Tiskane izdaje
Do izvira bistre hčere planin vodi božja pot. Nato je majhen most in konec asfalta. Potem se gre peš s ceste čez travnik in se pride, če ne zaidete, v raj. Pri majhnem bazenu z ležalniki na lesenem robu zalaja Lam. Potem pozdravi še Kekec in tudi Mojca pride iz kuhinje na prag lesene bajte, ki ste jo že videli. Srečno, Kekec, drugi del trilogije.
Nadaljevanje sledi, če ste pravočasno rezervirali, ker v tem Kekčevem raju ni veliko prostora, ker se s ceste ne vidi, ker je mir zagotovljen, ker vam dajo le dobro hrano izpod planin in odlično štajersko vino s primorskim okusom. Predvsem pa zato, ker se vse da!
Še dobro, da ne morete Mitje srečati v kakšnem blagovnem centru, kjer bi vam v polnem kafiču, v katerem se vsi pridušajo, kako se nič ne da in kako je vse zanič, pripovedoval svojo življenjsko zgodbo. Tako pa on nima časa, da bi šel s planin, vi morate gor … Saj mu drugače ne bi verjeli! In bi si postavljali neumestna vprašanja.
Vino sredi planin
Kot to, ali zna ta Lo Duca, ki se tako piše po svojih sicilijanskih prednikih, sploh kuhati? V Tolminu je sicer odraščal v istem bloku kot Ana Roš, a »takrat tudi ona ni znala še niti jajc speči …«. Le da je pri Kekčevem gospodarju trajalo še malo dlje, vse do tistega večera, ko je bilo mami dovolj kuhanja in je sina na Kekčevi domačiji pustila samega s kar tremi ministri … V leseni bajti, ki je bila včasih staja, zdaj pa so zgoraj sobe, čisto spodaj vinska klet, v pritličju pa seminarska soba, je tudi debela spominska knjiga. Kar poglejte, kaj so gospodje napisali!
No, če česa še ne zna in, to sicer težko, ne zmore, pa ima zdaj Kekec tudi Mojco, in ko da peči pecivo, za vsak primer še prva Slovenka, ki je objadrala svet, vtakne vanj zobotrebec, da se prepriča, ali je pečeno.
Opoldne se od sosednje mize sliši: »Tako dobre jote še nisem jedel!« K takšni laskavi oceni sicer ni pripomogla le prekajena vratovina, ki je potopljena pod gosto enolončnico, v kateri je zelja in fižola ravno prav, da ima kruh dovolj prostora za namakanje. V takšnem rajskem okolju, ko je duša pred tem peljala želodec odžejat na uro oddaljene Zapotoške slapove, na katerih je bilo treba preplezati prvega, da se jih je zatem razkrilo še preostalih šest, ocenjevanje pač ni več stoodstotno objektivno. Sicer pa so družbo tudi dobro podkupili, s štruklji, ki so s polento polnjeni samo na Kekčevi domačiji.
Sok, ki je ob šanku za aperitiv, je iz mete, ker ta poleti najbolje odžeja. Starani tolminec, ki mu patino njegove nezgrešljive arome dajeta tema in vlažnost zemljank, smo nekje, a zgolj tam, že jedli. S stropa v kleti domačije, ki jo vsi poznamo iz filma o Kekcu, toda le eden je bil tako vztrajen, da je poiskal njene (nekdanje) lastnike, visijo domače mesnine. A na Krasu Kekec nima le pujsov, ampak kmalu tudi krave. Da o pivu na lastnih drožeh niti ne govorimo. Vsaj ne ob vinu!
Saj res, kaj pa ve ta Lo
Culice in skuta
Je v takšnem okolju lahko še kakšna predjed – čompe – bolj haute (visoka) od kuhanega krompirja, ki ima le tukaj v Trenti tako krompirjast okus, in ovčje skute z Mangarta, ki je le ob Soči tako pusta in drobljiva, pa tako zrelo dišeča in mastno okusna?
Medtem Joži na krožnike zlaga Mojčine culice, kakor tukaj pravijo raviolom, ki so polnjeni s skuto in zelišči, nekaj jih je s travnikov pod Špico, nekaj pa s cize pred vrati, s katere tako prijetno diši po žajblju, ki je v maslu ves hrustljav med pikantnim drobnjakom. Čez culice je naribana dimljena ovčja skuta, ki iz jedi na pikniku ustvarja prefinjeni hod degustacijskega menija, v katerem nihče še opazi ne, da se ves večer izmenjujejo le domača skuta, sosedov krompir in avtohtona postrv. A vsi opazimo velike jerbase, polne marjetic, saj so njihovi cvetovi tudi na krožnikih, in celo, da Mitja pokaže, s kom je odraščal, ob kavi; in platnene ležalnike na lesenem oklepu, ki greje vodo v majhnem bazenu pod smrekami. Voda zanj priteče z najbolj strme skale za hišo, za štiri plezalne stene visoke, na katero je gospodar, ki je v gostinstvo zašel zato, ker se je šel v Italijo učit delat »najboljši sladoled pri nas«, pred leti znosil 25 kubikov betona, ker »sem se ravno pripravljal na planinsko odpravo«. Mi pa bomo tam jutri šteli ovce.
Ker se na postrvi na ražnju še ni nacedilo dovolj limone, ki se peče z njimi, dobimo za lažje čakanje, po laškem rizlingu 2012, ki je svež in resen hkrati, in ob renskem 2010, ki je še vedno tako mlad, da je malo robat, a mu ravno to daje potencial, fileje postrvi, ki so se v ghee maslu bolj nežno poširali kot grobo pekli, z mandljevimi lističi, ki dajo z mlado špinačo razlog gospodarju, da natoči še renca 2009, saj ima tudi ta nežno grenkobo, ki mu jo daje terroir – značaj svečinskih goric, sicilijanske krvi, primorske duše in ducalovske filozofije.
»Vse se da,« pove gospodar, ko je postrv sicer malo preveč zažgana, toda komu mar, če je zato črn okrog ust, ko oblizuje prste. Saj je že debela tema, ko dobimo še Kekčevo pecivo. Biskvit je debel, toda sočen, ker je prepojen, kakor pove recept, ki nam ga gospodar zapiše za uho, z litrom mleka in litrom sladke smetane, vmes je veliko materine dušice, čez pa še več karamelne omake. To je tisti biskvit, o katerem je vse popoldne nekomu v telefon razlagal planinec. A najbrž zato, ker je tukaj slab signal in se je slišalo le stokanje.
Zakaj obiskati?
Da se vprašaš! Zakaj ležiš kot sardina na plaži? Zakaj (n)imaš gojzarje(v) v omari? Zakaj je treba kdaj skreniti s poti, se kdaj zadihati, pozabiti na vse skrbi? Zakaj ni pomembno samo, kaj je za jesti, temveč tudi kje, s kom in iz česa? Zakaj se vse da, če se le hoče? Zakaj ne tudi jaz?!
Prihodnjič: Kendov dvorec,
