Kjer turistu ni treba početi prav nič
Wagrain, mestece v avstrijski zvezni deželi Salzburg, je Svetovna turistična organizacija ZN (UNWTO) uvrstila na seznam najboljših turističnih vasi. Med skupno 76 takšnimi je še ena iz Avstrije – Zell am See, prav tako v deželi Salzburg. Iz Slovenije je na seznam od letos vpisan Bohinj, Radovljica in Solčava pa sta bili nanj uvrščeni že lani, ob prvem izboru.
Wagrain je še prej, septembra lani, prejel morda še pomembnejši certifikat, Green Destination. Strokovnjaki globalnega sveta za trajnostni turizem so potrdili, da izpolnjuje več kot 100 zahtevanih kriterijev in indikatorjev za ta naziv, in tako se lahko vsaj tri leta kiti kot zelena destinacija.
Vanj smo se odpravili minuli četrtek. Prav do mesteca, ki je približno 55 kilometrov južno od Salzburga, v odročni dolini reke Salzach v regiji Pongau, vlak ne vozi. Železnica poteka ob Salzachu, zato z vlaka izstopimo v mestu St. Johann im Pongau, sedežu okraja z istim imenom. Tam sta med drugim lepa gotska cerkev in večja vojašnica. Nekaj kilometrov stran je še en velik vojaški objekt, ki pa ga ne vidimo, to je podzemni bunker, poveljniška točka avstrijske vlade za primer vojne. Na hribu v tem delu Avstrije je tudi osrednji radarski objekt tako imenovane Zlatne avbe, avstrijskega sistema kontrole zračnega prometa. Od St. Johanna do Wagraina je manj kot deset kilometrov, med krajema vozi redna avtobusna linija. Pobočja so strma, vendar so gorski vrhovi, ki segajo 2200 metrov nad morje, bistveno nižji od sicer najvišjih v Avstriji.
Narediti dolino ogljično nevtralno
Petnajstega aprila se je v Wagrainu končala zimska sezona. Snega je bilo tudi v dolini še precej, a mesto je bilo videti depresivno. Nebo je bilo sivo, iz nepremičnih oblakov, ki so zakrivali gorske vrhove, je padal dež. Smučarjev je bilo malo, prav tako gostov v hotelih. Josef Warter iz podjetja Snow Space Salzburg, ki upravlja žičnice in smučišče na območju s skupno 210 kilometri povezanih prog med St. Johannom in Zauchensee, pove, da je v zimski sezoni 2022/2023 dnevna smučarska karta stala med 61 in 68 evri. »Od letos imamo dinamično cenovno politiko. Gostje lahko veliko prihranijo, če si počitnice rezervirajo vnaprej.«
Ta del Avstrije promovira slavni alpski smučar Hermann Maier. Snow Space Salzburg tako med drugim ponuja turo Hermanna Maierja v skupni dolžini 35 kilometrov, z ducatom gorskih vrhov in petimi dolinami. Poleti je za družine z majhnimi otroki zanimiv zabaviščni park Geisterberg s številnimi atrakcijami. V prihodnjih letih načrtujejo razširitev ponudbe za kolesarje, predvsem rekreativne (z žičnico s kolesom v hrib, s kolesom v dolino in podobno).
V ozkih alpskih dolinah je zlasti ob koncih tedna v turistični sezoni velik problem »plaz pločevine«, gneča zaradi osebnih vozil. Gostje iz dežele Salzburg, ki radi smučajo, deskajo na snegu in podobno v tem delu Avstrije, imajo zato od lani možnost, da se do St. Johanna brezplačno pripeljejo z vlakom, od tam pa jih smučarski avtobus odpelje do žičnic. V St. Johannu lahko za razmeroma malo denarja najamejo depo in tam shranijo opremo, da jim je ni treba ves čas nositi s seboj.
To je eden od načinov, kako narediti zimski turizem bolj okolju prijazen. Družbi Snow Space Salzburg že več let svetuje posebna skupina znanstvenikov, kako to športno območje do sezone 2025/2026 narediti ogljično nevtralno. Energijo že vrsto let pridobivajo izključno iz obnovljivih virov (hidroelektrarne), vendar bo treba še marsikaj postoriti, od gradnje, prijaznejše do okolja, priprave snežnih stez do prometa z manj izpusti škodljivih plinov.
Ogljični odtis turistov
Raziskovalci avstrijskega inštituta za okolje so izračunali, da smučar v Avstriji samo s smučanjem povzroči 2,3 kilograma izpustov ogljikovega dioksida na dan. To je enakovredno približno 7,15 kilometra vožnje z avtomobilom, ali 2,5-kratnemu pranju perila v pralnem stroju pri 60 stopinjah Celzija, ali zaužitju 180-gramskega govejega zrezka. Ko se seštejejo izpusti, ustvarjeni s prevozom v zimsko središče, tisti, povezani z namestitvijo v turističnem objektu, in drugi na zimskih počitnicah, ugotovimo, da domači turist, ki je pripotoval z vlakom, ustvari povprečno 20 kilogramov ogljikovega dioksida na dan, tisti, ki je potoval z avtomobilom, pa 32. Avstrijec, ki poletne počitnice preživi v domovini, ustvari povprečno 15 kilogramov ogljikovega dioksida, če se na počitnice pelje z vlakom, in 33, če se pelje z avtom. Turist, ki gre na poletne počitnice v sosednjo Italijo z avtomobilom, ustvari povprečno 41 kilogramov ogljikovega dioksida na dan. Tisti, ki leti v Španijo, 159 kilogramov na dan, tisti, ki leti na Maldive ali podobne medcelinske počitnice, pa kar 454 kilogramov ogljikovega dioksida na dan.
