Strah
Izključevanje je značilno za predmoderno in primitivno, za majhne narode še posebno nevarno politiko.
Odpri galerijo
Politični strahovi in njihovo vzbujanje torej niso značilni samo za Slovenijo, ampak tudi za Evropsko unijo, ki naj bi jo sprejemali kot manjše zlo, ker nas je strah alternativ. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Avtor znamenitega Vladarja (1532) Niccolò Machiavelli je trdil, da ljudje ne marajo sprememb. Podobno so razmišljali še številni drugi vladarji in politiki (avtokrati, monarhisti, konservativci), ki so bolj od svobode cenili stabilnost. Tako so razmišljali tudi voditelji držav, v katerih so živeli Slovenci, denimo udeleženci ljubljanskega kongresa leta 1821. Cesar Franc I. je tako, na primer, poučil ljubljanske profesorje:
Držite se starega, kajti to je dobro. Ne potrebujem učenjakov, ampak dobre, poštene meščane. Kdor mi služi, mora učiti, kakor jaz ukažem, kdor pa tega ne more storiti ali prihaja z novimi idejami, lahko gre, ali pa ga bom jaz odstranil.
Takšna stališča so bila aktualna in uporabna v vseh dobah in pri vseh režimih. Če ne omenjamo razvpitega terorja francoske revolucije ali dosežkov nacionalsocializma in stalinizma, ne moremo mimo – žal manj razvpitih – ukrepov jugoslovanskih komunistov. Njihovo prvo spričevalo so seveda povojni poboji, nič manj pa ni značilno njihovo nadaljevanje, denimo nasilje nad političnimi nasprotniki, misleci in umetniki od Đilasa in Pučnika do Gotovca in Kocbeka. Ta svoje literarne zbirke ni brez razloga naslovil Strah in pogum. Bistvo politike jugoslovanskih, s tem pa tudi slovenskih komunistov, je bilo zastraševanje. Pri tem pridejo na misel daljnosežna razmišljanja člana Šubašićeve vlade in odličnega slovenskega akademika pa diplomata Izidorja Cankarja, ki je leta 1944 – da bi se izognili povojni katastrofi in v upanju, da bo prišlo do resničnega sporazuma med beograjsko in londonsko vlado – članom Slovenske ljudske stranke in domobrancem svetoval, naj se pridružijo komunistom in partizanom. Bil je glas vpijočega v puščavi.
Znano je, da so bila leta po drugi svetovni vojni leta vsesplošnega zanikanja, zatiranja in podiranja, ki so povzročali strah, s tem pa konformizem, oportunizem, hipokrizijo in podobno. V nasprotju s to negativno tradicijo – ki so jo oblasti imenovale obdobje socialistične izgradnje – so Slovenci leta 1990 doživeli plebiscit soglasja. Vprašanje ni bilo polemično ali kritično in ni šlo za nasprotovanje. Državljani niso bili vprašani, ali so proti, ampak ali so za: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Slovenci smo se načelno in vsaj začasno rešili medsebojne nestrpnosti in – kar je bilo pomembno – vsestranskega pomanjkanja. Demosov uspeh leta 1990 je ponovila Drnovškova vlada leta 2003, ko so državljani na referendumu podprli članstvo v Evropski uniji in v Severnoatlantskem zavezništvu. Vsaj za silo smo uspavali demone druge svetovne vojne in socializma. Za silo smo zakrpali strgana jadra domače politike in odpluli proti – kolikor toliko – varnim pristaniščem zahodne civilizacije. Nakar so se spet prebudili demoni.
V zvezi s tem prebujenjem se postavlja nekaj zanimivih vprašanj. Samostojna in neodvisna republika Slovenija je v nekaterih pogledih kljub več kot dvestoletni zamudi (1776–1991) podobna Združenim državam Amerike. Tako kot Amerika je tudi Slovenija rezultat prizadevanja za samoodločbo in demokratično ureditev, le da zdaj v ZDA spoštujejo zagovornike samoodločbe, ki jih celo imenujejo očete naroda, ustavo in zastavo. V Ameriki nikomur ne pride na misel, da bi v prestolnici organiziral politični koncert v čast kolonialnih gospodarjev ali da bi spodbujal paradiranje z angleškimi zastavami.
V Ljubljani je bilo 25. maja, na dan, ki so ga nekoč jugoslovanske oblasti zapovedale kot rojstni dan maršala Tita in kot dan mladosti, vse drugače. Na Kongresnem trgu so pripravili koncert z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo, nosili so tuje in neveljavne zastave, glavna junakinja in govornica rdečega ozvezdja pa si je dovolila vsestransko zaničevanje svoje države.
