Miha je kot neustavljiv motor, ki žene tudi mene
Dolgoletna partnerka Miha Kosa o svojem delu, družini in še marsičem
Odpri galerijo
Dr. Karin Kanc – »V svojem pristopu pri delu uporabljam veliko humorja, saj se mi zdi, da se vsi premalo smejemo in veselimo življenja!«
Dobrovoljni možicelj z diabetesom v podobi psa na povodcu, ki ga je za njeno ordinacijo jazindiabetes narisal njen neuradni, žal že pokojni tast Božo Kos, pravzaprav dobro opisuje tudi njo: internistki diabetologinji dr. Karin Kanc, dr. med., in certificirani integrativni psihoterapevtki (IIPA), pozitivne energije nikakor ne manjka, in to s pridom uporablja tudi pri svojem inovativnem delu z ljudmi s sladkorno boleznijo. Odkar imata s partnerjem Mihom Kosom, ustanoviteljem in motorjem Hiše eksperimentov, še psa, je sreča ob treh odraslih in uspešnih sinovih (skoraj) popolna.
Z živahnim korakom in rjavim kosmatincem že na daleč pozdravlja in obljublja dobro kavo iz lokala nasproti njene ambulante v središču Ljubljane. »Kolo je na popravilu, tole je pa naše veselje, italijanski vodni pes, ki sliši na ime Tač. Ker ima eno tačko belo. Ta pasma sicer slovi po tem, da išče tartufe,« mimogrede navrže, a je popolnoma jasno, da ji ta simpatična zmešnjava rjavih kodrov prinaša veliko veselje – poleg sinov. »No, mi smo taka 'mešana' družina: skupnega naraščaja z Mihom nimava, imava pa psa,« pove duhovito.
Odkrita in izredno zgovorna, skoraj neustavljiva pa, ko govori o stroki – diabetesu, prehrani in s tem povezano čuJEŠčnostjo™, svojem pristopu pri delu. A kljub temu, da ji vedno uspe obdržati rdečo nit, se na trenutke v smehu ustavi: »No, kam me je pa zdaj že spet odneslo?« Izredno mladostna in simpatična Ljubljančanka, pravnukinja Janeza Puharja, izumitelja ene od metod fotografije na steklo, poliglotka in dolgoletna partnerka Miha Kosa, ki ji je pred leti v svojih Sonetih znanosti posvetil enega; Prešeren je pisal »Primicovi Julji«, Miha pa »Za Kančevo Karin«.
Z Mihom sta se za psa odločila šele pred dobrim letom. Vama je postalo dolgčas, so otroci že šli?
So, ja. In se hecajo, da je najina odločitev padla, ker je zdaj gnezdo prazno. Najini trije imajo svoje življenje, tudi že skoraj svoje poklice: moj sin je zdravnik na gastroenterološki kliniki, Mihov starejši piše magisterij na krajinski arhitekturi, mlajši pa na strojni fakulteti. In da, odločila sva se za psa, ki ga še nikoli nisva imela; oba sva se spomnila svojega otroštva in številnih razlogov najinih staršev, zakaj ne moremo imeti psa. No, meni so obljubili, da ga dobim za odlični uspeh v četrtem razredu. Odlična sem bila vsa leta … razen v četrtem razredu … In ga nisem dobila. Z Mihom sva se vprašala, ali ni mogoče zdaj, ko sva toliko stara, napočil čas za kosmato družbo, vedela sva, da to prinaša obveznosti, ampak sva si rekla: enkrat, ko bodo vnučki, bodo pa vnučki pa še kuža. In nam bo lepo.
Se pravi, da se že pripravljata na vnuke ali zgolj sanjarita o prihodnosti?
Ne, ampak ja, pomisliva na to. So se nama pa s tem psom odprle povsem nove poti, nova prijateljstva in poznanstva, krasne izkušnje … in to še preden sva ga dobila. Da ne govorim o njegovih terapevtskih sposobnostih, zlasti za najine starše, Mihovo mamo in moja dva, ki so vsi že precej v letih. Se pride pobožat in takoj poskrbi za nasmehe na ustnicah, sproščeno ozračje … Naravno začuti, ko nisi v ravnovesju ali doživljaš težke trenutke. Takrat se pusti neskončno potrpežljivo božati ... Poleg tega zdaj veliko več prehodiva, kar naju zelo veseli.
Sicer ste pa navdušena kolesarka?
Če se le da, vse po Ljubljani opravim s kolesom. Tudi vozniški izpit sem naredila razmeroma pozno, ker smo živeli v središču mesta. Poleg tega skoraj točno veš, koliko časa boš potreboval za pot, če boš šel s kolesom, hkrati pa ne onesnažuješ okolja, kar je meni osebno zelo pomembno. In zdaj me je res pretreslo, ko sem slišala, da dizelski motorji še bolj onesnažujejo kot bencinski …
Tako kot pri hrani, s katero se sami veliko ukvarjate, profesionalno in zasebno. Danes je oljčno olje super, jutri že spet ne več, margarina čislana, zdaj na črni listi, trenutno se veliko kuha s kokosovo maščobo …
V medicini imamo kar velike težave zaradi nenehnih novih dognanj; margarina res močno okvari žile in zdaj spet svetujemo maslo v zmernih količinah. Priporočamo, da ljudje uporabljajo čim bolj različna olja: repično, olja iz orehov, avokada … Zagovarjamo tudi sporočilo: če lahko poješ, potem je dobro tudi za na kožo. Ker se vse absorbira tudi skozi kožo. In kaj vse škodljivega smo v preteklih letih vnesli vase z nekimi kozmetičnimi preparati … Moj oče je farmacevt in me je naučil ogromno takih stvari; kar se sončenja tiče, je prisegal na kakavovo maslo in izogibanje soncu.
