Tiskane izdaje
Strokovnjak za avtizem in ADHD poudarja, da je akademski in socialni izid otrok s temi motnjami v času šolanja, torej na akademskem področju, ter v odrasli dobi precej negotov. V prejšnji številki Sobotne priloge je bil objavljen prvi del pogovora, tokrat je pred vami drugi del. Dr. Gillberg sodi med največje svetovne avtoritete za avtizem in motnje aktivnosti ter pozornosti.
Dr. Christopher Gillberg, eden najuglednejših svetovnih strokovnjakov za področje avtizma in motnje aktivnosti in pozornosti (ADHD) ter drugih razvojno-nevroloških motenj je s svojo paradigmo ESSENCE (Early Symptomatic Syndromes Eliciting Neurodevelopmental Clinical Examinations – zgodnji razvojno-nevrološki sindromi) poudaril pomen funkcionalne ocene otroka in zgodnje obravnave, ko gre za otroka z razvojno-nevrološkimi motnjami. ESSENCE je pravzaprav orodje za prepoznavanje simptomov ter kasneje diagnosticiranje motenj, kot so avtizmi, motnje aktivnosti in pozornosti in drugih razvojno-nevroloških motenj.
Čeprav njegove napovedi pri napovedovanju »akademskih uspehov in kvalitete življenja« pri teh otrocih niso najbolj optimistične, so to, kot je povedal, »realni izsledki študij, ki so trajale vrsto let in v katere je bilo vključenih kar nekaj vrhunskih strokovnjakov s tega področja. Seveda so znotraj tega pri vsakem posamezniku možna odstopanja, seveda najraje navzgor, in takšnih zgodb sem najbolj vesel. Za to imajo največ zaslug prav starši teh otrok, ki se neumorno borijo zanje in njihovo optimalno prihodnost.«
Profesor Gillberg, vaše napovedi o akademski in socialni prihodnosti otrok, ki jim v predšolskem obdobju diagnosticirajo motnje aktivnosti in pozornosti (ADHD) ali motnje avtističnih spektrov, niso najbolj optimistične.
Otroci z avtizmi, še posebej visoko funkcionalni, nimajo tako slabih izgledov, kot mislite, tudi otroci z motnjami aktivnosti in pozornosti ne. Slabše so napovedi za otroke s komorbidnimi stanji, torej tiste, pri katerih se avtizmi, ne glede na to, kako hudi ali blagi so, »prekrivajo« z motnjami aktivnosti in pozornosti in seveda obratno. Ali pa s katerimi drugimi vedenjskimi motnjami, ki se pokažejo kasneje. Skoraj vse dosedanje študije so pokazale, da je »izkupiček« pri otrocih z avtizmi, ki imajo pridružene govorno-razvojne motnje in nizek inteligenčni kvocient, šibek. Otroci z motnjami avtističnega spektra s pridruženo motnjo aktivnosti in pozornosti oziroma s prisotnostjo težav pri izvršilnih funkcijah in samoregulacijo bodo prav tako imeli težave na akademskem in socialnem področju. Otroci z ADHD bodo imeli v obdobju najstništva, in nekateri tudi v odrasli dobi, težave z vključevanjem v družbo, težave na delovnem mestu …
Predvidevam, da je namen odkrivanja teh težav pri predšolskih otrocih tudi v tem, da se jim omogoči specialno pedagoško pomoč, podporne terapije, in ne samo zapis diagnoze?
Vsekakor. Ne vem, kako je s tem na širšem slovenskem prostoru, toda to, kar je bilo v bližnjem preteklem obdobju narejeno za otroke v okviru projekta ZORA, s katerim sem se nadrobneje seznanil, govorim o terapijah, izobraževanju strokovnjakov in staršev ter vsem, kar je bilo narejeno na Inštitutu z avtizem in sorodne motnje pod vodstvom dr. Marte Macedoni - Lukšič, zasluži vse pohvale.
V zadnjih petnajstih letih je bilo o ADHD narejenih več kot 40.000 znanstvenih študij, o avtizmu prav tako. Kaj kažejo najnovejša dognanja?