Medtem ko naj bi bila Jugoslavija pravična in žlahtna in medtem ko so v njej cvetela prijateljstvo, sodelovanje in tovarištvo, naj bi v Sloveniji vladali strahopetnost (ki se kaže z zavračanjem priznanja Palestincev, Kataloncev in Kurdov), hlapčevanje, peščica bogatunov in politikov, ki imajo v prsih namesto srca gluh kamnit zvon; ta država naj bi tujcem prepustila najlepše dele svoje dežele in »bogato obdarila zločinsko organizacijo Rimskokatoliško cerkev«. Občinstvu je bilo rečeno, da rdeča zvezda kliče »nas in naše zanamce k novi osvobodilni fronti slovenskega naroda«. Žal si to občinstvo ni postavilo vprašanja o Protiimperialistični fronti, za katero je bil od aprila do junija leta 1941 glavni sovražnik v Londonu, medtem ko sta bila Hitler in Stalin slovenska prijatelja. Občinstvo morda tudi ni pomislilo, da so v OF z Dolomitsko izjavo že spomladi leta 1943 ukinili strankarski pluralizem in zavrnili tisti del slovenske politike, ki je bil povezan z »zločinsko Rimskokatoliško cerkvijo« in je, resda ne najučinkoviteje, delovala v zavezniškem Londonu.
V moderni politiki velja pravilo Ne le, ampak tudi (Non solum sed etiam). Izključevanje je značilno za predmoderno in primitivno, za majhne narode še posebno nevarno politiko. Že mesece pred zvezdniškim koncertom se je pri večini političnih strank v Sloveniji pojavila, nato pa stokrat ponovila napoved, da po volitvah na noben način ne bodo šle v koalicijo s SDS. Še več, večina slovenskih strank naj bi se bolj kot za reforme bojevala proti Janši.
Pomembna značilnost predvolilnega obdobja je malomarno, skoraj zaničljivo razmišljanje o slovenskem članstvu v Natu, še zanimivejše pa so negativne ocene Evropske unije. Eno takšnih ocen je pred kratkim prispeval znani ekonomist, nekdanji podpredsednik Demosove vlade in nekdanji rektor ljubljanske univerze. Takole pravi Jože Mencinger (v intervjuju za Delo, 26. maja 2018): Najmočnejše vezivo EU pa niso »evropske vrednote«, ampak strah članic pred negotovostjo brez EU.
Politični strahovi in njihovo vzbujanje torej niso značilni samo za Slovenijo, ampak tudi za Evropsko unijo, ki naj bi jo sprejemali kot manjše zlo, ker nas je strah alternativ. Če pri tem pomislimo na evropske, predvsem pa na slovenske državnike, njihovega ravnanja seveda ne moremo razumeti. So si Churchill, De Gaulle, Schuman, Adenauer, De Gasperi … prizadevali za evropsko povezovanje, ker so se bali negotovosti ali zaradi evropskih vrednot? Sta bila francosko-nemška sprava leta 1950 in konec hladne vojne leta 1990 rezultata strahu? Morda pa sta – pri naštetih članih evropske velike generacije in pri slovenski veliki generaciji vseeno prevladovala – daljnovidnost in trden značaj? Bili smo za, ne proti!
***
Dr. Dimitrij Rupel je nekdanji minister za zunanje zadeve.
Držite se starega, kajti to je dobro. Ne potrebujem učenjakov, ampak dobre, poštene meščane. Kdor mi služi, mora učiti, kakor jaz ukažem, kdor pa tega ne more storiti ali prihaja z novimi idejami, lahko gre, ali pa ga bom jaz odstranil.
Takšna stališča so bila aktualna in uporabna v vseh dobah in pri vseh režimih. Če ne omenjamo razvpitega terorja francoske revolucije ali dosežkov nacionalsocializma in stalinizma, ne moremo mimo – žal manj razvpitih – ukrepov jugoslovanskih komunistov. Njihovo prvo spričevalo so seveda povojni poboji, nič manj pa ni značilno njihovo nadaljevanje, denimo nasilje nad političnimi nasprotniki, misleci in umetniki od Đilasa in Pučnika do Gotovca in Kocbeka. Ta svoje literarne zbirke ni brez razloga naslovil Strah in pogum. Bistvo politike jugoslovanskih, s tem pa tudi slovenskih komunistov, je bilo zastraševanje. Pri tem pridejo na misel daljnosežna razmišljanja člana Šubašićeve vlade in odličnega slovenskega akademika pa diplomata Izidorja Cankarja, ki je leta 1944 – da bi se izognili povojni katastrofi in v upanju, da bo prišlo do resničnega sporazuma med beograjsko in londonsko vlado – članom Slovenske ljudske stranke in domobrancem svetoval, naj se pridružijo komunistom in partizanom. Bil je glas vpijočega v puščavi.