Če sva že pri oljih in kuhanju; menda se tudi z Mihom rada sukata okoli štedilnika?
Miha zelo rad peče kruh in pripravlja mehiško hrano, jaz sem se specializirala za zdrave sladice. Se pa s hrano zelo veliko ukvarjam tudi v svojem poklicu, saj si ljudje želijo nasvetov, zato sem s kolegico pred slabimi tremi leti izdala tudi kuharsko knjigo – celostno podobo knjige je, mimogrede, naredil Mihov najstarejši sin … A zdaj bi v njej že kaj spremenila, na primer, ne bi toliko priporočala kokosovega olja in maščobe; čeprav rastlinska, je namreč nasičena in zato prav tako škodi ožilju. Za sem pa tja je morda v redu.
Ob tem moram poudariti, da nisem zagovornica diet, pač pa težim k temu, da človek, diabetes gor ali dol, svoje telo preskusi, katera hrana mu dvigne sladkor in katera ne, in se potem po zdravi pameti poskuša držati tiste, ki ne dviga sladkorja. To je ponavadi hrana z nizkim glikemičnim indeksom, torej čimbolj polnovredna, nepredelana, čimbolj taka, kot jo dobiš iz narave. Telo imamo namreč še vedno iz pradavnine, ko je bilo treba še teči za mamuti, sicer pa so nabirali jagodičevje in podobno. Hrane je bilo, skratka, zelo malo, gibanja pa, v primerjavi z danes, neprimerljivo več.
A če se vrnemo k vajini kuhariji?
Specializirala sem se za rastlinsko hrano, rada eksperimentiram z začimbami in že nekaj let ne jemo več mesa. Eden od otrok je vegan in navdušil nas je za marsikaj. Sama sicer vseeno mislim, da sem ter tja potrebujem kakšno jajce in mlečne izdelke, tudi ribe imamo radi, čeprav nas svarijo, da so polne plastike … Je pa res, da če mi zadiši meso, si ga privoščim, in to se mi zdi bistveno: telo nam samo veliko pove, če mu le znamo prisluhniti. To učim tudi ljudi v svoji ambulanti: poslušati telo, kaj mu prija, kaj mu škodi. Obenem jih spodbujam, da morajo biti zelo izbirčni pri tem, kaj dejansko vnesejo vanj. In naj berejo, kar piše na deklaracijah na živilih! Če ne piše, koliko je ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin … ta hrana ni vredna, da jo pojemo. Izjema je seveda tista, ki jo kupimo pri kmetu ali na tržnici, ki jo z Mihom nadvse rada obiščeva ob sobotah. Med svojim delom sem opazila tudi, da so tisti, ki imajo svoj vrt, bolj zdravi: vedo, kaj jedo, in veliko energije vložijo v vrtnarjenje, pri katerem se sprosti tudi glava, hkrati pa takrat ne jedo.
Tudi to je del tega, kar tudi poučujete in čemur pravite čuJEŠčnost™, čuječno hranjenje, ne?
Res je. S tem se ukvarjam že od leta 2013, delam z bolniki, redno pa prirejam tudi tečaje, na katerih raziskujemo svoj odnos do hrane, opazujemo, kdaj posegajo po tej ali oni hrani, učimo se uživanja v vsakem grižljaju, zaznave tistih trenutkov, ko bi delovali kot avtomat in trpali hrano vase, hkrati pa odkrijemo, kaj določena hrana da ali povzroči, kar lahko potem s pridom uporabljajo v življenju. In to vsi, ne le ljudje z diabetesom.
Vaš pristop k obvladovanju sladkorne bolezni – tudi s pomočjo integrativne psihoterapije – je precej drugačen od prevladujočih. So tudi ljudje, ki prihajajo k vam, malo manj »standardni«?
Samoplačnikov pri diabetesu skoraj ni, ampak ljudje pridejo k meni sami, zlasti zdaj, ko smo v središču Ljubljane, v hiši mojega pradedka, dedka, tukaj se je rodil tudi moj oče … Smo zelo ponosni na to … Po vojni so nam sicer prostore odvzeli, pred leti pa smo jih spet dobili nazaj … No, poiščejo me tudi mladi, ki se soočijo s stisko, potem ko prehajajo od pediatrov, na katere se običajno zelo navežejo, in morajo izbrati zdravnika, ki jih bo zdravil v odrasli dobi. S ponosom povem, da zdravim ljudi iz cele Slovenije! Zlasti mladim povzroča bolezen veliko stisko. To je bilo namreč zadnje, kar so načrtovali za svoje življenje …
K meni pogosto napotijo tudi ljudi, ki imajo težave z vodenjem bolezni, saj se kot psihoterapevtka ukvarjam tudi s psihološkimi vidiki diabetesa. In to dvoje je zelo povezano. Lahko ima človek zelo dober inzulin, vrhunsko inzulinsko črpalko, a če ne veš, kaj so njegove ovire do dobre urejenosti bolezni, katere so njegove psihološke potrebe, potem nisi prav veliko naredil. Sodobni tehnološki pristopi namreč delujejo le do neke mere. Potem imaš bolnika, ki se zvečer težko upre kruhu in maslu, med psihoterapijo pa skupaj ugotoviva, da ta potreba izvira iz otroštva, ko ga je na tak način pomirila njegova mama. In ko človek enkrat razume, odkod ti vzgibi, ki se jim je težko upreti, to tudi lažje razumsko sprejme in se zadrži na vajetih.
