Tiskane izdaje
Do zdaj ste delali tako v javni kot zasebni sferi. Že trinajsto leto vztrajate na čelu Snage Ljubljana. Kako se počutite v tej vlogi?
Po nekaterih teorijah vodenja bi morda kdo lahko ocenil, da sem na tem položaju že predolgo. V teh letih pa smo v Snaginem sistemu doživeli ogromno sprememb, imamo tako veliko novih inovativnih projektov, da imam občutek, kot bi teh trinajst let minilo v treh letih. Prav ti projekti me ženejo naprej, zame so novi izzivi. Veliko srečo imam, da sem prišel prav v to podjetje in med natančno takšne sodelavce.
Ste bili morda že kot otrok navdušeni nad dejstvom, da je mogoče iz navidezno odpadnih predmetov ustvariti nov, tudi zelo uporaben in celo lep izdelek?
Bil bi preveč idealističen, če bi rekel, da sem že takrat vedel, da si nekoč želim početi prav to, kar počnem. Kot otroka me je zanimalo več stvari, nisem bil osredotočen le na eno zadevo in tej sledil. Sem pa, odkar delam na tej funkciji v Snagi, postal s področjem odpadkov prav obseden. Včasih me zaradi tega tudi že moja družba gleda malo postrani. Kjer koli smo, ne le v Sloveniji, tudi kje v tujini, ves čas nekako podzavestno opazujem: Kako imajo pa tukaj urejeno?
Bi lahko izpostavili, katero mesto med tistimi, v katerih ste že bili, je bilo še posebno lepo urejeno?
Ljubljana. V primerjavi z evropskimi mesti je na področju čiščenja in odvoza odpadkov zagotovo številka ena. V zadnjih petnajstih letih smo naredili zares velik preskok. Včasih smo odhajali na poduk v zahodnoevropska mesta, danes se ta večinoma prihajajo učit k nam. Ne nazadnje veliko pove tudi nagrada, ki jo je prejelo mesto Ljubljana z nazivom zelena prestolnica Evrope 2016. Je tudi prvo evropsko glavno mesto, ki se je pridružilo organizaciji Zero Waste Europe.
Katerih mest z vaših potovanj pa nikakor ne bi postavili za vzor snažnosti?
Kliše, ki nekoliko zagotovo drži, je, da se delovne in druge navade spreminjajo od severa proti jugu, Mediteranu. Lahko bi rekel, da mi s tega vidika nekatera mesta z juga Italije, tudi Sicilije niso najbolj pri srcu. Jasno pa, da imajo ta okolja druge prednosti, ljudje so bolj sproščeni, odprti.
Kako ocenjujete videz zunaj središča, na obrobju? Je dovolj poskrbljeno za ohranjanje čiste narave, ki nam omogoča, da še lahko pijemo vodo iz pipe?
Arhitekti pravijo, da je središče mesta kot dnevna soba v hiši, za katero velja, da naj bi bila najbolj pospravljena. Seveda imamo pri Snagi prav tako vzpostavljen celosten sistem na področjih, ki niso v središču mesta, pa tudi za primestne občine. Tisto, kar tudi mene moti, pa je nelegalno odlaganje odpadkov v gozdu in na drugih neobljudenih območjih, kar se pogosteje dogaja v neurbanih okoljih. Tukaj še imamo rezerve oziroma načine spoprijemanja s težavami. Prvi je, da poskušamo okoljske posledice storjenega nelegalnega dejanja čim prej odpraviti. Druga je komunikacija, zakaj ni dobro odlagati odpadkov na ta način, oziroma razumevanje, da s tem delamo škodo sami sebi. Tretji način pa se seveda nanaša tudi na področje nadzora in inšpekcijski sistem. Kombinacija vsega bi morala pripeljati do vse manj črnih odlagališč, res pa je, da je teh po raziskavah z vsakim letom manj.
Menite, da gre za spremembo na bolje v človekovi zavesti, tudi po zaslugi vaših opozoril?
Ločeno zbiranje odpadkov smo začeli pred desetimi leti, danes pa smo v evropskem vrhu. Morate vedeti, da tako velikih sprememb ni mogoče doseči čez noč. Rezultati so tukaj šele takrat, ko dejavnosti in sistemi dlje časa delujejo neprekinjeno ter usklajeno. Nam je uspelo.
Ni odveč, če ponovimo: kateri odpadki so najnevarnejši, najbolj škodljivi za podtalnico, če jih odlagamo v naravi?
