Tiskane izdaje
Od začetka jeseni tako rekoč ne mine dan, da v otoških medijih ne bi preigravali možnosti ustavitve brexita. K temu napeljujejo tako razmere v konservativni vladi Therese May kot počasen potek mučnih pogajanj z Evropsko unijo.
Največ o uničujočih posledicah brexita je mogoče prebrati v proevropskih časnikih, ki so v poreferendumskem obdobju prevzeli vlogo glavnih popisovalcev kompleksnosti britanskega izstopa iz EU. Njegovi privrženci pogosto obsojajo pesimizem njihovih novinarjev in urednikov, ki ga vidijo kot del bolj ali manj koordiniranih poskusov preprečevanja uveljavitve izida lanskega referenduma s strani političnih elit. Hkrati priznavajo, da bitka za brexit še ni dobljena in da so storili napako, ko so po zmagi na voliščih mislili, da je to vprašanje rešeno in da ne bo nikoli več odprto. Čeprav verjamejo, da je majhna, ne izključujejo možnosti, da lahko projekt pade v vodo. Do takšnega razpleta bi lahko prišlo na vsaj dva načina: s še enim referendumom oziroma z razveljavitvijo rezultata prejšnjega v britanskem parlamentu.
Da to možnost dopuščajo tudi v Bruslju, ni presenečenje, a je vseeno lahko razlog za dodatno skrb. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je ta teden dejal, da je razplet pogajanj v celoti odvisen od Londona in da lahko Velika Britanija še vedno prepreči izstop iz EU. Kako naj bi to storila, ni pojasnil, je pa njegova izjava zagotovo še povečala motivacijo tistih, ki v vsem tem času niso bili pripravljeni sprejeti izida referenduma.
Britanska premierka Theresa May in predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ki poudarja, da je za končni izid brexita odgovoren London. Foto: AP
Vračanje udarca
»Tragična resnica je, da se brexita ne da uresničiti,« so besede Alastairja Campbella, nekdanjega direktorja komunikacij v vladi Tonyja Blaira in enega od urednikov leto dni starega časnika New European, namenjenega 48 odstotkom Britancev, ki so na referendumu glasovali proti izstopu iz Unije. Campbell v marsičem predstavlja arhetipičnega zagovornika ustavitve brexita, prepričan je, da bo »največja preizkušnja po drugi svetovni vojni« naredila državo revnejšo, jo osamila in vodila v njen počasni zaton.
Je eden tistih, ki so v tesnem referendumskem izidu in samozadovoljstvu nasprotne strani prepoznali priložnost za vrnitev udarca. Njegovi somišljeniki sedijo v uredništvih »proevropskih« časnikov tipa Guardian in Financial Times, v klopeh spodnjega in zgornjega doma britanskega parlamenta, med njimi najdemo nekdanje ministre in premiere, ugledne gospodarstvenike ter akademike.
V svojih kritikah brexita so čedalje bolj glasni. Razlog? Počasen potek pogajanj z EU, o katerih je po novem precejšnja verjetnost, da bodo na koncu pripeljala do britanskega izstopa brez dogovora, in razmere v konservativni stranki, ki je po klavrni predstavi na junijskih predčasnih volitvah in seriji napak Therese May izgubila tako rekoč ves politični kapital, ki ji ga je prinesel brexit. Nasprotniki brexita so s tem končno dobili nekaj vetra v jadra in njihova reakcija je v tem pogledu logična. Toda ključna stvar, ki jim manjka, je odločen preobrat v javnem mnenju.
Glavni pogajalec EU-ja za brexit Michel Barnier (levo) in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Foto: Dario Pignatelli/Reuters
Konsistentna slika
Na Otoku se že nekaj let soočajo s težavami pri ocenjevanju razpoloženja volilnega telesa, zato so raziskave, ki kažejo opazne spremembe ali premike, običajno pospremljene z nekaj dvoma, predvsem pa opozorili. Ko gre za vprašanje brexita, izsledki kažejo precej konsistentno sliko, pri čemer potek pogajanj in težave v konservativni stranki do zdaj niso znatno vplivali na to, ali volivci še vedno stojijo za svojo izbiro in ali bi bili pripravljeni glasovati o končnem dogovoru na še enem referendumu.
Nedavna raziskava Opinium v časniku Observer je, denimo, pokazala, da bi 91 odstotkov »remainerjev« in 88 odstotkov »leaverjev« obkrožilo enako možnost, kot so jo obkrožili junija lani. Ista raziskava je pokazala, da 53 odstotkov ljudi ne podpira še enega referenduma o končnem dogovoru, proti 35 odstotkom, ki bi se o tem vprašanju hoteli izreči. Večina vprašanih ni zadovoljna z vladnim vodenjem pogajanj o brexitu. A to še ne pomeni, da jim je žal, da so glasovali za eno ali drugo stran, in da bi, če bi dobili še eno priložnost, glasovali drugače.
Protest proti brexitu v Brightonu. Foto: Toby Melville/Reuters
Trdnost stališč enih in drugih je pomenljiva; kaže, kako razklana in paralizirana sta britanska politika in javni diskurz, ki se po 23. juniju 2016 tako rekoč nista premaknila z mesta in ostajata vpeta v neskončne polemike o prednostih in slabostih članstva v EU. Dejstvo, da sta na zadnjih volitvah v parlament več kot 80 odstotkov glasov pobrali stranki, ki podpirata uresničitev referendumskega izida, ni spremenilo ničesar. Večino odgovornosti za nastale razmere nosijo tisti, ki niso sprejeli referendumskega izida, je v kolumni v evroskeptičnem Telegraphu zapisal nekdanji zunanji minister William Hague.
Kot torijec in privrženec tabora »remain« je prepričan, da se zagovorniki obstanka države v EU ne zavedajo posledic, ki bi jih uresničitev njihovih želja imela za državo in njeno demokracijo. Nobenega zagotovila namreč ni, da bi nov referendum pripeljal do drugačnega izida. Zagotovo pa bi bil »razdiralen, grenak, prežet z jezo in sovraštvom«, v vseh pogledih mnogo bolj problematičen od lanskega.