Drži, a še vedno pogosto slišimo ali preberemo, da o teh dveh motnjah ne vemo veliko, kar ni res. Večinoma so bile študije narejene tako, da so ločeno preučevale ADHD oziroma avtizem. S pomočjo ESSENCE prepoznavamo, presejemo in diagnosticiramo skupino otrok, ki imajo avtizem, ADHD, tourettov sindrom, bipolarno motnjo, učne težave, disleksijo, oziroma vse, ki imajo vrsto značilnih razvojno-nevroloških simptomov v prvih letih življenja. Prepričan sem, da se danes strokovnjaki pri diagnosticiranju otrok z razvojno-nevrološkimi motnjami vse preveč osredotočajo na avtizme – iščejo avtizem oziroma ga izključujejo – ali s potrjevanjem ene od razvojnih motenj izključujejo druge. To je velika napaka. Treba je natančno prepoznati komorbidnosti – soobstoj drugih motenj. Motnjo avtizma smo zelo dobro ovrednotili kot najizrazitejšo motnjo komunikacije med razvojno-nevrološkimi motnjami, toda mislim, da smo ga napačno poimenovali – MAS, motnja avtističnega spektra. Mislim, da gre za več vrst spektrov na spektru in s tem za več avtizmov …
Zakaj?
Zato, ker se zelo razlikujejo. Imajo nekaj skupnih značilnosti, toda razlike med enim in drugim avtizmom so enormne.
Pravite, da ima skoraj 10 odstotkov šolajočih se otrok nevrološko-psihiatrične oziroma razvojno-nevrološke motnje.
Med njimi je 12 odstotkov fantov in 8 odstotkov deklet. Lahko trpijo za motnjami aktivnosti in pozornosti, avtizmi, tourettovim sindromom, vedenjskimi motnjami, razvojno motnjo koordinacije, duševno manjrazvitostjo … Več kot polovica otrok s temi motnjami, ki so jim jih diagnosticirali pred petim oziroma šestim letom, bo zaradi teh imela težave tudi v odrasli dobi. Predvsem pa bo na to vplivala soobolevnost z drugimi motnjami, pravimo, da se prekrivajo – bodo v takšni ali drugačni obliki njihove motnje vztrajale tudi v odrasli dobi. Zanimivo je, da je deklice težje diagnosticirati, njihovi simptomi pri razvojno-nevroloških motnjah niso tako izrazito izraženi – velikokrat jih psihiatri diagnosticirajo v pozni mladosti oziroma v odrasli dobi.
Na kakšne simptome razvojno-nevroloških težav, ki lahko vodijo v diagnoze ADHD, avtizme in druge motnje, naj bodo starši pozorni pri svojih malčkih oziroma otrocih?
Splošni razvojni zaostanek v primerjavi z njihovimi vrstniki, prepoznajo naj vsaj enega od simptomov, ki trajajo več kot šest mesecev: med njimi so groba ali finomotorična koordinacija, senzorna preobčutljivost, govorno-jezikovni zaostanek – v zgodnjem otroštvu ga spremlja zelo malo gestikulacije, impulzivnost – če je je preveč ali premalo, socialna komunikacija – če je premalo zanimanja za druge, tako odrasle kot otroke, pozornost – če je premalo pozornosti, če otrok »ne sliši«, je zamaknjen, vedenjske težave, stereotipno vedenje, vztrajanje pri isti rutini, tiki, izrazito kljubovanje, izrazita menjava razpoloženja, motnje spanja, motnje hranjenja – če hočejo jesti samo eno ali samo nekaj vrst hrane, tudi glede na barvo ali obliko …
Kljub temu obstaja velika skupina prekrivajočih se nevroloških motenj, ki sem jo z akronimom poimenoval skupina ESSENCE – gre za zgodnje simptome, ki jih diagnosticiramo, ko smo zaskrbljeni, da otrok zaostaja v razvoju.
Pred letom 1990 sta bila avtizem in ADHD razumljena kot redka oziroma ne pogosta, danes pa vemo, da je ADHD zelo pogost in avtizem tudi ni tako redek – skupaj predstavljata šest oziroma sedem ali osem odstotkov otrok na svetu. Skupaj z drugimi razvojnimi motnjami predstavljata desetino posameznikov svetovne populacije šolajočih se otrok. Sprašujete me, kako daleč smo strokovnjaki pri razumevanju avtizma in ADHD. Veliko vemo o obeh, vemo, kako ju lahko odkrijemo v prvih letih otrokovega življenja, vemo tudi nekaj o zdravljenju, predvsem pri ADHD, pri avtizmu precej manj. O obeh motnjah smo ugotovili, da je strukturirano učenje zelo pomembno za te otroke v primerjavi z nestrukturiranim.
Kaj naj bi to pomenilo?