S svojim pristopom ste revolucionarni na tem področju. Kako na vas gledajo kolegi iz stroke?
Za tem, kar in kako delam, trdno stojim! Trdim pa, da ni treba, da je vsak zdravnik psihoterapevt, ampak med študijem medicine žal dobimo premalo vsebin s psihološkega področja. Je pa diabetes specifična bolezen, saj zahteva res veliko spremembo človekovega življenjskega sloga, je kronična in dosmrtna. In vsa ta leta bolniki doživljajo vzpone in padce, kar zahteva drugačen pristop. Od leta 2012 zato organiziram letna srečanja z delavnicami Diabetes&Mind, DiaMind, na katerih poskušamo profesionalce seznaniti z drugimi pristopi, izsledki, kako pomembna je psihološka plat pri tej bolezni.
Prejšnji vikend smo jo izvedli že sedmič in vedno poiščem največje avtoritete z njihovega področja: letos je o psiholoških vidikih hipoglikemije [padec krvnega sladkorja pod kritično mejo] govorila priznana profesorica Linda Gonder-Frederick, sama pa sem doktorirala ravno iz nočne hipoglikemije. To je lahko zelo problematično, lahko privede do motenj, ki so v nekaterih primerih celo smrtne. A s tem se intenzivno ukvarjamo: letos sem na Sladkolesu™ [omogoči konkretno izkušnjo, kako težko je ob različni prehrani z inzulinom uravnavati krvni sladkor] izobraževala tudi strokovnjake, ki so se na ta način konkretno soočili s tem, kaj vse doživlja človek po prespani nočni hipoglikemiji. Ker zdravstveni delavci so lahko do ljudi z diabetesom obsojajoči, ne pomislijo na stvari, ki so lahko močnejše od človeka. Podobno težavo imajo svojci, zato tudi njih »posadimo« na Sladkolo™, splošno javnost pa ozaveščamo z enakim Sladkolesom™ v Hiši eksperimentov. Ozaveščanje je bistveno! In naj se ve, da je mogoče tudi z diabetesom zelo kakovostno, skoraj stoodstotno živeti, sploh pa v Sloveniji, kar je pomemben poudarek predvsem za mlade.
Rekli ste, da pri vas naročate paciente že za jesen.
Res je, možnost sprejemanja novih ljudi s sladkorno boleznijo, ki bi želeli priti k nam na napotnico, imamo šele jeseni. Samoplačniški pregledi so sicer mogoči, a vedno samo v mojem oziroma našem prostem času, torej zunaj rednega delovnika. S svojim krasnim timom imam v diabetesu celosten pristop, ko izzive lahko rešujemo le s sodelovanjem človeka, ki to bolezen ima, saj sama brez podatkov, kako živi, ne morem nič. Zato se veliko pogovarjamo, pri čemer težim k temu, da človeka začutim. A je lahko zelo naporno, saj moraš biti v dobri kondiciji, dobre volje, nujno je, da si prej že poskrbel zase – jaz v ta namen redno meditiram –, ker sicer nimaš te odpornosti oziroma lahko koga celo dodatno obremeniš s svojo izčrpanostjo. Ali pa nimaš prebliskov in terapija ostane na bazi dogovarjanja, običajnih nasvetov. Zato poskušam vsakič obrniti nov list, kar je bistvo čuječnosti: vsak dan pogledaš, kaj bo danes, poskušaš ne soditi, ne vkalupljati …
V tem se izkustveno in teoretično izobražujem že od leta 2008, tudi poučujem in želela bi si, da bi se za čuječnost in čuJEŠčnost™ navdušilo še več ljudi. Zato pogosto pravim, da moja ambulanta ni samo za diabetes, ampak ordinacija za zdravo življenje, kjer raziskujemo stvari na znanstveni podlagi, ampak z vsakim človekom posebej. Vsakogar namreč zanima lastna situacija: kaj bi bilo prav zanj najbolje, če želi izgubiti težo, na primer. Tako na delavnicah DiaMind spodbujam tudi kolege, da se o sebi in pristopih k ljudem z diabetesom učijo izkustveno, na ta način pa deluje tudi Hiša eksperimentov.
Je tudi Miha, ki velja za neumornega vpijalca novega znanja, naklonjen čuječnosti oziroma vsemu temu?
Vedno bolj blizu mu je. Je neskončno dovzeten za učenje in doživljanje novih stvari in le po spletu okoliščin se z mano še ni udeležil tečaja čuJEŠčnosti™ v tujini, sicer pa to podpira. In ugotavljava, kako zelo sva v preteklih letih spremenila način najinega prehranjevanja. Dopolnjujeva se sicer tudi drugje; Miha je kot neustavljiv motor, ki žene tudi mene. Na svojem področju imam ideje in inovacije, in če ne bi imela njegove spodbude, bi jih včasih težko spravila v realnost. Ko se mi ob kakšni ideji zazdi, da bi ji morala dati še malo časa, on pravi: Ne! Gremo! Pa tudi obratno: to, da smo leta 2009 v Hiši predstavili Sladkolo™, je čudovit plod sodelovanja njegovega ekspertnega tima in znanja diabetologije, tudi sama sem se marsikaj naučila od njih: so genialci na področju, kako kakšno idejo obuditi v življenje.
V življenju ste počeli že marsikaj: na kliniki za endokrinologijo, v danski farmacevtski družbi, kjer ste raziskovali nove vrste inzulina, pa v ljubljanski ambulanti za žilne bolezni, osem let ste vložili tudi v učenje psihoterapije, vseeno pa je del vas precej družbosloven, zlasti ko gre za tuje jezike.