Wagrain je bil nekoč zakotna vas. Eden najbolj znanih prebivalcev, ki so se tu rodili, je Alois Rohrmoser (1932–2005), ustanovitelj Atomica, znanega podjetja za proizvodnjo smuči, ki pa ne deluje več tam, ampak v bližnjem, nekoliko večjem Altenmarktu. Največji delodajalec v kraju je zdaj proizvajalec stekla z okrog 400 zaposlenimi.
Rohrmoser, oče Atomica, je pokopan v Wagrainu, prav tako Joseph Mohr (1792–1848), avtor verjetno najbolj znane božične pesmi na svetu, Sveta noč. V mestecu je pokopan tudi Karl Heinrich Waggerl (1897–1973), čigar hišo so spremenili v muzej. Waggerl je bil precej nadarjen pisatelj, njegova dela so natisnili v milijonskih nakladah v več jezikih, vendar je bil antisemit, član Hitlerjeve nacionalsocialistične stranke in do leta 1945 dejaven v nacističnih institucijah. Po vojni zaradi sodelovanja z nacisti ni bil kaznovan, veljal je le za »privrženca«, in je nadaljeval uspešno kariero s pisanjem božičnih zgodb in branjem na gostovanjih.
Niso mesto superlativov
Danes v Wagrain prihajajo gostje iz številnih držav. V vsej občini živi nekaj več kot 3000 prebivalcev, število turističnih prenočitev (pred pandemijo) pa je dosegalo dobrih 1,3 milijona, od tega okoli 60 odstotkov v zimski sezoni. Največ tujih turistov je iz Nemčije, Nizozemske in Danske. V sodobnem, lepo oblikovanem hotelu Almmonte je dobršen del osebja madžarskega rodu. Večina lokalnega prebivalstva živi od turizma, vendar ne opravlja tovrstnih del.
Številne družinske hiše so v zadnjih desetletjih močno povečali, spremenili v hotele in penzione. Wolfgang Wild, vodja trženja turistične organizacije regije Wagrain-Kleinarl, pravi, da je množični turizem od šestdesetih let prejšnjega stoletja v nekaj desetletjih povsem spremenil to območje. Ljudje so se iz revnih kmetov spremenili v premožne poslovneže, gostince, hotelirje, inštalaterje, mizarje, peke ..., ki so skoraj popolnoma odvisni od turizma.
Zavedajoč se, da prihodnost panoge ne more temeljiti zgolj na povečevanju zmogljivosti in prometa, Wild poudarja pomen turizma v tistem izvirnem, pozabljenem smislu, ko je bil letni dopust obdobje človekove regeneracije, čas, ki je bil preživet ne brez smisla, ampak brez obveznega cilja. »Nismo mesto superlativov. Nismo mesto turističnega šova, izumetničenosti, gostiteljev, ki vas bodo sprejeli v narodnih nošah s težko razumljivim domačim narečjem. Prav tako nočemo biti kraj ustvarjanja stresa. Turistu pri nas ni treba početi ničesar – lahko sedi na balkonu, gleda naravo in bere knjigo. Nismo oder nečimrnosti ali mesto statusa,« poudarja Wild.
Wagrainska kokošja vas in alpake
Nekateri lastniki kmetij so že zdavnaj zaznali družbene trende in jih uporabljajo pri trženju svojih izdelkov. Zakonca iz Wagraina, na primer, sta leta 1994 začela ekološko pridelavo. Ko se je njuna hči poročila z agronomom Florianom, so število nesnic z 800 povečali na 2000. Posestvo Steinbachhof je zdaj znano kot Wagrainska kokošja vas. Vse nesnice na kmetiji so pasme Lohmann Brown, ki v Avstriji prevladuje pri proizvodnji jajc. Vsaka kokoš poje približno 240 gramov hrane na dan in znese od 300 do 320 jajc na leto. Florian torej vsak dan zbere in zapakira okoli 1800 jajc. Prodajajo jih gostincem v regiji pa tudi supermarketom dveh največjih avstrijskih verig.
Više v gorah nad Wagrainom, na Carinski cesti (Zollweg) na 1300 metrih nadmorske višine, Bernhard Maurer uresničuje svojo vizijo. Več let je delal v zavarovalnici, nato je pustil to službo in na svojem posestvu, ki ga je prej oddajal v najem, uredil pašnik za alpake. Zdaj ima tri ducate živali, katerih domovina je v perujskih Andih in imajo fino volno, veliko dražjo od ovčje. Poleti vodi turiste na izlete z alpakami, ki trajajo nekaj ur. »Na ljudi delujejo zelo pomirjujoče,« pove. Iz volne, ki ji pravijo tudi vlakno bogov, v svoji vse večji manufakturi izdeluje različne izdelke, od odej do pletenin. Prodaja jih v lastni trgovini in v nekaterih verigah naravnih izdelkov. Tržna uspešnica so vložki za obutev iz valjane volne, mešanice ovčje in alpake.