Če je otrok z visoko funkcionalnim avtizmom vključen v osnovno šolo in nihče v razredu ne ve, da takšen otrok potrebuje strukturo in veliko komunikacije z učiteljem ena na ena, da bo lahko napredoval, bo takšen otrok za učitelja in okolje lahko postal problematičen. Verjetno se bo v specifičnih situacijah vedel neprimerno, pri drugih pa bo povzročil nelagodje in odpor. Otroci z avtizmom imajo namreč velike težave z vključevanjem v okolje, s socializacijo … Ko se od njih pričakuje, da bodo prijateljski ali da bodo lahko z njimi sedeli za mizo in klepetali, bodo zelo frustrirani. Če pa vedo, kako si bodo sledile dejavnosti, če se pripravijo nanje, jim bo dobro šlo in bodo zadovoljni. V nasprotnem primeru bodo imeli izbruhe ali pa si bodo pokrili ušesa. Odvrnili se bodo od drugih in umaknili v samoto. Če učitelj oziroma sošolci ne vedo, da je to avtizem, bodo hitro lahko rekli, »nočem ga v svoji bližini«.
V predšolskem obdobju naj bi bili starši in drugi še posebej pozorni na govorne težave in hiperaktivnost.
Pri otrocih, ki pri dveh letih in pol ne govorijo in se pri tem izključi, da imajo težave ORL, ki so včasih tudi pri tej starosti lahko zelo hude, se navadno pokaže, da jih spremlja več razvojno-nevroloških težav, ne samo govorne. Tudi otroke z razvojno motnjo koordinacije ali tiste, ki so motorično »nenavadni«, bi morali vzeti pod drobnogled. Tako kot tudi otroke, ki so skrajno hiperaktivni in impulzivni – spet govorim o komorbidnosti.
Kako je z govorno razvojno motnjo pri otrocih z aspergerjevim sindromom, za katere navadno velja, da govorijo kot profesorji.
Splošno prepričanje za otroke z aspergerjevim sindromom je, da nimajo oziroma niso imeli razvojnih težav na področju govora. Gotovo so jih imeli, samo opazili jih nismo. Pri tej skupini namreč obstaja težava, da nečesa ne bodo storili, če tega ne bodo izvedli stoodstotno pravilno. Zato tudi rečemo, da takoj začno »govoriti v stavkih«, lahko celo zelo kompleksnih. Zanje je navadno značilno, da so v grobi motoriki nespretni, zato pri športnih igrah raje ne bodo sodelovali, če ne bodo zelo dobri. Podobno lahko rečemo za njihov govor – lahko bodo malce zaostajali z govorom, nato pa bodo spregovorili kot odrasli ljudje. Toda, kot rečeno, tudi pri njih so frustracije zaradi neuspehov lahko zelo velike in lahko pripeljejo do anksioznih stanj. Rad bi poudaril, da razmišljanje o visoko funkcionalnem avtizmu kot o blagem avtizmu nikakor ni pravilno. Tudi za otroke z aspergerjevim sindrom napak velja, da gre pri njih za blago motnjo in da imajo sorazmerno dobro razvite socialne veščine. Moje izkušnje s pacienti z aspergerjem tega ne potrjujejo, ravno nasprotno: odkril sem, da so aspergerji lahko enako težko, včasih celo še bolj prizadeti od tistih otrok z avtizmom, ki naj bi bili nizko funkcionalni.
Kako to mislite?
Otrok lahko trpi za hudo duševno manjrazvitostjo, a je njegova avtistična motnja zelo blaga. Pri visoko funkcionalnih avtistih, med katere sodi tudi aspergerjev sindrom, je lahko prisoten izrazit avtizem: poznam številne primere otrok, ki imajo srednje funkcionalni avtizem ali tudi zelo težko obliko in premorejo precej več empatije kot otroci z aspergerjevim sindromom. In kot sem omenil, je v njihovem govoru precej več abnormalnosti, kot si navadno mislimo. Jezik v resnici redko uporabijo kot sredstvo za izmenjavo misli, ne bodo vas poslušali, pogosto jih zanima samo tisto, kar imajo povedati sami – v tem se pač ne razlikujejo od otrok s srednje hudo ali zelo hudo spektroavtistično motnjo.
Kako dobri športniki so lahko otroci z avtizmi ali motnjo ADHD, ali v primerih soobolevnosti?
