Strupi po reki, država po zlu

Količina strupov v zemlji ob zagorski Kotredeščici in posledice za zdravje ljudi niso primerljivi s tistimi v celjski Cinkarni. Razsežnosti celjske ekološke katastrofe gredo namreč v več deset milijonov evrov, občuti jo več deset tisoč ljudi. Glas o strupih na 17 hektarih Stare cinkarne, ki ležijo v plasteh do deset metrov globoko, v poldrugem milijonu kubičnih metrov in desetkrat presegajo mejne vrednosti strupenih kovin, je moral seči vse do evropske komisije, da se je občina lotila sanacije. Zaradi grožnje s kaznijo, torej, ne zaradi ljudi.

Tudi arzen v dolini Kotredeščice je resen problem, čeprav »le« za nekaj sto ljudi na »komaj« 64 hektarih zemljišč pet kilometrov vzdolž potoka. Kotredeškega problema država nikoli ni prepoznala za ekološko katastrofo in nihče ga ni prijavil evropski komisiji, čeprav je bilo petsto kubičnih metrov naplavin z 2,5-krat preseženimi mejnimi vrednostmi za arzen, ki jih je v ujmi 2010 potok odložil na bregove, na dobri poti, da jih država kategorizira kot naravno katastrofo. In si opere roke ... A domačinka iz Kotredeža je dokazala, da gre pravzaprav za malomarnost države, ki niti v sto letih ni poskrbela, da rudnik antimonove rude v Znojilah, na začetku 20. stoletja celo največji v avstrijskih deželah, strokovno zapre. Odloženi kupi arzena so bili od tam ... Arso jih je pozneje poleg tega vgradil v strugo Kotredeščice, milijonov za sanacijo rudnika pa država še kar ni našla. Zato lahko jutri strupi spet priplavajo po dolini. Koliko jih je v ljudeh, ne ve nihče. Koliko jih je v triletnikih, ki so jim bili morda izpostavljeni že kot zarodki, tudi ne. Še več. Kako je v resnici z zdravjem zagorskih triletnikov, ni mogoče raziskati, ker jo je Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ) menda zagodel – zakon o uravnoteženju javnih financ (Zujf).

Pred tremi leti je vzorčenje 60 lokacij v dolini Kotredeščice pokazalo na alarmantno stanje: 46 je bilo zelo oporečnih. Še posebno v neposredni bližini vhoda v opuščeni rudnik. Diagnoza stroke ljudem ob Kotredeščici se je glasila: »Zastrupljeni ste. Kakšne posledice so strupi pustili na vaših otrocih, vam povemo čez tri leta.« Vmes se je zgodil Zujf. Kakor se je izkazalo, zelo prikladen izgovor za državo in njene institucije, da nečesa ne naredijo. Tudi za N NIJZ, ki naj bi letos oceno tveganja za zdravje ljudi ob Kotredeščici razširil na njihove otroke. Pa je zaradi Zujfa ne bo.

Zaradi Zujfa je NIJZ namreč letos izgubil 270 tisočakov; ker ni denarja, ne more zaposliti dovolj strokovnjakov. Ker manjka strokovnjakov, ne bo raziskave. Ker ne bo rezultatov, stroka ljudem niti po treh letih negotovosti ne bo mogla povedati, koliko so zastrupljeni njihovi otroci. Če ob štiristo zaposlenih na NIJZ, ki ga vodi zdravnik, ob 240 sodelavcih z avtorskimi oziroma podjemnimi pogodbami in kar 355.000 evrih dodatkov k njihovim plačam, ni mogoče zagotoviti raziskave, ni dvoma, da je racionalizacija po Zujfu prevladala nad pravico Zagorjanov, da izvedo, v kako (ne)čistem okolju živijo. Celjani so to izvedeli zahvaljujoč grožnjam iz Evrope.

Država, ki ji ni mar za ljudi, nevarno maje svoje temelje in tvega, da bo njena nadstavba prej ali slej šla po zlu.