42 kriminalistov za 99 marel
Kaj nakupi hotelov, kaj nakupi bank, kaj izolske parcele, letališča, kaj stomilijonske špekulacije ... Problem je 99 senčnikov.
Odpri galerijo
Portoroška plaža. Foto Blaž Samec
Ob šestih zjutraj je tudi v Piranu še tema. V bližino piranskega obzidja se pripeljeta črni limuzini. Iz njiju stopi šest mož. Pridejo k železnemu portonu, mrzlično iščejo zvonec in napis. Ampak Mišič nima zvonca niti napisa na vratih. Zato da ne bi vsak smrkavec po nepotrebnem zvonil. Mišič pa jim tudi ni pustil odprtih vrat, čeprav bi mu kdo lahko prišepnil, da pridejo. V koprskih kafičih so namreč nekateri vedeli že dan prej.
Kdo ve, kako je utripalo srce nespeči sosedi, ki je skozi okno sosednje hiše gledala čudne tiče, ki v temi plezajo čez ograjo na Mišičevo parcelo. Ko se vendarle prebijejo do hiše in končno (glasno) potrkajo, se izza vratnega stekla namesto dvojnega Gašparja pokaže senca velikega psa pasme cane cane corso. Temu teritorialno zaščitniškemu psu ni treba trikrat zalajati, da zbudi gospodarja. Priteče iz zgornjega nadstropja do vrat in na vrtu zagleda šest sumljivih tipov, trije z uperjenimi revolverji, ki nič kaj mirno vpijejo, naj vendar že umakne in zaklene to črno črno zverino.
Kaj pa je, kaj se je zgodilo, je začuden Gašpar Gašpar. Je kdo padel z obzidja, iščete kakega posiljevalca, morilca, strašnega roparja? Ko zaklene psa v drug prostor, se razmere umirijo. »Specialci« pokažejo sodni nalog (sodnik očitno ve, kaj dela). Ko Gašpar vidi, da jih je poslal Davorin Petaros, pade v, času primerno, prešerno razpoloženje. Tudi kriminalisti so bili prijazni. Ker so vedeli, da bo dan dolg, so Mišiču prinesli mesni doručak, žitno ploščico Frutabela, plastenko z vodo in zavojček prepečenca. Opoldne pa še pico. Kriminalisti so dandanes prijazni fantje.
V torek je v Piran, Portorož in Koper prišlo 42 (dvainštirideset!) kriminalistov in specialcev z NPU. Obiskali so kakih deset naslovov. Pobrali so kup telefonov, računalnikov, presneli podatke ... Fantje so garali. Človek bi na prvi, drugi in tretji pogled dejal, da je stvar kosmato resna. Preiskava takega bataljončka specialistov z vsemi dnevnicami, kilometrino nekaj stane. Če so prišli v takem številu (koliko kriminalistov pa ima NPU?), potem je gotovo nekaj hudega na stvari, pravi smetana s fejsbuka. »Niso oni prišli zastonj,« modruje ljudski glas FB. Kar drži: nekdo bo moral vse to plačati. Je pa res že prejšnjega dne kar nekaj vrabcev čivkalo o visokem obisku na morju, kar meče rahlo senco na popolnost akcije.
Špijon iz gostilne na Belem Križu nam je zaupal, da je od vseh papirjev in milijona informacij z računalnikov, ki so jih pobrali, še najzanimivejši trdi disk računalnika gospe Jelene Baronik, direktorice Hotela Palace, ki obvladuje oba Kempinska (portoroškega in savudrijskega). Nemalokrat komunicira s šefi v Beogradu in gospodom Miodragom Kostićem, ki je stalno na poti. Včasih pa tudi komu v napoto.
Kostić ima v Izoli tri velike parcele, kjer lahko razvija turizem, ob piranskem zalivu dva hotela, letališče, banko ... Kaplja pa se je prelila čez rob šele z najemom plaže, na kateri je mogoče postaviti natanko 99 senčnikov in na sezono ustvariti 5000 evrov dobička (če je sezona zelo mila, seveda). Mislimo si lahko, o kako zelo pomembnem biznisu in korupciji je beseda. Kaj nakupi hotelov, kaj nakupi bank, kaj izolske parcele, letališča, kaj stomilijonske špekulacije ... Najnevarnejši posel je teh 99 parazolov na portoroškem puščavskem pesku. Ne vem, ali bo 42 kriminalistov (da o tožilcih, sodnikih in vseh drugih vpletenih ne govorimo) dovolj, da razvozlajo ta kriminal. Si je pa isti belokriški špijon dovolil pripomniti, da bi bilo morda učinkoviteje, če bi teh 42 specialnih strokovnjakov poslali raje na SDH in DUTB, morda k Počivalšku, Šarcu, mogoče v reko Savo in drugim v močvirnem omrežju. In ne bi bilo treba sredi noči v Piran, plezati čez ograjo, se braniti pred hudimi psi. Morda pa bi v Ljubljani dobili še kakšno precej večjo plažo s precej več senčniki. Da o ležalnikih ne govorimo.