V desetletjih prakse sem srečal kar nekaj fantov in deklet, ki so bili diagnosticirani z avtizmom in/ali ADHD in so bili celo zelo dobri športniki, toda zdaj govoriva o izjemah. Predvsem deklice z avtizmom so lahko bile izjemne gimnastičarke, na primer. Ali pa populacija deklet, ki ima težave z anoreksijo – navadno imajo izjemne motorične sposobnosti, obenem pa so zelo avtistične: nekaj bodo naredile samo tako, kot bodo one hotele, in nič drugače. Ne bodo poslušale učiteljev in trenerjev.
Večinoma jih bodo prepoznavali samo kot kljubovalne.
Natanko tako. Izjemno trmaste.
Vaša študija je pokazala na zanimiv podatek o nediagnosticiranih odraslih ženskah ali dekletih in nekaterih moških, ki bi lahko imeli nekatere od razvojno-nevroloških motenj, predvsem avtizme …
Nekdaj bi takšnim dekletom rekli problematična, jim kvečjemu pripisali, da so odraščale v disfunkcionalnih družinah, ali jim diagnosticirali depresijo ali motnje hranjenja, tesnobnost ali osebnostno motnjo.
Ste avtor nekaj deset znanstvenih edicij, pretežno o ADHD in avtizmu. S kolegico Mary Coleman sta napisala knjigo The Biology of the Autistic Syndromes [Biologija avtističnih sindromov]. Pogosto slišimo, da pri avtizmu nimamo tako imenovanih bioloških markerjev.
Seveda, ni enega biološkega markerja za avtizme. Obstaja jih več sto … Zato tudi pravim, da ni enega avtizma, ampak na tisoče avtizmov. Nikoli ne bomo našli enega samega biološkega markerja zanj. Morda bomo pri osebah z avtizmom našli eno področje v možganih, ki je na funkcionalni magnetni resonanci manj aktivno, kot na primer področje za procesiranje emocij na obrazu. Takrat bomo nemara lahko rekli, no, pa imamo biološke markerje za avtizem. Toda če bomo iskali samo enega, ne bomo prišli nikamor. To je tako, kot če bi se vprašali, kateri je biološki marker za epilepsijo. Pa vsi sprejmejo diagnozo epilepsije in vedo, da se sproži na biološki osnovi. Seveda nam slika EEG lahko marsikaj pove, toda obstajajo osebe z epilepsijo, ki imajo čisto normalno sliko EEG.
Skupne so jim težave pri motorični koordinaciji v prvem letu življenja. Obenem so senzorno perceptivne posebnosti znak, da gre za avtizem, v več kot 90 odstotkih, tako kot tudi vedenjske težave, ki v večjem deležu pomenijo, da otrok vztraja pri isti rutini, govorno-razvojne težave lahko napovedo prisotnost ene ali druge motnje v zanesljivosti do 90 odstotkov. V polovici primerov je prisotna motnja aktivnosti in pozornosti, impulzivnost, med 10 in 25 odstotki otrok bomo našli hipoaktivnost, motnje spanja in hranjenja pri 40 odstotkih, splošni razvojni zaostanek pri 20 odstotkih. Bistvena razlika med simptomi avtizmov in ADHD v tem obdobju razvoja otroka je, da se otroci z avtizmi v 30 do 80 odstotkih primerov ne odzivajo na svoje ime in imajo omejeno skupno pozornost, v več kot 80 odstotkih ne kažejo na predmete s kazalcema …
Kaj lahko poveste o genetiki in ADHD ter genetiki in avtizmu?
Težko je govoriti na splošno o tem, ker je vsak primer pacienta specifičen. Lahko rečem, da genetske nepravilnosti, kot na primer delecije, podvojevanja, translokacije genov ali njihovih delov – in vse druge možne variacije pri genetskem materialu – vplivajo na delovanje določenih poti ali določenih mehanizmov v možganih. Veliko je genov, ki so jih identificirali kot manjkajoče ali pa so manjkajoči njihovi deli, ali so mutirali, ali so se deli odlomili in med razvojem zarodka preuredili nekam drugam. V preteklosti je prevladovalo mnenje, da se je gen med razvojem izbrisal. Zdaj vemo, da je to samo ena od možnosti, kaj se je lahko zgodilo z njim.