Ja, kar nekaj jezikov govorim. Mama je poučevala angleščino in nemščino, tudi njen brat, sicer zdravnik, je znal veliko jezikov, prav tako stara mama – ona sicer po sili razmer, zaradi okupacij, selitev … Je pa moj sin Jurij v primerjavi z mano poliglot na tretjo potenco, še zlasti z znanjem japonščine.
Na Japonskem sta bila pred kratkim tudi z Mihom, ne?
Res je, zelo zanimiva izkušnja. Miha je šel tja na konferenco, zame pa je bil to že tretji obisk te lepe dežele, a se me je zdaj najbolj dotaknila. Obiskala sva tudi Mihovega strica, Vladimirja Kosa, pesnika in jezuita, ki tam živi že 60 let. Potovala sva naokoli in mene osebno je seveda pritegnil predvsem njihov način prehranjevanja; tam pojedo res zelo malo ogljikovih hidratov. Z Mihom od takrat za zajtrk večkrat jeva tisto, kar sva jedla na Japonskem: solato, miso juho … Zahteva malo več časa za pripravo, a po tej hrani se počutiva neskončno dobro. Že pred zajtrkom pa, odkar imava psa, sprehod. Najlepši začetek jutra! Iz Murgel potem običajno s kolesom v center, na kavo ali kakav, potem pa vsak na svoj konec.
Sicer pa tudi vrtnarita, kolikor vem.
Pred dvema letoma sva postavila visoke grede in nasmehnila se nama je začetniška sreča: vse je čudovito uspevalo, kakšno bučko sva lahko celo podarila kakemu od otrok, ampak lani, s prihodom Tača, kar je zahtevalo veliko dela, je zelenjava rasla po svoje, na koncu pa iz vsega skupaj ni bilo nič. A nama ne bo vzelo volje, od svojih ljudi v ambulanti sicer slišim, da že kar dobro zamujava (smeh).
Ob vsem tem delu, ki ga opravljata … Koliko pa ste vi vpeti v Hišo eksperimentov?
Prek društva Drzni (društvo za znanost in izobraževanje Drzni), ki ga vodi Miha, pa kadarkoli je na sporedu kaj v zvezi z zdravo hrano, na primer, na Značaju znanosti, na svetovni dan diabetesa imamo vedno v prvem planu Sladkolo™, da me lahko ljudje vprašajo, kar želijo …
Miha si, že skoraj odkar je na noge postavil Hišo eksperimentov na Trubarjevi v Ljubljani, prizadeva za večji center kritičnega razmišljanja, pa mu še ni uspelo. Čeprav vsak problem jemlje za izziv, novo učenje, mora biti to po vseh teh letih že rahlo frustrirajoče. Kako vi gledate na to njegovo srčno bolečino?
Nekaj se na tem področju zdaj dogaja, kako se bo izšlo, pa še ne vem. Je pa dejstvo, če govorim na splošno, da sva oba precej neodvisna duhova, in če samo zaslutiva, da so zadeve, v katere naju vabijo, na zunaj všečne, navznoter pa rahlo gnile, pri tem ne želiva sodelovati. Ceniva poštenost in iskrenost. Saj potegneš kratko, a vsaj lahko mirno spiš. Na ta način ni lahko shajati, a tudi v te svoje prostore sem vse vložila sama, dolg bom verjetno odplačevala še do konca življenja, ampak sem samostojna, lahko delam tako, kot mislim, da je prav, in ljudje radi pridejo k nam.
Kako pa vama je šlo na začetku? Vi ste v družino pripeljali enega, on dva sinova.
Lažje je šlo, ker so bili približno podobne starosti – enajst, devet in osem let –, sva pa to delala zelo postopoma. Živeli smo ločeno, jaz s svojim, on s svojima takrat, ko jih je imel, saj jim res nisva želela povzročati dodatnih travm. Zdaj sicer nimajo zelo pogostih stikov, a ko so skupaj, so veliki prijatelji.
In ko se zberete skupaj ob praznovanjih ali ko vegan v družini povabi na kosilo, ste vsi na kupu?
Želja je, le malokrat pa nam uspe, da pridejo čisto vsi trije pari – fantje imajo namreč zdaj že svoja dekleta. A pred kratkim, ko je Miha praznoval rojstni dan, nam je uspelo! Miha nam je po dolgem času pripravil mehiško pojedino. Midva, trije pari in še pes – to je praznik! Vedno sicer povabiva vse, in komur uspe priti, sva ga vesela, vsako leto so vabljeni tudi na krajše smučanje v Dolomitih. In če kdo pride, pride. Lani sta šla dva para, letos eden. Imamo lepe odnose: to so moji trije fantje, jaz sem pa kot mama koklja, ki bi jih rada imela vseskozi na kupu. Saj nama je jasno, da to vedno ne gre. Pa vendarle.
Si s sinom, s katerim sta oba navdušena opazovalca ptičev, še kdaj privoščita zgodnjejutranje oprezanje za temi pernatimi čivkači?
Zdaj, ko je življenje tako pestro, imava dogovor, da se na ptičji izlet skupaj odpraviva morda enkrat na leto. Nazadnje sva bila na letošnjem zimskem štetju vodnih ptičev. Moje prepoznavanje ptičev zelo šepa, ker ne »treniram« dovolj, v mladosti pa je bilo teh izletov v res zgodnjih jutranjih urah, več. To so lepi spomini, tudi na Ptujsko jezero in rečne galebe, pa huda skrb, kaj se tam z množičnimi pogini trenutno dogaja … Opazovanje ptičev je lahko tudi sprostitev po naporni službi, dežurstvu. In kar se sinove službe tiče, sem res vesela, ko vidim, s kakšnim entuziazmom dela njegova ekipa na gastroenterologiji. Sama sem imela manj sreče in sem morala kliniko po doktoratu in specializaciji zapustiti. A me je življenje popeljalo na razne zanimive konce, ki jih drugače verjetno ne bi spoznala. In danes vem, da je bila to prava pot!
