Odpočiti si od samega sebe

Začel se je čas dopustov in šolskih počitnic. Številni se zelo veselijo tega obdobja, saj lahko takrat izstopijo iz svojih poklicnih vlog in se posvetijo sebi in svojim najbližjim. Na koncu počitnic se ljudje v glavnem počutijo spočite, polne energije in elana ter pripravljene na nov delovni ciklus. Vendar ni malo tistih, ki se jim zdi, da si niso dovolj odpočili in da si niso do konca »napolnili baterij«. Za to obstajata dva razloga: zunanji in notranji.

Idealne počitnice so tiste, po katerih je človek tako spočit in zadovol­jen, da si zaželi vrnitve na delovno mesto in opravljanja svojih rednih dejavnosti. Kakor navajajo nekateri avtorji, optimalen dopust ne bi smel trajati manj kot tri tedne. Toliko časa namreč večina potrebuje za to, da si povsem odpočije in nabere novo energijo. Čeprav imajo vsi ljudje pravico do tako dolgih počitnic, si jih lahko le redki v resnici privoščijo. Tako so prav prekratke počitnice glavni zunanji razlog, ki nam onemogoča, da bi si v resnici dodobra odpočili.

Večina ljudi med dopustom doživlja tri faze. Prva je »izhod iz energetskega primanjkljaja«. Za to fazo je značilno, da pasivno počivajo, tako da, denimo, spijo dlje kot običajno. V naslednji fazi je poudarek na uživanju in zabavi. Počitek je opredeljen kot nekaj negativnega – kot odsotnost dejavnosti, ki so pripeljale do utrujenosti in zasičenosti, zabava pa kot nekaj pozitivnega, kot dejavnost, v kateri ljudje uživajo in se ji želijo posvečati. Počitek nas vrne v energetsko normalno stanje, zabava pa nas napolni z življenjsko energijo. Tretja faza počitnic je čas, ko začne človeka vse skupaj dolgočasiti, tako da vedno pogosteje razmišlja o vrnitvi k vsakdanjemu življenju in opravljanju običajnih dejavnosti.

Tisto, kar pri sodobnem človeku najbolj moti ta proces počitka, je on sam oziroma njegov notranji občutek dolžnosti in poistovetenje z lastno vlogo na delovnem mestu. Preprosto ni sposoben »odklopiti« svojih miselnih tokov, ki so povezani s službo. Čeprav je na počitnicah, se v mislih še vedno bolj ali manj ukvarja s svojimi vsakodnevnimi obveznostmi. Ker ti miselni tokovi povzročajo določena čustva, se nekateri tudi na počitnicah zbujajo ob zori ter razmišljajo o službenih problemih in medčloveških odnosih. Temu sledijo preverjanje e-poštnih sporočil, odgovarjanje na pomembna sporočila in telefonski klici, da bi bil ves čas »v toku«.



Včasih obstaja tudi zunanji pritisk, ki se mu takšen človek ne zmore upreti: klici iz pisarne, zahteve kolega, ki je prevzel določeno delo, naj mu posreduje različne podatke, prošnje, naj kaj napiše, in podobno. Dopust je namenjen tistemu delu naše osebnosti, ki mu pravimo »notranji otrok« in ki ga ima v sebi vsak od nas – ne glede na starost. To je tisti del naše osebnosti, ki ima na skrbi počitek in uživanje, igro in zabavo. Vendar mora biti pod nadzorom tistega drugega dela osebnosti, ki mu pravimo »notranji starši« in ki ima na skrbi odgovornost in dolžnosti. Prav ti notranji starši so del naše osebnosti, ki ga moramo takrat, ko smo na počitnicah, izključiti. Problem nastane, ko človek tega ne zmore.

Če imajo notranji starši stališče: »Nekaj si vreden samo takrat, ko delaš in ko delaš nekaj koristnega,« se bo človek počutil krivega in ničvrednega vsakič, ko ne bo počel česa koristnega. Ker je počivanje stanje, v katerem ne dela, ga takrat notranji starši potihoma preganjajo in mu očitajo, da izgublja čas in je nekoristen. Prav zaradi tega notranjega pritiska občuti potrebo, da počne nekaj koristnega tudi takrat, ko je na počitnicah. Nekateri zato sprejmejo notranji kompromis in si poiščejo kakšno drugo dejavnost, nato pa v njenem okviru naporno delajo naprej v prepričanju, da tako »aktivno počivajo«.

Beseda »dopust« izhaja iz glagola »pustiti«, in to v tem smislu, da se nekoga »pusti do« določenega datuma. To pomeni, da je svoboden – po eni strani je odrešen obveznosti in dolžnosti, po drugi pa se lahko ukvarja z vsem, kar si želi in kar mu je po volji. Beseda »volja« je koren besede »dovoljenje«, ki označuje soglasje nadrejenega, da se lahko človek ukvarja z določeno dejavnostjo po svoji volji in v skladu s svojimi željami. Da bi lahko ljudje tudi miselno počivali, morajo za to dobiti dovoljenje lastnih notranjih staršev. Kako? Tako, da si ga bodo dali sami sebi.

Ko se odpravljate na počitnice, je najpomembnejše, da si počitnice dovolite, da si priznate, da ste si jih zaslužili, da imate pravico, da si jih privoščite. Morda vam ne bo ugajala ugotovitev, da ste nadomestljivi in da stvari na delovnem mestu tudi brez vas tečejo nemoteno, a to je dejstvo, ki ga morate sprejeti, da se boste lahko kot odgovoren človek povsem sprostili. Počivanje je predvsem miselna kategorija, sprememba miselnih tokov, glavni pogoj za kakovostno počivanje pa je, da izključite in pošljete na počitnice tudi svoje notranje starše. Samo tako boste lahko »svobodnemu otroku« v sebi omogočili, da bo užival v novih vsebinah, s katerimi se srečujete v novem prijet­nem okolju.