Tiskane izdaje
Sprememba naziva tistih, ki bodo varovali finančne in lastninskopravne interese države, seveda sama po sebi ne pomeni ničesar. Bolj pomembno je, da predlog zakona o državnem odvetništvu, ki naj bi nadomestil zakon o državnem pravobranilstvu, pomeni bistveni odmik od sedanje ureditve. Njegov cilj je po besedah ministra Gorana Klemenčiča bolj učinkovito, strokovno, odzivno in odgovorno delo pravobranilcev, ki imajo status funkcionarjev in plače višjih sodnikov, ne da bi bili nad njihovim delom vzpostavljeni ustrezni nadzorni mehanizmi. Pravobranilci namreč delujejo po predpisih iz leta 1997, šele letos, je prvi od njih odgovarjal za napako pri svojem delu. In ob dejstvu, da je država v sodnih sporih pred domačimi in tujimi sodišči izpostavljena tožbam, katerih znesek je milijarda evrov, si tega, da bi bilo vse tako kot doslej, država ne more privoščiti. Zato so na ministrstvu pripravili nov zakon, ki vnaša institucionalne, organizacijske in statusne spremembe. Z nobeno od rešitev se na državnem pravobranilstvu ne strinjajo.
Pomembna greha
Pravosodno ministrstvo ne skriva, da sta jima odločitev o tem, da gredo skorajda z ognjem in mečem nad pravobranilstvo, olajšala primera Bembič oziroma zamujena pritožba v primeru ormoške tovarne sladkorja in primer izgubljene tožbe v zadevi Infohip. Teža obeh primerov za davkoplačevalce pomeni dobrih 12 milijonov evrov. Toda dr. Damjan Možina z ljubljanske pravne fakultete pravi, da ni navdušen nad tem, da »ministrstvo svoj predlog reforme utemeljuje z demagoškim sklicevanjem na primer pravobranilca, ki je zamudil rok za vložitev pritožbe, s čimer naj bi Sloveniji povzročil velikansko škodo, in z opozarjanjem na nedavno medijsko izpostavljeni primer, kjer se je zadeva, v kateri je pravobranilstvo prejelo zamudno sodbo, končala s plačilom velike odškodnine. V teh primerih ni mogoče s prstom kazati na pravobranilstvo. Kolikor vem, je bila zadeva z vračilom evropskih sredstev zaradi nerazgradnje ormoškega silosa v vsakem primeru vnaprej izgubljena in pritožba ne bi ničesar spremenila. Tako da pravobranilec, čeprav je morda naredil napako, ni mogel Sloveniji povzročiti prav nobene škode. Vprašanje pa je, če se kdo sprašuje, kdo je za nastali položaj (vračanje sredstev) v resnici odgovoren? In tudi v zadevi Infohip pravobranilstvo ni moglo »rešiti« države plačila odškodnine zaradi trajanja sodnih postopkov, ki trajajo dvajset let in zaradi katerih oškodovanec ni mogel uporabljati svojega premoženja.«
Klik na infografiko jo odpre v večjem formatu. Infografika: Delo
Prepričevanje
Toda, če si koalicija ne bo premislila, bo zakon v začetku prihodnjega leta šel v vladni postopek. Ali bo vlada potrdila nov koncept zakona, po katerem bodo državni odvetniki pod nadzorom pravosodnega ministrstva in bodo imeli uslužbenski status, še ni mogoče napovedati, saj naj bi pravobranilci vsaj nekatere v koaliciji vendarle prepričali, da Klemenčičeva smer ni prava.
