O naprednih in mračnjaških idejah
Dimitrij Rupel: Mnenje Mojce Pišek je neke sorte kritika poziva DSP, naj se slovenske politične institucije zoperstavijo Španiji in podprejo katalonsko neodvisnost.
Odpri galerijo
Dimitrij Rupel: Avtorica pisateljem svetuje, naj ločijo lepe, napredne in človekoljubne ideje, kot so boj za žensko enakopravnost, pravice migrantov in enakost državljanov LGBT+, od zastarelih in mračnjaških idej, kot je ideja katalonske neodvisnosti. Foto Jože Suhadolnik
Mnenje Mojce Pišek z naslovom Slovenski pisatelji in katalonsko vprašanje (Delo, 15. novembra, stran 7) je neke sorte kritika poziva Društva slovenskih pisateljev (DSP), naj se slovenske politične institucije zoperstavijo Španiji in podprejo katalonsko neodvisnost.
Avtorica pisateljem svetuje, naj ločijo lepe, napredne in človekoljubne ideje, kot so boj za žensko enakopravnost, pravice migrantov in enakost državljanov LGBT+, od zastarelih in mračnjaških idej, kot je ideja katalonske neodvisnosti. Piškova poziva tudi k ločevanju generacij. Na eni strani so mlajši kolegi pisatelji, ki še niso dopolnili 40 let in se jim v očeh prižigajo iskrice; na drugi pa starejši člani, ki se z nostalgijo in ponosom ozirajo na svoj prispevek k slovenski osamosvojitvi. Naša avtorica pravi, da bi razumela podporo Kataloncem, če bi prihajala od čebelarjev, gasilcev, malih podjetnikov ali zdravnikov, saj je njihova vizija sveta irelevantna, za pisatelje pa se takšna podpora ne spodobi.
Pri Mojci Pišek seveda ne gre za nasprotovanje katalonski, ampak slovenski neodvisnosti. Spomnimo: slovenska osamosvojitev je – tudi po zaslugi slovenskih pisateljev – pred tridesetimi leti vsaj začasno odpravila ideološko in generacijsko ločevanje med Slovenci. Generacija, ki ji pripadam, se je veliko naučila od pisateljev, kot sta bila Edvard Kocbek, ki je svoje zavračanje ideološke vojne med Cerkvijo in komunisti utemeljil v Premišljevanju o Španiji (1937), in npr. Izidor Cankar, ki je v Londonskem dnevniku (1944) domobrance pozival, naj se združijo s partizani.
Seveda je pravica narodov do samoodločbe od Lenina (1914) in Wilsona (1919) ali vsaj od konca kolonializma (1960) temelj mednarodnega prava in zakonodaje. To pravico so izkoristile nekdanje sovjetske in jugoslovanske republike, niso je pa še izkoristili Baski, Katalonci, Kurdi, Palestinci, Škoti pa še sto drugih narodov, ki so skriti pod pokrovom centralističnih in multikulturnih držav.
Kako nesrečno je spodrsnilo Mojci Pišek, govori dejstvo, da danes pri solidarnosti s Katalonci ne gre za podporo gibanju za neodvisnost, ampak za protest zoper policijsko nasilje in absurdne zaporniške kazni katalonskim političnim aktivistom, torej za španske kršitve človekovih pravic, ki so – če prav razumem – pomembne tudi za gospo Pišek. Katalonski aktivisti so oktobra 2017 želeli z referendumom, na demokratičen način preskusiti politično razpoloženje v Kataloniji. Pisec teh vrstic je bil živa priča tega miroljubnega prizadevanja.
Vse to pa so easy pieces v primerjavi s tem, kar gospa Pišek pravi o življenju v monoetnični državi, češ da ne predstavlja vrednote, za katero bi šla na ulice. Njen ideal so multikulturne družbe, v katerih različne etnične skupine sobivajo složno in v nenehni izmenjavi svojih kulturnih praks. Ustava Republike Slovenije, katere podlago predstavlja t. i. pisateljska ustava iz leta 1988, izhaja iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Slovenija je narodna država oz. nacija, v čemer je podobna večini najrazvitejših evropskih držav, o katerih gospa Pišek misli, da so multikulturne družbe. Zadostuje, da se vprašamo, koliko jezikov – npr. v ustanovah EU – govorijo te najrazvitejše države? Na ideologijo multikulturnosti je večkrat opozarjala nemška kanclerka, ki je seveda opazila, da multikulturnost (npr. v Nemčiji) povzroča paralelne družbe in velikanske pravne probleme. Bi se gospa Pišek strinjala, ko bi v Sloveniji poleg evropskega veljalo šeriatsko pravo?