Z živahnim korakom in rjavim kosmatincem že na daleč pozdravlja in obljublja dobro kavo iz lokala nasproti njene ambulante v središču Ljubljane. »Kolo je na popravilu, tole je pa naše veselje, italijanski vodni pes, ki sliši na ime Tač. Ker ima eno tačko belo. Ta pasma sicer slovi po tem, da išče tartufe,« mimogrede navrže, a je popolnoma jasno, da ji ta simpatična zmešnjava rjavih kodrov prinaša veliko veselje – poleg sinov. »No, mi smo taka 'mešana' družina: skupnega naraščaja z Mihom nimava, imava pa psa,« pove duhovito.
Odkrita in izredno zgovorna, skoraj neustavljiva pa, ko govori o stroki – diabetesu, prehrani in s tem povezano čuJEŠčnostjo™, svojem pristopu pri delu. A kljub temu, da ji vedno uspe obdržati rdečo nit, se na trenutke v smehu ustavi: »No, kam me je pa zdaj že spet odneslo?« Izredno mladostna in simpatična Ljubljančanka, pravnukinja Janeza Puharja, izumitelja ene od metod fotografije na steklo, poliglotka in dolgoletna partnerka Miha Kosa, ki ji je pred leti v svojih Sonetih znanosti posvetil enega; Prešeren je pisal »Primicovi Julji«, Miha pa »Za Kančevo Karin«.
Z Mihom sta se za psa odločila šele pred dobrim letom. Vama je postalo dolgčas, so otroci že šli?
So, ja. In se hecajo, da je najina odločitev padla, ker je zdaj gnezdo prazno. Najini trije imajo svoje življenje, tudi že skoraj svoje poklice: moj sin je zdravnik na gastroenterološki kliniki, Mihov starejši piše magisterij na krajinski arhitekturi, mlajši pa na strojni fakulteti. In da, odločila sva se za psa, ki ga še nikoli nisva imela; oba sva se spomnila svojega otroštva in številnih razlogov najinih staršev, zakaj ne moremo imeti psa. No, meni so obljubili, da ga dobim za odlični uspeh v četrtem razredu. Odlična sem bila vsa leta … razen v četrtem razredu … In ga nisem dobila. Z Mihom sva se vprašala, ali ni mogoče zdaj, ko sva toliko stara, napočil čas za kosmato družbo, vedela sva, da to prinaša obveznosti, ampak sva si rekla: enkrat, ko bodo vnučki, bodo pa vnučki pa še kuža. In nam bo lepo.
Se pravi, da se že pripravljata na vnuke ali zgolj sanjarita o prihodnosti?
Ne, ampak ja, pomisliva na to. So se nama pa s tem psom odprle povsem nove poti, nova prijateljstva in poznanstva, krasne izkušnje … in to še preden sva ga dobila. Da ne govorim o njegovih terapevtskih sposobnostih, zlasti za najine starše, Mihovo mamo in moja dva, ki so vsi že precej v letih. Se pride pobožat in takoj poskrbi za nasmehe na ustnicah, sproščeno ozračje … Naravno začuti, ko nisi v ravnovesju ali doživljaš težke trenutke. Takrat se pusti neskončno potrpežljivo božati ... Poleg tega zdaj veliko več prehodiva, kar naju zelo veseli.
Sicer ste pa navdušena kolesarka?
Če se le da, vse po Ljubljani opravim s kolesom. Tudi vozniški izpit sem naredila razmeroma pozno, ker smo živeli v središču mesta. Poleg tega skoraj točno veš, koliko časa boš potreboval za pot, če boš šel s kolesom, hkrati pa ne onesnažuješ okolja, kar je meni osebno zelo pomembno. In zdaj me je res pretreslo, ko sem slišala, da dizelski motorji še bolj onesnažujejo kot bencinski …
Tako kot pri hrani, s katero se sami veliko ukvarjate, profesionalno in zasebno. Danes je oljčno olje super, jutri že spet ne več, margarina čislana, zdaj na črni listi, trenutno se veliko kuha s kokosovo maščobo …
V medicini imamo kar velike težave zaradi nenehnih novih dognanj; margarina res močno okvari žile in zdaj spet svetujemo maslo v zmernih količinah. Priporočamo, da ljudje uporabljajo čim bolj različna olja: repično, olja iz orehov, avokada … Zagovarjamo tudi sporočilo: če lahko poješ, potem je dobro tudi za na kožo. Ker se vse absorbira tudi skozi kožo. In kaj vse škodljivega smo v preteklih letih vnesli vase z nekimi kozmetičnimi preparati … Moj oče je farmacevt in me je naučil ogromno takih stvari; kar se sončenja tiče, je prisegal na kakavovo maslo in izogibanje soncu.
Če sva že pri oljih in kuhanju; menda se tudi z Mihom rada sukata okoli štedilnika?
Miha zelo rad peče kruh in pripravlja mehiško hrano, jaz sem se specializirala za zdrave sladice. Se pa s hrano zelo veliko ukvarjam tudi v svojem poklicu, saj si ljudje želijo nasvetov, zato sem s kolegico pred slabimi tremi leti izdala tudi kuharsko knjigo – celostno podobo knjige je, mimogrede, naredil Mihov najstarejši sin … A zdaj bi v njej že kaj spremenila, na primer, ne bi toliko priporočala kokosovega olja in maščobe; čeprav rastlinska, je namreč nasičena in zato prav tako škodi ožilju. Za sem pa tja je morda v redu.
