Stara kljuka
O alkoholu in avtomobilih.
Odpri galerijo
Ko pijete, ne vozite. FOTO: Mavric Pivk
Ob uri, ko pošteni delovni ljudje spijo, sem šel mimo enega od neštetih ljubljanskih lokalov in ujel znan napev, ki pa ga nisem slišal že vsaj dve desetletji. Ni bil Silvestrski poljub, ki ga 360 dni prav nič ne pogrešaš, konec decembra pa vseeno ugotoviš, da ga je lepo imeti. Razglašeno so se drli: »Jure, stara kljuka, pit se ga ne upa, mi pa po navadi pijemo ga radi …«
Ker alkohola nisem nikoli pil, sem se tega napeva med odraščanjem precej naposlušal. Že takrat sta se mi besedilo in izvedba zdela iz zelo starih, kar cankarjanskih časov. Iz časov torej, ko so se fantje iz krčme domov odpravili peš, Jure in opiti prijatelji pa bodo dandanašnji sedli v avtomobile. Kaj je šlo narobe, da se je ob vseh spremembah na polju komuniciranja ohranila tako arhaična in starikava reč? Zakaj jo uporabljajo ti mladi ljudje, ki sicer goreče zavračajo klasično pisano besedo in jo nadomeščajo z esemesi in čustvenčki, se pravi s kraticami, simboli in slikicami, ki nas vračajo na komunikacijsko raven stenskih poslikav jamskega človeka?
Ne verjamem, da se je ta oblika spodbujanja ali kar siljenja k pitju alkohola obdržala pri življenju zaradi, na primer, evropskih sredstev za ohranjanje kulturne dediščine. Po drugi strani pa preventivna sporočila očitno še niso niti dovolj seksi niti dovolj stara, da bi lahko v gostilniški in siceršnji družbi živela tako učinkovito kot polomljena pivska himna.
Sicer pa, vožnja z avtom je stara dobrih sto let, antialkoholne preventivne akcije niti pol toliko. Glede na razvoj dogodkov je jasno, da bodo prej tu avtonomni avtomobili, kot pa bo umrla pivska pesem, kaj šele kombinacija pitja alkohola in vožnje. Tudi zato, ker se nakazujejo nove, predvsem sociološke in manj tehnološke težave ali, bolje, dileme. Poglejmo preprost primer. V avto prihajajo kamere, ki bodo znale razbrati, da je voznik utrujen ali opit. Takrat bo avto samodejno prevzel nadzor nad vožnjo in varno ustavil. Preden rečemo, hura, to je to, še druga plat teh istih kamer. Kaj pa, ko kamere razberejo tudi spol, starost in v bazi podatkov poiščejo logotipe na majici, jakni ali torbi potnikov v avtomobilu? Stavim, da je po tem podatku na trgu veliko večje povpraševanje kot pa po tem, kdo vozi vinjen.
Z vsemi naštetimi informacijami se lahko prečistijo oglasna sporočila in tako do vsakega posameznika v avtu potujejo le tiste reklame, ki bi ga po profilu življenjskega sloga utegnile najbolj zanimati. Ne imejmo pred očimi le oglasov za hrano, praške ali potovanja. Tudi volilne, politične in druge aktualne družbene teme se veliko bolje primejo, če se kar najbolj tesno prilegajo na točno določeno miselno telo gledalca, poslušalca in bralca.
Ker alkohola nisem nikoli pil, sem se tega napeva med odraščanjem precej naposlušal. Že takrat sta se mi besedilo in izvedba zdela iz zelo starih, kar cankarjanskih časov. Iz časov torej, ko so se fantje iz krčme domov odpravili peš, Jure in opiti prijatelji pa bodo dandanašnji sedli v avtomobile. Kaj je šlo narobe, da se je ob vseh spremembah na polju komuniciranja ohranila tako arhaična in starikava reč? Zakaj jo uporabljajo ti mladi ljudje, ki sicer goreče zavračajo klasično pisano besedo in jo nadomeščajo z esemesi in čustvenčki, se pravi s kraticami, simboli in slikicami, ki nas vračajo na komunikacijsko raven stenskih poslikav jamskega človeka?
»Stavim, da je po tem podatku na trgu veliko večje povpraševanje kot pa po tem, kdo vozi vinjen.«
Ne verjamem, da se je ta oblika spodbujanja ali kar siljenja k pitju alkohola obdržala pri življenju zaradi, na primer, evropskih sredstev za ohranjanje kulturne dediščine. Po drugi strani pa preventivna sporočila očitno še niso niti dovolj seksi niti dovolj stara, da bi lahko v gostilniški in siceršnji družbi živela tako učinkovito kot polomljena pivska himna.
Sicer pa, vožnja z avtom je stara dobrih sto let, antialkoholne preventivne akcije niti pol toliko. Glede na razvoj dogodkov je jasno, da bodo prej tu avtonomni avtomobili, kot pa bo umrla pivska pesem, kaj šele kombinacija pitja alkohola in vožnje. Tudi zato, ker se nakazujejo nove, predvsem sociološke in manj tehnološke težave ali, bolje, dileme. Poglejmo preprost primer. V avto prihajajo kamere, ki bodo znale razbrati, da je voznik utrujen ali opit. Takrat bo avto samodejno prevzel nadzor nad vožnjo in varno ustavil. Preden rečemo, hura, to je to, še druga plat teh istih kamer. Kaj pa, ko kamere razberejo tudi spol, starost in v bazi podatkov poiščejo logotipe na majici, jakni ali torbi potnikov v avtomobilu? Stavim, da je po tem podatku na trgu veliko večje povpraševanje kot pa po tem, kdo vozi vinjen.
Z vsemi naštetimi informacijami se lahko prečistijo oglasna sporočila in tako do vsakega posameznika v avtu potujejo le tiste reklame, ki bi ga po profilu življenjskega sloga utegnile najbolj zanimati. Ne imejmo pred očimi le oglasov za hrano, praške ali potovanja. Tudi volilne, politične in druge aktualne družbene teme se veliko bolje primejo, če se kar najbolj tesno prilegajo na točno določeno miselno telo gledalca, poslušalca in bralca.