Katalonsko zavzemanje za človekove – in navsezadnje narodne – pravice je za Piškovo ekonomsko motiviran pobeg najbogatejše španske regije, ki želi svoje vire upravljati sama, in poskus katalonske politične elite, da si pridobi vpliv in moč. Katalonska želja po upravljanju svojih virov in po vladanju samemu sebi lahko moti samo centraliste in kolonialiste, ki jih Piškova (v svoji pojmovni zmešnjavi in v pomanjkanju razumevanja mednarodnih odnosov in zgodovine) imenuje nacionaliste. Koncept narodnega vprašanja in pojem nacionalizma, kot ju uporablja gospa Pišek, poznamo iz sovjetskih učbenikov in do neke mere tudi iz Kardelja. Da se društvo, kot je Društvo slovenskih pisateljev, poteguje za pravice narodov in za demokracijo, je popolnoma logično, kajti med narodne pravice spada tudi narodni jezik. Tako kot slovenščina bi bila tudi katalonščina upravičena do položaja uradnega jezika Evropske unije.
O Španiji Piškova značilno pravi, da Kataloniji pušča največjo stopnjo kulturne suverenosti, hkrati pa še veliko politične in socialne avtonomije. V tej opazki je bistvena beseda pušča. Približno tako so nekoč o Sloveniji govorili beograjski (pa tudi številni slovenski) oblastniki in generali. Dopuščanje narodnih pravic s strani (nad-narodne ali več-narodne) države je značilen primer pokroviteljske, gospa Pišek bi rekla kolonialistične in imperialistične ideologije.
O avtoričinih očitkih, da je država malomarna do gejevskega kluba; da ne zagotavlja varnega zatočišča političnim migrantom; predvsem pa da si žensko telo podrejajo država, narod, cerkev in mož, tu najbrž nima smisla razpravljati. Gre za zapletene in občutljive probleme, ki zahtevajo poglobljene analize in precej več prostora, kot ga dovoljuje dnevni časopis. Tudi časopisi pa bi se morali izogibati poenostavljenim delitvam državljanov in njihovih prepričanj, kot je delitev na naprednjake in mračnjake.
Avtorica pisateljem svetuje, naj ločijo lepe, napredne in človekoljubne ideje, kot so boj za žensko enakopravnost, pravice migrantov in enakost državljanov LGBT+, od zastarelih in mračnjaških idej, kot je ideja katalonske neodvisnosti. Piškova poziva tudi k ločevanju generacij. Na eni strani so mlajši kolegi pisatelji, ki še niso dopolnili 40 let in se jim v očeh prižigajo iskrice; na drugi pa starejši člani, ki se z nostalgijo in ponosom ozirajo na svoj prispevek k slovenski osamosvojitvi. Naša avtorica pravi, da bi razumela podporo Kataloncem, če bi prihajala od čebelarjev, gasilcev, malih podjetnikov ali zdravnikov, saj je njihova vizija sveta irelevantna, za pisatelje pa se takšna podpora ne spodobi.
Pri Mojci Pišek seveda ne gre za nasprotovanje katalonski, ampak slovenski neodvisnosti. Spomnimo: slovenska osamosvojitev je – tudi po zaslugi slovenskih pisateljev – pred tridesetimi leti vsaj začasno odpravila ideološko in generacijsko ločevanje med Slovenci. Generacija, ki ji pripadam, se je veliko naučila od pisateljev, kot sta bila Edvard Kocbek, ki je svoje zavračanje ideološke vojne med Cerkvijo in komunisti utemeljil v Premišljevanju o Španiji (1937), in npr. Izidor Cankar, ki je v Londonskem dnevniku (1944) domobrance pozival, naj se združijo s partizani.