Ob tem moram poudariti, da nisem zagovornica diet, pač pa težim k temu, da človek, diabetes gor ali dol, svoje telo preskusi, katera hrana mu dvigne sladkor in katera ne, in se potem po zdravi pameti poskuša držati tiste, ki ne dviga sladkorja. To je ponavadi hrana z nizkim glikemičnim indeksom, torej čimbolj polnovredna, nepredelana, čimbolj taka, kot jo dobiš iz narave. Telo imamo namreč še vedno iz pradavnine, ko je bilo treba še teči za mamuti, sicer pa so nabirali jagodičevje in podobno. Hrane je bilo, skratka, zelo malo, gibanja pa, v primerjavi z danes, neprimerljivo več.
Sem kot mama koklja, ki bi rada imela svoje fante vseskozi na kupu. Vem, da ne gre. Pa vendarle.
A če se vrnemo k vajini kuhariji?
Specializirala sem se za rastlinsko hrano, rada eksperimentiram z začimbami in že nekaj let ne jemo več mesa. Eden od otrok je vegan in navdušil nas je za marsikaj. Sama sicer vseeno mislim, da sem ter tja potrebujem kakšno jajce in mlečne izdelke, tudi ribe imamo radi, čeprav nas svarijo, da so polne plastike … Je pa res, da če mi zadiši meso, si ga privoščim, in to se mi zdi bistveno: telo nam samo veliko pove, če mu le znamo prisluhniti. To učim tudi ljudi v svoji ambulanti: poslušati telo, kaj mu prija, kaj mu škodi. Obenem jih spodbujam, da morajo biti zelo izbirčni pri tem, kaj dejansko vnesejo vanj. In naj berejo, kar piše na deklaracijah na živilih! Če ne piše, koliko je ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin … ta hrana ni vredna, da jo pojemo. Izjema je seveda tista, ki jo kupimo pri kmetu ali na tržnici, ki jo z Mihom nadvse rada obiščeva ob sobotah. Med svojim delom sem opazila tudi, da so tisti, ki imajo svoj vrt, bolj zdravi: vedo, kaj jedo, in veliko energije vložijo v vrtnarjenje, pri katerem se sprosti tudi glava, hkrati pa takrat ne jedo.
Tudi to je del tega, kar tudi poučujete in čemur pravite čuJEŠčnost™, čuječno hranjenje, ne?
Res je. S tem se ukvarjam že od leta 2013, delam z bolniki, redno pa prirejam tudi tečaje, na katerih raziskujemo svoj odnos do hrane, opazujemo, kdaj posegajo po tej ali oni hrani, učimo se uživanja v vsakem grižljaju, zaznave tistih trenutkov, ko bi delovali kot avtomat in trpali hrano vase, hkrati pa odkrijemo, kaj določena hrana da ali povzroči, kar lahko potem s pridom uporabljajo v življenju. In to vsi, ne le ljudje z diabetesom.
Vaš pristop k obvladovanju sladkorne bolezni – tudi s pomočjo integrativne psihoterapije – je precej drugačen od prevladujočih. So tudi ljudje, ki prihajajo k vam, malo manj »standardni«?
Samoplačnikov pri diabetesu skoraj ni, ampak ljudje pridejo k meni sami, zlasti zdaj, ko smo v središču Ljubljane, v hiši mojega pradedka, dedka, tukaj se je rodil tudi moj oče … Smo zelo ponosni na to … Po vojni so nam sicer prostore odvzeli, pred leti pa smo jih spet dobili nazaj … No, poiščejo me tudi mladi, ki se soočijo s stisko, potem ko prehajajo od pediatrov, na katere se običajno zelo navežejo, in morajo izbrati zdravnika, ki jih bo zdravil v odrasli dobi. S ponosom povem, da zdravim ljudi iz cele Slovenije! Zlasti mladim povzroča bolezen veliko stisko. To je bilo namreč zadnje, kar so načrtovali za svoje življenje …
K meni pogosto napotijo tudi ljudi, ki imajo težave z vodenjem bolezni, saj se kot psihoterapevtka ukvarjam tudi s psihološkimi vidiki diabetesa. In to dvoje je zelo povezano. Lahko ima človek zelo dober inzulin, vrhunsko inzulinsko črpalko, a če ne veš, kaj so njegove ovire do dobre urejenosti bolezni, katere so njegove psihološke potrebe, potem nisi prav veliko naredil. Sodobni tehnološki pristopi namreč delujejo le do neke mere. Potem imaš bolnika, ki se zvečer težko upre kruhu in maslu, med psihoterapijo pa skupaj ugotoviva, da ta potreba izvira iz otroštva, ko ga je na tak način pomirila njegova mama. In ko človek enkrat razume, odkod ti vzgibi, ki se jim je težko upreti, to tudi lažje razumsko sprejme in se zadrži na vajetih.
Karin, Miha in Tač. Če si sposodimo pri Peru Lovšinu: »Mi trije smo najboljši par!«
S svojim pristopom ste revolucionarni na tem področju. Kako na vas gledajo kolegi iz stroke?
Za tem, kar in kako delam, trdno stojim! Trdim pa, da ni treba, da je vsak zdravnik psihoterapevt, ampak med študijem medicine žal dobimo premalo vsebin s psihološkega področja. Je pa diabetes specifična bolezen, saj zahteva res veliko spremembo človekovega življenjskega sloga, je kronična in dosmrtna. In vsa ta leta bolniki doživljajo vzpone in padce, kar zahteva drugačen pristop. Od leta 2012 zato organiziram letna srečanja z delavnicami Diabetes&Mind, DiaMind, na katerih poskušamo profesionalce seznaniti z drugimi pristopi, izsledki, kako pomembna je psihološka plat pri tej bolezni.