V piranskem gibanju so zelo veseli, da priporniški prepečenec grozi tudi še komu drugemu, ne samo njihovim vrstnikom. Zdaj je tako, da so slovenski narodni dom v Trstu pred sto leti požgali jugoslovanski teroristi (če ne bi imeli fašistov, tega ne bi nikoli izvedeli), da so bili hudiči tisti, ki so obsodili ljubljanskega Rupnika, in zakaj ne bi bili po novem v Piranu krivi za to, ker je v Sloveniji ena sama zmeda zaradi nekega beograjskega »kralja šećera«, ki je pretirano pocukral slovensko kislo zelje.
Kdo ve, kako je utripalo srce nespeči sosedi, ki je skozi okno sosednje hiše gledala čudne tiče, ki v temi plezajo čez ograjo na Mišičevo parcelo. Ko se vendarle prebijejo do hiše in končno (glasno) potrkajo, se izza vratnega stekla namesto dvojnega Gašparja pokaže senca velikega psa pasme cane cane corso. Temu teritorialno zaščitniškemu psu ni treba trikrat zalajati, da zbudi gospodarja. Priteče iz zgornjega nadstropja do vrat in na vrtu zagleda šest sumljivih tipov, trije z uperjenimi revolverji, ki nič kaj mirno vpijejo, naj vendar že umakne in zaklene to črno črno zverino.
Kaj pa je, kaj se je zgodilo, je začuden Gašpar Gašpar. Je kdo padel z obzidja, iščete kakega posiljevalca, morilca, strašnega roparja? Ko zaklene psa v drug prostor, se razmere umirijo. »Specialci« pokažejo sodni nalog (sodnik očitno ve, kaj dela). Ko Gašpar vidi, da jih je poslal Davorin Petaros, pade v, času primerno, prešerno razpoloženje. Tudi kriminalisti so bili prijazni. Ker so vedeli, da bo dan dolg, so Mišiču prinesli mesni doručak, žitno ploščico Frutabela, plastenko z vodo in zavojček prepečenca. Opoldne pa še pico. Kriminalisti so dandanes prijazni fantje.
V torek je v Piran, Portorož in Koper prišlo 42 (dvainštirideset!) kriminalistov in specialcev z NPU. Obiskali so kakih deset naslovov. Pobrali so kup telefonov, računalnikov, presneli podatke ... Fantje so garali. Človek bi na prvi, drugi in tretji pogled dejal, da je stvar kosmato resna. Preiskava takega bataljončka specialistov z vsemi dnevnicami, kilometrino nekaj stane. Če so prišli v takem številu (koliko kriminalistov pa ima NPU?), potem je gotovo nekaj hudega na stvari, pravi smetana s fejsbuka. »Niso oni prišli zastonj,« modruje ljudski glas FB. Kar drži: nekdo bo moral vse to plačati. Je pa res že prejšnjega dne kar nekaj vrabcev čivkalo o visokem obisku na morju, kar meče rahlo senco na popolnost akcije.
Špijon iz gostilne na Belem Križu nam je zaupal, da je od vseh papirjev in milijona informacij z računalnikov, ki so jih pobrali, še najzanimivejši trdi disk računalnika gospe Jelene Baronik, direktorice Hotela Palace, ki obvladuje oba Kempinska (portoroškega in savudrijskega). Nemalokrat komunicira s šefi v Beogradu in gospodom Miodragom Kostićem, ki je stalno na poti. Včasih pa tudi komu v napoto.
Kostić ima v Izoli tri velike parcele, kjer lahko razvija turizem, ob piranskem zalivu dva hotela, letališče, banko ... Kaplja pa se je prelila čez rob šele z najemom plaže, na kateri je mogoče postaviti natanko 99 senčnikov in na sezono ustvariti 5000 evrov dobička (če je sezona zelo mila, seveda). Mislimo si lahko, o kako zelo pomembnem biznisu in korupciji je beseda. Kaj nakupi hotelov, kaj nakupi bank, kaj izolske parcele, letališča, kaj stomilijonske špekulacije ... Najnevarnejši posel je teh 99 parazolov na portoroškem puščavskem pesku. Ne vem, ali bo 42 kriminalistov (da o tožilcih, sodnikih in vseh drugih vpletenih ne govorimo) dovolj, da razvozlajo ta kriminal. Si je pa isti belokriški špijon dovolil pripomniti, da bi bilo morda učinkoviteje, če bi teh 42 specialnih strokovnjakov poslali raje na SDH in DUTB, morda k Počivalšku, Šarcu, mogoče v reko Savo in drugim v močvirnem omrežju. In ne bi bilo treba sredi noči v Piran, plezati čez ograjo, se braniti pred hudimi psi. Morda pa bi v Ljubljani dobili še kakšno precej večjo plažo s precej več senčniki. Da o ležalnikih ne govorimo.
V piranskem gibanju so zelo veseli, da priporniški prepečenec grozi tudi še komu drugemu, ne samo njihovim vrstnikom. Zdaj je tako, da so slovenski narodni dom v Trstu pred sto leti požgali jugoslovanski teroristi (če ne bi imeli fašistov, tega ne bi nikoli izvedeli), da so bili hudiči tisti, ki so obsodili ljubljanskega Rupnika, in zakaj ne bi bili po novem v Piranu krivi za to, ker je v Sloveniji ena sama zmeda zaradi nekega beograjskega »kralja šećera«, ki je pretirano pocukral slovensko kislo zelje.