Vzemiva za primer dva pacienta z motnjo ADHD, pri enem gre za delecijo enega gena ali njegovega dela, ki je povezan z motnjo ADHD, pri drugem pacientu za delecijo drugega gena ali njegovega dela, ki je tudi povezan z ADHD. To, kar imata skupnega, je, da oba vplivata na dopaminski sistem v možganih. Vemo, da je pri sindromu ADHD v igri spremenjena regulacija dopaminskega in glutamat/glutaminskega sistema. Veliko število genov, povezanih s tem sindromom, vpliva na ta dva nevrotransmiterska sistema. Pri avtizmu pa geni, ki so povezani z njim, vplivajo na razvoj in funkcijo sinaps v povezavi z delovanjem melatonina. Lahko bi rekli, da je določen gen pomemben, na primer, samo za 0,5 odstotka populacije avtistov, toda bolj zanimivo postane, ko spremljamo, na kaj vse vpliva …
V preteklosti smo vedno govorili o poškodbah možganov in nepravilnem delovanju možganov. Prevladovalo je mnenje, da geni ali opravljajo svoje funkcije ali pa so mutirani in popolnoma zaklenjeni, tako da ne morejo, na primer, proizvajati določenega proteina. Danes vemo o regulaciji genov precej več. Vemo, da imajo nekateri ljudje delujoče gene, vendar ti ne proizvajajo enake količine proteina. Tega je lahko samo 15 ali 20 odstotkov – zato sam raje govorim o genski varianti kot o mutaciji.
Poudarili ste, da številne študije kažejo, da tudi toksični elementi iz okolja lahko pripomorejo k »sprožitvi« avtizmov, predvsem pri tistih, ki so za to genetsko »predisponirani«?
Drži, popolnoma verjetno je, da je v takšnem primeru visoko funkcionalni otrok z avtizmom bil izpostavljen toksičnemu okolju v maternici oziroma kmalu po rojstvu. Nekaj podobnega bi lahko rekel za otroke z avtizmom, ki so težje prizadeti. Ne morem vam jih našteti, ker to področje vseeno še ni dovolj raziskano. V smislu povezave med avtizmom in toksičnimi elementi lahko zaenkrat omenim samo zdravilo talidomid.
To je zdravilo, ki so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja predpisovali nosečnicam kot v pomoč pri premagovanju jutranjih slabosti, kasneje pa predvsem kot zdravilo za kostni rak?
Drži, rodilo se je več tisoč hudo poškodovanih otrok, več deset tisoč pa jih je zaradi učinkovanja zdravila na plod umrlo še pred rojstvom.
Omenili ste, da jemanje prehranskih dopolnil maščobe omega 3 lahko izboljša veščine branja pri otroku ter da je pomanjkanje vitamina D povezano z več vrst težavami v našem telesu, od raka do razvojno-nevroloških motenj.
Ni podatkov, da pomanjkanje vitamina D dejansko povzroča ta obolenja, raziskave kažejo, da lahko pomanjkanje ta stanja poslabša. Zato otrokom z razvojno-nevrološkimi motnjami priporočam, da naj jim ga ne primanjkuje. Jemanje melatonina je lahko v pomoč pri otrocih in odraslih, ki imajo motnje spanja. Toda prišli smo do ugotovitev, da jim po nekaj mesecih jemanja tudi to ni več pomagalo. Dobro je, da se v teh primerih terapija za mesec dni prekine, potem pa spet nadaljuje, tako bo spet učinkovita.
Kako je z jemanjem ritalina in drugih psihostimulansov pri otrocih z motnjami aktivnosti in pozornosti in tem sorodnimi motnjami?
Najprej je potrebna zelo dobra diagnostika za ugotovitev ADHD. Staršem je treba razložiti, da je za takšne otroke potrebna močna struktura in da je zmožnost koncentracije pri njihovih otrocih precej nižja kot pri drugih, predvsem v šolskem okolju. Da za njihove otroke obstaja zelo majhna možnost, da bodo sedeli na miru pol ure. Morda samo nekaj minut. Potem bodo morali vstati, se sprehoditi in šele nato bodo lahko znova sedli za mizo. V takšnih primerih bi jemanje psihostimulansov priporočil.
Otrok naj najprej poskusi z uživanjem omega 3, vitamina D ter različnimi vedenjskimi terapijami. Če se v mesecu, dveh, nič ne spremeni na boljše, stanje ostane isto oziroma je še slabše, je naloga zdravnika specialista, da staršem predstavi možnost zdravljenja s psihostimulansi, ki otroku dejansko lahko pomagajo. Nič ne morejo izgubiti, če poskusijo. Če otrok na zdravilo ne reagira pozitivno, naj ga opustijo. Neumno je verjeti, da bodo psihostimulansi otroku povzročili škodo, mu nakopali dodatne težave ali da bodo zaradi teh postali »nori« ali »zombiji«. Če imajo psihostimulansi hujše stranske učinke, jih enostavno prenehamo uporabljati. Tako bodo izginili tudi stranski učinki.