Prejšnji vikend smo jo izvedli že sedmič in vedno poiščem največje avtoritete z njihovega področja: letos je o psiholoških vidikih hipoglikemije [padec krvnega sladkorja pod kritično mejo] govorila priznana profesorica Linda Gonder-Frederick, sama pa sem doktorirala ravno iz nočne hipoglikemije. To je lahko zelo problematično, lahko privede do motenj, ki so v nekaterih primerih celo smrtne. A s tem se intenzivno ukvarjamo: letos sem na Sladkolesu™ [omogoči konkretno izkušnjo, kako težko je ob različni prehrani z inzulinom uravnavati krvni sladkor] izobraževala tudi strokovnjake, ki so se na ta način konkretno soočili s tem, kaj vse doživlja človek po prespani nočni hipoglikemiji. Ker zdravstveni delavci so lahko do ljudi z diabetesom obsojajoči, ne pomislijo na stvari, ki so lahko močnejše od človeka. Podobno težavo imajo svojci, zato tudi njih »posadimo« na Sladkolo™, splošno javnost pa ozaveščamo z enakim Sladkolesom™ v Hiši eksperimentov. Ozaveščanje je bistveno! In naj se ve, da je mogoče tudi z diabetesom zelo kakovostno, skoraj stoodstotno živeti, sploh pa v Sloveniji, kar je pomemben poudarek predvsem za mlade.
Rekli ste, da pri vas naročate paciente že za jesen.
Res je, možnost sprejemanja novih ljudi s sladkorno boleznijo, ki bi želeli priti k nam na napotnico, imamo šele jeseni. Samoplačniški pregledi so sicer mogoči, a vedno samo v mojem oziroma našem prostem času, torej zunaj rednega delovnika. S svojim krasnim timom imam v diabetesu celosten pristop, ko izzive lahko rešujemo le s sodelovanjem človeka, ki to bolezen ima, saj sama brez podatkov, kako živi, ne morem nič. Zato se veliko pogovarjamo, pri čemer težim k temu, da človeka začutim. A je lahko zelo naporno, saj moraš biti v dobri kondiciji, dobre volje, nujno je, da si prej že poskrbel zase – jaz v ta namen redno meditiram –, ker sicer nimaš te odpornosti oziroma lahko koga celo dodatno obremeniš s svojo izčrpanostjo. Ali pa nimaš prebliskov in terapija ostane na bazi dogovarjanja, običajnih nasvetov. Zato poskušam vsakič obrniti nov list, kar je bistvo čuječnosti: vsak dan pogledaš, kaj bo danes, poskušaš ne soditi, ne vkalupljati …
V tem se izkustveno in teoretično izobražujem že od leta 2008, tudi poučujem in želela bi si, da bi se za čuječnost in čuJEŠčnost™ navdušilo še več ljudi. Zato pogosto pravim, da moja ambulanta ni samo za diabetes, ampak ordinacija za zdravo življenje, kjer raziskujemo stvari na znanstveni podlagi, ampak z vsakim človekom posebej. Vsakogar namreč zanima lastna situacija: kaj bi bilo prav zanj najbolje, če želi izgubiti težo, na primer. Tako na delavnicah DiaMind spodbujam tudi kolege, da se o sebi in pristopih k ljudem z diabetesom učijo izkustveno, na ta način pa deluje tudi Hiša eksperimentov.
Nisem zagovornica diet: menim in tudi učim, da moramo poslušati telo, kaj mu prija, kaj mu škodi.
Je tudi Miha, ki velja za neumornega vpijalca novega znanja, naklonjen čuječnosti oziroma vsemu temu?
Vedno bolj blizu mu je. Je neskončno dovzeten za učenje in doživljanje novih stvari in le po spletu okoliščin se z mano še ni udeležil tečaja čuJEŠčnosti™ v tujini, sicer pa to podpira. In ugotavljava, kako zelo sva v preteklih letih spremenila način najinega prehranjevanja. Dopolnjujeva se sicer tudi drugje; Miha je kot neustavljiv motor, ki žene tudi mene. Na svojem področju imam ideje in inovacije, in če ne bi imela njegove spodbude, bi jih včasih težko spravila v realnost. Ko se mi ob kakšni ideji zazdi, da bi ji morala dati še malo časa, on pravi: Ne! Gremo! Pa tudi obratno: to, da smo leta 2009 v Hiši predstavili Sladkolo™, je čudovit plod sodelovanja njegovega ekspertnega tima in znanja diabetologije, tudi sama sem se marsikaj naučila od njih: so genialci na področju, kako kakšno idejo obuditi v življenje.
V življenju ste počeli že marsikaj: na kliniki za endokrinologijo, v danski farmacevtski družbi, kjer ste raziskovali nove vrste inzulina, pa v ljubljanski ambulanti za žilne bolezni, osem let ste vložili tudi v učenje psihoterapije, vseeno pa je del vas precej družbosloven, zlasti ko gre za tuje jezike.
Ja, kar nekaj jezikov govorim. Mama je poučevala angleščino in nemščino, tudi njen brat, sicer zdravnik, je znal veliko jezikov, prav tako stara mama – ona sicer po sili razmer, zaradi okupacij, selitev … Je pa moj sin Jurij v primerjavi z mano poliglot na tretjo potenco, še zlasti z znanjem japonščine.
