodelujejo le medonosne čebele, ampak tudi divji opraševalci: omenjeni čmrlji ter čebele samotarke, muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči in celo ose.
Kako se godi tem, je slabo raziskano. A tisto, kar je znanega, govori, da nič bolje kot medonosnim čebelam. Izginjanje opraševalcev je del širšega množičnega izumiranja rastlinskih in živalskih vrst, sredi katerega smo in za katero je v glavnem kriva le ena vrsta – človeška. Naravni svet smo spremenili v eksperimentalni laboratorij, v katerem testiramo rešitve za lastno ohranitev in rast, pri čemer nam je spremljanje stranskih učinkov ušlo izpod nadzora in začelo ogrožati tudi našo blagodat.
Zato nas je pravzaprav začelo skrbeti za opraševalce. Evropska komisija je pred kratkim dosegla pomembno zmago; zunaj rastlinjakov je prepovedala uporabo treh neonikotinoidov, ki škodujejo tako divjim kakor medonosnim čebelam. Bayer in Monsanto, ki se razglašata za varuha naše hrane, sta se na prepoved pritožila, a ju je sodišče EU zavrnilo.
Drugo veliko zmago za boljšo prihodnost opraševalcev je na mednarodnem diplomatskem parketu dosegla Slovenija. Svetovni dan čebel je izjemna priložnost, da se država postavi ob bok tistim, ki si prizadevajo za trajnostno (od)rast. Idejo, da šteje vsaka čebela, čmrlj, metulj in tudi osa, moramo posvojiti tudi intimno. Vedno, ko pomislimo, da bi nadležno žuželko najhitreje pokončali z biokillom, se zavejmo, da s tem kopljemo jamo tudi sebi.
Njihovo manjše število so potrdili popisovalci z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki v poskusnem sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije v okviru dveletnega projekta štejejo opraševalce sadnih dreves in grmovnic. Vtis, da je bilo letos manj čebel, pa je po besedah vodje projekta Danila Bevka napačen. Ker je vse zacvetelo naenkrat, je za čebele nastopilo obdobje prehranskega obilja, zato so se razpršile po velikem območju.
Slovenija ima kljub odsotnosti jasne strategije razvoja srečo neumnega kmeta, da je še vedno vroča točka biotske raznovrstnosti z veliko pestrostjo rastlinskih in živalskih vrst, tudi opraševalcev. Marsikje v svetu se spopadajo s krizo opraševalcev. V ZDA so lani izgubili tretjino vseh čebeljih družin, v Evropi jih je leta 2016 v povprečju propadla dobra desetina. Kriza opraševalcev se lahko hitro sprevrže v prehransko, saj je od opraševanja žuželk odvisna večina kmetijskih rastlin. Vrednost opraševanja za kmetijstvo znaša okoli 153 milijard evrov, a njegove prave vrednosti ni mogoče ponazoriti s številkami. Je neprecenljivo. In v njem ne sodelujejo le medonosne čebele, ampak tudi divji opraševalci: omenjeni čmrlji ter čebele samotarke, muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči in celo ose.
FOTO: Jure Makovec/Afp
Kako se godi tem, je slabo raziskano. A tisto, kar je znanega, govori, da nič bolje kot medonosnim čebelam. Izginjanje opraševalcev je del širšega množičnega izumiranja rastlinskih in živalskih vrst, sredi katerega smo in za katero je v glavnem kriva le ena vrsta – človeška. Naravni svet smo spremenili v eksperimentalni laboratorij, v katerem testiramo rešitve za lastno ohranitev in rast, pri čemer nam je spremljanje stranskih učinkov ušlo izpod nadzora in začelo ogrožati tudi našo blagodat.
Zato nas je pravzaprav začelo skrbeti za opraševalce. Evropska komisija je pred kratkim dosegla pomembno zmago; zunaj rastlinjakov je prepovedala uporabo treh neonikotinoidov, ki škodujejo tako divjim kakor medonosnim čebelam. Bayer in Monsanto, ki se razglašata za varuha naše hrane, sta se na prepoved pritožila, a ju je sodišče EU zavrnilo.
Drugo veliko zmago za boljšo prihodnost opraševalcev je na mednarodnem diplomatskem parketu dosegla Slovenija. Svetovni dan čebel je izjemna priložnost, da se država postavi ob bok tistim, ki si prizadevajo za trajnostno (od)rast. Idejo, da šteje vsaka čebela, čmrlj, metulj in tudi osa, moramo posvojiti tudi intimno. Vedno, ko pomislimo, da bi nadležno žuželko najhitreje pokončali z biokillom, se zavejmo, da s tem kopljemo jamo tudi sebi.