Med nevarnimi odpadki so na prvem mestu kemikalije in olja. Vemo, da lahko že kapljica odpadnega olja uniči na tisoče litrov pitne vode.
Pa pojdiva od nevarnih k manjšim odpadkom, ki o ljudeh prav tako povedo marsikaj. Katera je vaša prva misel, ko kdo pred vašimi očmi denimo odvrže ovoj žvečilnega gumija?
Da je to grozno! Takšni navidezno drobni detajli lahko uničijo celotno zgodbo, pa ne le na zunaj. Tukaj prehajamo od samega čiščenja na polje vrednot. Lepa se mi zdi misel nekoga, ki je zapisal, da se odpadkov ne odmetava le zato, ker je to prepovedano, temveč v prvi vrsti zaradi tega, ker se ne spodobi. Ta beseda mi je zares všeč, saj kaže na neko zavest, ozaveščenost.
Naša dežela in njena narava sta osupljivo lepi, po drugi strani pa Slovenci vedno znova ustvarjamo majhne skupine ljudi, ki se med seboj grdo gledajo. Ali ste vsaj v ohranjanju rastlinstva in živalstva enotni, konkretno povezani z drugimi komunalnimi podjetji po državi?
Z veseljem lahko povem, da v sklopu zbornice komunalnega gospodarstva prvič izmenjujemo dobre prakse in lansiramo povezovalne akcije. Skupaj za boljšo družbo je prva pobuda, s katero si slovenska komunalna podjetja prizadevamo, da bi Slovenci zmanjšali količino zavržene hrane, kritično razmišljali o svojih nakupih, pili vodo iz pipe, kupovali več stvari iz druge roke ali si jih izposojali.
Na ta način tudi dokazujemo, da je v Sloveniji mogoče stopiti skupaj in narediti nekaj dobrega za vse. Zaveznike iščemo tudi drugje, v združenjih občin in mest, ter se povezujemo z nevladnimi organizacijami. S to pobudo in drugimi družbeno odgovornimi akcijami poskušamo na dolgi rok spremeniti tudi zakoreninjeno prepričanje o poklicu smetarja, mu odvzeti negativno konotacijo, in o dejavnosti sami. V Snagi uvajamo in uporabljamo sodobno, izpopolnjeno tehnologijo čiščenja in zaščitno opremo. Zavedamo se, da so prav delavci na terenu naši glavni ambasadorji.
(Zavzeto vskoči njegova sodelavka, svetovalka za odnose z javnostmi Nina Sankovič, ki pogovor ves čas pozorno spremlja. Razloži, da pri Snagi Ljubljana zagotovo ne skrbijo le za podobo, varnost in dobro počutje svojih delavcev ter posameznikovo pravilno razvrščanje odpadkov, temveč tega v prvi vrsti spodbujajo k razmišljanju, kako biti še bolj odgovoren in kritičen potrošnik, da bi ustvaril kar najmanj odpadkov in se naučil uporabljati stvari tudi večkrat. Pove še, da je Dvigni glas proti zavrženi hrani zadnja pomembna komunikacijska akcija, saj je odnos do hrane pri nas zagotovo problematičen, kar potrjujejo tudi velike količine zavržene hrane, ki pristane v zabojnikih - po najnovejših podatkih Sursa v povprečju kar dvainsedemdeset kilogramov na prebivalca na leto.)
Zdaj ste se lahko prepričali, da imamo najboljšo ekipo. (Umirjen nasmešek.) Mi torej uporabnikom svetujemo, naj že pred nakupom nečesa razmislijo, ali to sploh zares potrebujejo. Naj se raje spomnijo ponovne uporabe. S svojim prizadevanjem poskušamo spremeniti tudi zakoreninjeno podobo o tem, da smo mi tisti, ki pač le pobiramo odpadke in to mastno zaračunamo.
Ko smo že pri denarju, vse prebivalce, ki spadamo v vaš rajon desetih občin, ste zato, ker smo v minulem letu dobro ločevali odpadke, nagradili tako, da nam ne bo treba plačati decembrske položnice. To je prava pozitivna motivacija, pa vendar si ne morem kaj, da ne bi vprašala, ali po tej potezi morda načrtujete podražitev storitev.