Na Japonskem sta bila pred kratkim tudi z Mihom, ne?
Res je, zelo zanimiva izkušnja. Miha je šel tja na konferenco, zame pa je bil to že tretji obisk te lepe dežele, a se me je zdaj najbolj dotaknila. Obiskala sva tudi Mihovega strica, Vladimirja Kosa, pesnika in jezuita, ki tam živi že 60 let. Potovala sva naokoli in mene osebno je seveda pritegnil predvsem njihov način prehranjevanja; tam pojedo res zelo malo ogljikovih hidratov. Z Mihom od takrat za zajtrk večkrat jeva tisto, kar sva jedla na Japonskem: solato, miso juho … Zahteva malo več časa za pripravo, a po tej hrani se počutiva neskončno dobro. Že pred zajtrkom pa, odkar imava psa, sprehod. Najlepši začetek jutra! Iz Murgel potem običajno s kolesom v center, na kavo ali kakav, potem pa vsak na svoj konec.
Sicer pa tudi vrtnarita, kolikor vem.
Pred dvema letoma sva postavila visoke grede in nasmehnila se nama je začetniška sreča: vse je čudovito uspevalo, kakšno bučko sva lahko celo podarila kakemu od otrok, ampak lani, s prihodom Tača, kar je zahtevalo veliko dela, je zelenjava rasla po svoje, na koncu pa iz vsega skupaj ni bilo nič. A nama ne bo vzelo volje, od svojih ljudi v ambulanti sicer slišim, da že kar dobro zamujava (smeh).
Ob vsem tem delu, ki ga opravljata … Koliko pa ste vi vpeti v Hišo eksperimentov?
Prek društva Drzni (društvo za znanost in izobraževanje Drzni), ki ga vodi Miha, pa kadarkoli je na sporedu kaj v zvezi z zdravo hrano, na primer, na Značaju znanosti, na svetovni dan diabetesa imamo vedno v prvem planu Sladkolo™, da me lahko ljudje vprašajo, kar želijo …
Miha si, že skoraj odkar je na noge postavil Hišo eksperimentov na Trubarjevi v Ljubljani, prizadeva za večji center kritičnega razmišljanja, pa mu še ni uspelo. Čeprav vsak problem jemlje za izziv, novo učenje, mora biti to po vseh teh letih že rahlo frustrirajoče. Kako vi gledate na to njegovo srčno bolečino?
Nekaj se na tem področju zdaj dogaja, kako se bo izšlo, pa še ne vem. Je pa dejstvo, če govorim na splošno, da sva oba precej neodvisna duhova, in če samo zaslutiva, da so zadeve, v katere naju vabijo, na zunaj všečne, navznoter pa rahlo gnile, pri tem ne želiva sodelovati. Ceniva poštenost in iskrenost. Saj potegneš kratko, a vsaj lahko mirno spiš. Na ta način ni lahko shajati, a tudi v te svoje prostore sem vse vložila sama, dolg bom verjetno odplačevala še do konca življenja, ampak sem samostojna, lahko delam tako, kot mislim, da je prav, in ljudje radi pridejo k nam.
Kako pa vama je šlo na začetku? Vi ste v družino pripeljali enega, on dva sinova.
Lažje je šlo, ker so bili približno podobne starosti – enajst, devet in osem let –, sva pa to delala zelo postopoma. Živeli smo ločeno, jaz s svojim, on s svojima takrat, ko jih je imel, saj jim res nisva želela povzročati dodatnih travm. Zdaj sicer nimajo zelo pogostih stikov, a ko so skupaj, so veliki prijatelji.
In ko se zberete skupaj ob praznovanjih ali ko vegan v družini povabi na kosilo, ste vsi na kupu?
Želja je, le malokrat pa nam uspe, da pridejo čisto vsi trije pari – fantje imajo namreč zdaj že svoja dekleta. A pred kratkim, ko je Miha praznoval rojstni dan, nam je uspelo! Miha nam je po dolgem času pripravil mehiško pojedino. Midva, trije pari in še pes – to je praznik! Vedno sicer povabiva vse, in komur uspe priti, sva ga vesela, vsako leto so vabljeni tudi na krajše smučanje v Dolomitih. In če kdo pride, pride. Lani sta šla dva para, letos eden. Imamo lepe odnose: to so moji trije fantje, jaz sem pa kot mama koklja, ki bi jih rada imela vseskozi na kupu. Saj nama je jasno, da to vedno ne gre. Pa vendarle.
Si s sinom, s katerim sta oba navdušena opazovalca ptičev, še kdaj privoščita zgodnjejutranje oprezanje za temi pernatimi čivkači?
Zdaj, ko je življenje tako pestro, imava dogovor, da se na ptičji izlet skupaj odpraviva morda enkrat na leto. Nazadnje sva bila na letošnjem zimskem štetju vodnih ptičev. Moje prepoznavanje ptičev zelo šepa, ker ne »treniram« dovolj, v mladosti pa je bilo teh izletov v res zgodnjih jutranjih urah, več. To so lepi spomini, tudi na Ptujsko jezero in rečne galebe, pa huda skrb, kaj se tam z množičnimi pogini trenutno dogaja … Opazovanje ptičev je lahko tudi sprostitev po naporni službi, dežurstvu. In kar se sinove službe tiče, sem res vesela, ko vidim, s kakšnim entuziazmom dela njegova ekipa na gastroenterologiji. Sama sem imela manj sreče in sem morala kliniko po doktoratu in specializaciji zapustiti. A me je življenje popeljalo na razne zanimive konce, ki jih drugače verjetno ne bi spoznala. In danes vem, da je bila to prava pot!
