Knjigo v glavo

Knjižni sejem ima vsako leto več obiskovalcev in na njem založniki predstavijo vse več novih knjižnih naslovov. Nastopi tujih pisateljskih zvezdnikov v Sloveniji so razprodani. Zdi se, da se zanimanje za knjigo in branje povečuje, vendar je to zgolj iluzija. Polovica prebivalcev knjig sploh ne kupuje, 42 odstotkov pa jih niti ne bere. Največ knjig še vedno preberejo ženske, število bralcev med tistimi z visoko izobrazbo se zmanjšuje. Delež intenzivnih kupcev, ki kupijo več kot dvajset knjig na leto, se je v zadnjih šestnajstih letih zmanjšal s treh na en sam boren odstotek. Med evropskimi državami se uvrščamo v spodnji razred bralcev. Na prvih mestih so Švedska, Finska in Češka, kjer se število nebralcev giblje okoli 20 odstotkov. In ker očitno nimamo stika z realnostjo, še vedno tako radi govorimo o tem, kako pomembna je kultura, da sta jezik in knjige naša identiteta. Bojimo se vsega tujega, a našo identiteto podpihujemo le z banalnimi floskulami.

Zakaj nekateri ljudje berejo in drugi ne? So to navade iz otroštva? Veliko otrok bere zato, ker berejo njihovi starši, ker je v njihovem domu knjiga del vsakdana. Nič ni lepšega kot gledati otroka, ki bere in se v zgodbo tako globoko potopi, da zunanji svet zanj neha obstajati. Te notranje eksplozije fantazije ne more nadomestiti nobena računalniška igrica. Nevrološke raziskave kažejo, da se otrokom, ko se učijo brati, spremenijo možgani. Gre torej za dejavnost, ki nas za vedno zaznamuje. Branje v naši glavi lahko sproži kemično reakcijo, ki se imenuje inspiracija ali ideja. Zaradi branja postajamo sočutnejši, znamo se vživeti v tuj svet, se urimo v tem, da čutimo s tistimi, ki nismo mi ali naši. Pravijo, da imajo ljudje, ki ne berejo, eno samo življenje, tisti, ki beremo, pa jih imamo veliko več.