Znano je, da so bila leta po drugi svetovni vojni leta vsesplošnega zanikanja, zatiranja in podiranja, ki so povzročali strah, s tem pa konformizem, oportunizem, hipokrizijo in podobno. V nasprotju s to negativno tradicijo – ki so jo oblasti imenovale obdobje socialistične izgradnje – so Slovenci leta 1990 doživeli plebiscit soglasja. Vprašanje ni bilo polemično ali kritično in ni šlo za nasprotovanje. Državljani niso bili vprašani, ali so proti, ampak ali so za: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Slovenci smo se načelno in vsaj začasno rešili medsebojne nestrpnosti in – kar je bilo pomembno – vsestranskega pomanjkanja. Demosov uspeh leta 1990 je ponovila Drnovškova vlada leta 2003, ko so državljani na referendumu podprli članstvo v Evropski uniji in v Severnoatlantskem zavezništvu. Vsaj za silo smo uspavali demone druge svetovne vojne in socializma. Za silo smo zakrpali strgana jadra domače politike in odpluli proti – kolikor toliko – varnim pristaniščem zahodne civilizacije. Nakar so se spet prebudili demoni.
V zvezi s tem prebujenjem se postavlja nekaj zanimivih vprašanj. Samostojna in neodvisna republika Slovenija je v nekaterih pogledih kljub več kot dvestoletni zamudi (1776–1991) podobna Združenim državam Amerike. Tako kot Amerika je tudi Slovenija rezultat prizadevanja za samoodločbo in demokratično ureditev, le da zdaj v ZDA spoštujejo zagovornike samoodločbe, ki jih celo imenujejo očete naroda, ustavo in zastavo. V Ameriki nikomur ne pride na misel, da bi v prestolnici organiziral politični koncert v čast kolonialnih gospodarjev ali da bi spodbujal paradiranje z angleškimi zastavami.
V Ljubljani je bilo 25. maja, na dan, ki so ga nekoč jugoslovanske oblasti zapovedale kot rojstni dan maršala Tita in kot dan mladosti, vse drugače. Na Kongresnem trgu so pripravili koncert z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo, nosili so tuje in neveljavne zastave, glavna junakinja in govornica rdečega ozvezdja pa si je dovolila vsestransko zaničevanje svoje države.
Medtem ko naj bi bila Jugoslavija pravična in žlahtna in medtem ko so v njej cvetela prijateljstvo, sodelovanje in tovarištvo, naj bi v Sloveniji vladali strahopetnost (ki se kaže z zavračanjem priznanja Palestincev, Kataloncev in Kurdov), hlapčevanje, peščica bogatunov in politikov, ki imajo v prsih namesto srca gluh kamnit zvon; ta država naj bi tujcem prepustila najlepše dele svoje dežele in »bogato obdarila zločinsko organizacijo Rimskokatoliško cerkev«. Občinstvu je bilo rečeno, da rdeča zvezda kliče »nas in naše zanamce k novi osvobodilni fronti slovenskega naroda«. Žal si to občinstvo ni postavilo vprašanja o Protiimperialistični fronti, za katero je bil od aprila do junija leta 1941 glavni sovražnik v Londonu, medtem ko sta bila Hitler in Stalin slovenska prijatelja. Občinstvo morda tudi ni pomislilo, da so v OF z Dolomitsko izjavo že spomladi leta 1943 ukinili strankarski pluralizem in zavrnili tisti del slovenske politike, ki je bil povezan z »zločinsko Rimskokatoliško cerkvijo« in je, resda ne najučinkoviteje, delovala v zavezniškem Londonu.
V moderni politiki velja pravilo Ne le, ampak tudi (Non solum sed etiam). Izključevanje je značilno za predmoderno in primitivno, za majhne narode še posebno nevarno politiko. Že mesece pred zvezdniškim koncertom se je pri večini političnih strank v Sloveniji pojavila, nato pa stokrat ponovila napoved, da po volitvah na noben način ne bodo šle v koalicijo s SDS. Še več, večina slovenskih strank naj bi se bolj kot za reforme bojevala proti Janši.
Pomembna značilnost predvolilnega obdobja je malomarno, skoraj zaničljivo razmišljanje o slovenskem članstvu v Natu, še zanimivejše pa so negativne ocene Evropske unije. Eno takšnih ocen je pred kratkim prispeval znani ekonomist, nekdanji podpredsednik Demosove vlade in nekdanji rektor ljubljanske univerze. Takole pravi Jože Mencinger (v intervjuju za Delo, 26. maja 2018): Najmočnejše vezivo EU pa niso »evropske vrednote«, ampak strah članic pred negotovostjo brez EU.
Politični strahovi in njihovo vzbujanje torej niso značilni samo za Slovenijo, ampak tudi za Evropsko unijo, ki naj bi jo sprejemali kot manjše zlo, ker nas je strah alternativ. Če pri tem pomislimo na evropske, predvsem pa na slovenske državnike, njihovega ravnanja seveda ne moremo razumeti. So si Churchill, De Gaulle, Schuman, Adenauer, De Gasperi … prizadevali za evropsko povezovanje, ker so se bali negotovosti ali zaradi evropskih vrednot? Sta bila francosko-nemška sprava leta 1950 in konec hladne vojne leta 1990 rezultata strahu? Morda pa sta – pri naštetih članih evropske velike generacije in pri slovenski veliki generaciji vseeno prevladovala – daljnovidnost in trden značaj? Bili smo za, ne proti!
***
Dr. Dimitrij Rupel je nekdanji minister za zunanje zadeve.
