Niko Toš, osemdesetletnik

Jubilej raziskovalca in predavatelja, ki je vse delovno življenje posvetil poučevanju slovenskega javnega menenja.
Objavljeno
30. november 2014 20.09
Akademik dr. Veljko Rus
Akademik dr. Veljko Rus
Raziskovalec in predavatelj dr. Niko Toš je vse delovno življenje posvetil proučevanju slovenskega javnega mnenja. S tega vidika je srečen človek, srečen zato, ker mu je uspelo uveljaviti tisto, kar je za intelektualnega delavca najbolj dragoceno – profesionalno kariero, brez katere se intelektualna dejavnost pogreza v entropijo. Uveljaviti profesionalno kariero pomeni zagotoviti si konsistentno osebno rast in kontinuiran strokovni razvoj. In Toš je eden redkih, ki mu je to uspelo, ne da bi za to plačal prevelik moralni davek.

Toševo 50-letno kariero lahko razdelimo na tri obdobja. Za prvo je značilen prehod iz dogmatske socialne filozofije, ki je temeljila na domnevi, da ekonomska baza determinira kulturno-politično nadgradnjo. Zaradi konflikta med Titom in Stalinom se je začel povečevati vpliv zahodnoevropske empirične sociologije, ki pa ni temeljila predvsem na apriornih dogmah, ampak vse bolj na sistematičnem opazovanju družbenih pojavov.

Toš se je v zgodnjih 60. letih začel povezovati z mlajšimi kolegi v Zagrebu in Beogradu, ki so že intenzivno polemizirali z uradnimi ideologi in tudi že izvajali empirične raziskave jugoslovanske družbe. Poudarjali so, da je nadaljnji razvoj družboslovja pa tudi jugoslovanske družbe mogoč le tako, da se vse bolj razvija empirična sociologija in hkrati ruši okamneli marksistični dogmatizem. Od tod tudi tedaj popularni radikalni slogan: sociologija je empirična veda ali pa je ni.

Toš se v te polemike ni spuščal, se je pa na Inštitutu za filozofijo in sociologijo v Ljubljani vse bolj vsestransko vključeval v empirične raziskave tega inštituta. Kako pomembne so empirične raziskave za (ne)legitimnost politične elite, je izkusil proti koncu 60. let, ko je meril priljubljenost vodilnih politikov in ugotovil veliko razliko med visokim ugledom, ki ga uradne institucije izražajo do njih, in nizkim neformalnim ugledom, ki jim ga pripisujejo državljani. Veliko razburjenje, ki so ga ti rezultati povzročili med politiki, je tedaj prvič postavilo pod vprašaj obstoj Toševega centra.

Drugo obdobje sovpada s padcem berlinskega zidu in koncem hladne vojne. Odpiranje meja in povečana mobilnost sta zlasti koristila družboslovju, ki je bilo do tedaj pod nadpovprečnimi političnimi omejitvami. Toš ni prezrl teh globalnih sprememb, ampak se je začel vsestransko vključevati v mednarodne primerjalne raziskovalne programe, kot so International Social Survey, World Value Survey, The Comparative Study of Electorial System in European Social Survey. Z vključitvijo vanje se je celotna raziskovalna dejavnost na Toševem inštitutu dvignila na višjo raven in Slovenijo vnesla v sociološki atlas sveta z vključitvijo slovenskih podatkov v vse pomembne svetovne baze. Longitudinalnost teh projektov nam omogoča odkrivanje eventualnih ciklov in konstant, njihova mednarodna primerljivost pa razkriva osupljive ugotovitve, denimo to, da je Slovenija med 84 državami bliže skandinavskim kot srednjeevropskim.

Tretje obdobje poteka v 90. letih. Zanj je značilna modernizacija informacijske tehnologije; brez nje ne bi mogli obvladati hitro naraščajočega toka informacij. Poskusi računalniške obdelave podatkov so potekali že prej s prehodom s pisnega vprašalnika na računalniško vodeno anketiranje, z uporabo spletne ankete v empiričnem raziskovanju in z ureditvijo telefonskega studia. Z novo tehnologijo je bilo v zadnjih dveh desetletjih izvedenih več kot 150 telefonskih raziskav, ki so se večinoma nanašale na aktualno politično dogajanje.

Kopičenje rezultatov je Toša spodbudilo tudi k ustanovitvi arhiva družboslovnih podatkov. Ta je omogočil urejeno hrambo podatkov, bistveno lažji dostop do njih in s tem seveda višjo stopnjo uporabe že akumuliranih podatkov. Domnevamo lahko, da bodo rezultati Toševih raziskav, ki se nanašajo na globalne spremembe v razdobju 1990–2000, igrale podobno vlogo v dokumentiranju slovenske preteklosti, kot jo ima Slava vojvodine Kranjske.

V vseh treh kariernih obdobjih je Toš vzdrževal številne strokovne, poslovne in politične stike. V prvem obdobju je povezoval mlajše kolege iz Zagreba in Beograda s kolegi na FDV. V času tranzicije mu je uspelo ohraniti stike z nekdanjo politično elito in hkrati navezati kontakte z novo. Izgubo stikov v nekdanji Jugoslaviji pa je nadomestil s povezavami s srednjeevropskimi raziskovalnimi institucijami z nemškega jezikovnega območja.

Toš je na področju družboslovnega raziskovanja zelo verjetno direktor z najbolj mavričnimi omrežji v Sloveniji. Prav zato je eden redkih družboslovcev, ki mu je uspelo uveljaviti in ohraniti zavidanja vredno strokovno in poslovno karierno pot.