Seveda je pravica narodov do samoodločbe od Lenina (1914) in Wilsona (1919) ali vsaj od konca kolonializma (1960) temelj mednarodnega prava in zakonodaje. To pravico so izkoristile nekdanje sovjetske in jugoslovanske republike, niso je pa še izkoristili Baski, Katalonci, Kurdi, Palestinci, Škoti pa še sto drugih narodov, ki so skriti pod pokrovom centralističnih in multikulturnih držav.
Kako nesrečno je spodrsnilo Mojci Pišek, govori dejstvo, da danes pri solidarnosti s Katalonci ne gre za podporo gibanju za neodvisnost, ampak za protest zoper policijsko nasilje in absurdne zaporniške kazni katalonskim političnim aktivistom, torej za španske kršitve človekovih pravic, ki so – če prav razumem – pomembne tudi za gospo Pišek. Katalonski aktivisti so oktobra 2017 želeli z referendumom, na demokratičen način preskusiti politično razpoloženje v Kataloniji. Pisec teh vrstic je bil živa priča tega miroljubnega prizadevanja.
Privrženci desničarske stranke VOX med volitvami 10. novembra pred stavbo španske vlade. Foto Reuters
Vse to pa so easy pieces v primerjavi s tem, kar gospa Pišek pravi o življenju v monoetnični državi, češ da ne predstavlja vrednote, za katero bi šla na ulice. Njen ideal so multikulturne družbe, v katerih različne etnične skupine sobivajo složno in v nenehni izmenjavi svojih kulturnih praks. Ustava Republike Slovenije, katere podlago predstavlja t. i. pisateljska ustava iz leta 1988, izhaja iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Slovenija je narodna država oz. nacija, v čemer je podobna večini najrazvitejših evropskih držav, o katerih gospa Pišek misli, da so multikulturne družbe. Zadostuje, da se vprašamo, koliko jezikov – npr. v ustanovah EU – govorijo te najrazvitejše države? Na ideologijo multikulturnosti je večkrat opozarjala nemška kanclerka, ki je seveda opazila, da multikulturnost (npr. v Nemčiji) povzroča paralelne družbe in velikanske pravne probleme. Bi se gospa Pišek strinjala, ko bi v Sloveniji poleg evropskega veljalo šeriatsko pravo?
Katalonsko zavzemanje za človekove – in navsezadnje narodne – pravice je za Piškovo ekonomsko motiviran pobeg najbogatejše španske regije, ki želi svoje vire upravljati sama, in poskus katalonske politične elite, da si pridobi vpliv in moč. Katalonska želja po upravljanju svojih virov in po vladanju samemu sebi lahko moti samo centraliste in kolonialiste, ki jih Piškova (v svoji pojmovni zmešnjavi in v pomanjkanju razumevanja mednarodnih odnosov in zgodovine) imenuje nacionaliste. Koncept narodnega vprašanja in pojem nacionalizma, kot ju uporablja gospa Pišek, poznamo iz sovjetskih učbenikov in do neke mere tudi iz Kardelja. Da se društvo, kot je Društvo slovenskih pisateljev, poteguje za pravice narodov in za demokracijo, je popolnoma logično, kajti med narodne pravice spada tudi narodni jezik. Tako kot slovenščina bi bila tudi katalonščina upravičena do položaja uradnega jezika Evropske unije.
O Španiji Piškova značilno pravi, da Kataloniji pušča največjo stopnjo kulturne suverenosti, hkrati pa še veliko politične in socialne avtonomije. V tej opazki je bistvena beseda pušča. Približno tako so nekoč o Sloveniji govorili beograjski (pa tudi številni slovenski) oblastniki in generali. Dopuščanje narodnih pravic s strani (nad-narodne ali več-narodne) države je značilen primer pokroviteljske, gospa Pišek bi rekla kolonialistične in imperialistične ideologije.
O avtoričinih očitkih, da je država malomarna do gejevskega kluba; da ne zagotavlja varnega zatočišča političnim migrantom; predvsem pa da si žensko telo podrejajo država, narod, cerkev in mož, tu najbrž nima smisla razpravljati. Gre za zapletene in občutljive probleme, ki zahtevajo poglobljene analize in precej več prostora, kot ga dovoljuje dnevni časopis. Tudi časopisi pa bi se morali izogibati poenostavljenim delitvam državljanov in njihovih prepričanj, kot je delitev na naprednjake in mračnjake.