Kdaj je primerna starost otroka, da jih začne jemati?
Priporočljiva starost je od šestega leta naprej. Če ima otrok hude težave z nemirnostjo in pozornostjo, tudi prej. Lahko se zgodi, da prvi izbor psihostimulansa ne bo najprimernejši, zato bo zdravnik skupaj s starši razmišljal o katerem drugem. Strah pred negativnimi posledicami je pri tem nepotreben zaviralec. Po lastnih izkušnjah z otroki, ki so bili moji pacienti in so jemali ritalin, lahko povem, da v 70 odstotkih primerov to zdravilo precej izboljša stanje otrok z ADHD. Ne gre obupati, če ritalin ne pomaga. Lahko pa traja nekaj časa, da ugotovimo, kateri odmerek je za posameznika najprimernejši. Imel sem primere pacientov, pri katerih je pomagala zelo nizka doza psihostimulansa, tako nizka, da se je zdelo skoraj nemogoče, da bi učinkovala. Kolegi so mi rekli, glej, nemogoče, to je že skoraj homeopatija … Toda vedel sem, da imam prav. Po drugi strani je včasih, da zdravilo otroku pomaga, treba tudi preseči mejo, ki je trenutno priporočena pri jemanju psihostimulansov.
Pacienta je treba zelo pozorno spremljati, se prepričati, da ni hujših stranskih učinkov. Če se pojavijo, je navadno treba zmanjšati odmerek. Mislim, da so psihoaktivne substance, če jih jemljemo pravilno, precej manj nevarne od marsikaterega drugega zdravila – naj tu omenim samo risperidon, ki bi ga morali predpisovati precej bolj zadržano, zelo veliko otrok pa je ves čas na risperidonu! Toda ker pri psihostimulansih lahko pride do zlorabe, se jih starši zelo branijo.
Zanimivo bi bilo slišati vaše razmišljanje o inteligenčnem kvocientu, ki naj bi bil pri otrocih z razvojno-nevrološkimi motnjami, predvsem avtizmih in ADHD, eden ključnih pokazateljev njihove akademske pa tudi siceršnje uspešnosti v življenju.
Nizek IQ, ki ga, na primer, otrokom z avtizmi izmerijo pred petim letom starosti, navadno ostane nižji tudi naprej. A ne vedno. Pri nekaj več kot 20 odstotkih otrok z diagnozo avtizmov, ki so jo dobili pred petim letom starosti, ni tako. To je precej odvisno od tega, če govoriva o zunanjih dejavnikih, npr. v kakšnem okolju tak otrok odrašča. Med mojimi pacienti je bil, na primer, otrok, ki je pri petih letih imel inteligenčni kvocient 51 ali 52, nekaj let kasneje pa 153. Mislim, da je nerealno pričakovati, da bo otrok, ki ima pri petih letih IQ nižji od 50, čez nekaj let imel bistveno višji IQ. Toda lahko se zgodi. Zato naj bodo psihologi precej previdni pri napovedovanju prihodnosti teh otrok, kajti lahko se zgodi vse: pri tretjini teh otrok se inteligenčni kvocient, ko jih bodo testirali nekaj let kasneje, ne bo spremenil, ostal bo približno isti. Pri tretjini se bo pomaknil navzgor, pri zadnji tretjini pa bo šel navzdol.
Hočem reči, da inteligenčni kvocient pri tako majhnih otrocih ni zabetoniran. In tudi sicer v življenju ne hodimo po svetu ter si razlagamo, koliko znaša vaš ali moj inteligenčni kvocient, v tem smislu je to, koliko bo nekdo resnično uspešen v življenju – ta besedna zveza mi ni najbliže –, odvisno še od vrste drugih spremljajočih parametrov. Ne nazadnje, in to naj ne bo samo navidezen optimistični zaključek najinega pogovora, so razvojno-nevrološke motnje, o katerih se pogovarjava, med filozofi imeli Immanuel Kant, Kierkegaard, Wittgenstein, znanstvenik Einstein, igralka Greta Garbo, pisatelji Hans Christian Andersen, Conan Doyle, skladatelji Beethoven, Bruckner, Satie, Bartók, slikarji Kandinski, Hopper, Klee, pisatelj in filmar Robbe-Grillet in režiser Stanley Kubrick. Sam bi o takšnem seznamu rekel najmanj to, da je impresiven.
