V nadaljevanju preberite:

Pri Mladinski knjigi je pravkar izšel Imperij, knjiga, v kateri opisuje, kako je s transsibirsko železnico, avtobusi ali razmajanimi letali, v katera so se ljudje natlačili kot na avtobus, prepotoval Sovjetsko zvezo. Medtem ko potuje, premišljuje o mejah med državami, celinami, puščavami, gozdovi, mejah med življenjskimi prostori različnih sesalcev, žuželk, med monarhijami in republikami, med plemeni, med levo in desno poloblo možganov. O mejah, ki so povzročile toliko trpljenja. O mejah, ki nastanejo med razmišljanji – o nekaterih stvareh lahko premišljujemo, o drugih ne smemo ali nočemo, zato, pravi, imamo bolečine v sencah, migrene, »od tod toliko zmede v glavah, sem in tja pa kak biser: vizije, fascinacije, prebliski misli in – čeprav, žal, redkeje – genialnost«.

Veliko bere o krajih, ki jih obišče – v sebi ima radovednost obiskovalca, a kamor pride, se prilagodi življenju kot voda strugi. O tem, ali je njegovo pisanje objektivno ali subjektivno, se ne sprašuje, nesmiselno je, saj ljudi ves čas gleda s spoštljivostjo in sočutjem. Te knjige piše človek. Vedno opazi umetnike, v Rusiji citira Tolstoja, v Šanghaju preučuje taoiste, v Delhiju bere Tagoreja in s seboj na vsako potovanje vzame Zgodbe grškega popotnika Herodota, ki je bil njegov veliki vzornik. V Sovjetski zvezi ni nič bolj nevarno kot knjige, ugotovi, na carinski kontroli bi lahko imel v kovčku kilogram kokaina, a če imaš na njem položeno knjigo, se za kokain ne bo nihče zmenil. Všeč so mu temne naivne slike gruzinskega slikarja Nika Pirosmanašvilija, nad katerim se je navduševal Pariz. V Armeniji obišče kiparja Benika Petrosjana, ki kipari za hišnika in poštarja, za smetarje, inkasante, električarje in miličnika. Citira verze azerbajdžanskega pesnika Nizamija Ganjavija iz 12. stoletja: »Ponoči, nizam svetleče se bisere stihov, ko mi v sto ognjih gorijo možgani.«

V Sovjetski zvezi nihče ne postavlja vprašanj, opazi. To je lahko smrtno nevarno. Še nekdo, ki se po desetih letih trpljenja vrne iz taborišča v Sibiriji, svoji družini in prijateljem nikoli ne govori o tem, kaj je preživel, in nihče ga nič ne vpraša. V imperiju je vedno manj ljudi, ki bi karkoli spraševali, vprašanja so rezervirana za preiskovalce in mučitelje.

Opisuje, kako je dal Stalin podreti najlepše in najbolj veličastne cerkve. Ker so bile tako trdne, so jih morali podminirati, iz njih so več tednov nosili rubine, zlato, diamante. Uničili so na milijone ikon, ki so jih uporabljali za tarče na streliščih, v rudnikih za podlago v rovih, iz njih so izdelovali zaboje za krompir ali pa so z njimi kurili.