Akcija je bila zelo odmevna in večinoma so odzivi ljudi zelo pozitivni. Podražitve ne bo, če pa se spustimo na statistično raven, je cena ravnanja z odpadki v Ljubljani oziroma v tej regiji daleč podpovprečna. Trudili se bomo, da bi tudi v prihodnje ohranili kakovost naših storitev, še naprej uresničevali akcije, ki niso neposredno povezane le z odvozom odpadkov, ter tudi stroškovno ostali tam, kjer smo zdaj. (Skrivnostno.) Mogoče se kdaj zgodi še kakšen tak primer, kot je bil decembrski.
Vaše razgaljanje napačnega ravnanja je neobičajno, a učinkovito. Kdo se je domislil sloganov v zvezi z zavrženo hrano in poosebljenimi zabojniki, ki protestirajo, denimo: »Če smo na ulici, še ne pomeni, da smo lačni,« »Zavržena hrana nam dvigne pokrov.«
Za kreativo imamo najeto zunanjo agencijo, pri snovanju kampanje je zelo sodelovala prisotna kolegica, kakšno pa seveda rečem tudi sam.
Zakaj niso vsi zabojniki narejeni tako, da bi jih bilo mogoče odpreti s stopalko? Nekateri pokrovi in ročaji so namreč precej umazani.
Pri manjših volumnih zabojnikov ni stopalk zaradi same tehnologije. Proizvajalci tega ne ponujajo. Pa če se vrnemo k ločevanju odpadkov in se vprašamo, kaj je tisto, kar povzroča umazanost pokrovov. Predvsem biološki odpadki, in če bi velika večina šla v rjav zabojnik, drugi ne bi bili umazani!
Površine zabojnikov tudi kdaj načrtno perete?
Imamo nekaj enot za pranje zabojnikov. To naredijo vsako leto vsaj enkrat.
S pomočjo finančne injekcije EU gradite sodobno tovarno za predelavo odpadkov, ki naj bi začela poskusno delovati konec tega leta in bo pokrivala tretjino države. Ali še drži podatek, da vaših sedemdeset tovornjakov vsak dan na odlagališče pripelje kar 350 ton odpadkov?
Ta količina se hvala bogu bistveno zmanjšuje, kar je tudi eden od naših glavnih ciljev. Za primerjavo v letnih količinah - če smo pred desetimi leti še odložili dvesto tisoč ton odpadkov, smo jih lani dobrih šestdeset tisoč ton, letos pa jih bomo še manj.
Še leta 2013 je podjetje poslovalo z minusom na računu, potem se je ta zmanjšal. Kakšno je trenutno stanje?
V začetku mandata smo nekaj let poslovali pozitivno, nato pa je v obdobju investicij nastal finančni primanjkljaj. Na srečo so bili tudi takrat naši lastniki odgovorni, tako da so nam presežke pustili v rezervah, s katerimi smo minus pokrili. Lani smo že poslovali pozitivno in ta trend nameravamo ohraniti tudi letos.
Na začetku ste omenili, da vas skrb za odpadke spremlja povsod, tudi ko niste v službi. Tudi doma kot družina vedno razmišljate in delujete tako, da bi bilo odpadkov kar najmanj oziroma so ti primerno obravnavani?
Služba mi zagotovo sledi tudi zunaj delovnega časa. Nikakor ne morem izklopiti misli v povezavi s svojim delom. Kadar zagledam smetarja, se odzovem kot železničar, ki vidi vlak.
(Nina Sankovič doda, da ne ve, zakaj je njen direktor tako skromen, ampak da on vsekakor verjame v to, kar počne, ter da se tudi njegova osebna filozofija ves čas nagiba k ponovni uporabi. Pokaže, da so tudi skodelice, iz katerih pijejo kavo, iz CPU - Centra ponovne uporabe v Ljubljani, ki so ga pomagali ustvariti tudi oni. Njen direktor ji prikima.)
Vsekakor moramo biti vsi, zaposleni v tem podjetju, vsak trenutek ponosni, da smo prav v tem poslu, ki je zelo pomemben. V našem CPU z veseljem opažam, da določeni rabljeni in včasih tudi prenovljeni izdelki za ljudi niso privlačni le zato, ker so cenovno ugodni, temveč postajajo prav 'in', modni.
V slogu retra oziroma žlahtnega starinskega sloga se pogosto skriva tudi bolj kakovostna izdelava, kot jo najdemo v običajnih prodajalnah?
Natančno tako, to je ta pozitivna filozofija, s katero bi radi pomagali okužiti kar največ ljudi.
