Spet živčnost zaradi mej na Balkanu
Spreminjanje meja: Menjava ozemelj med Kosovom in Srbijo bi povzročila še več težav, ne da bi karkoli zares rešila.
Odpri galerijo
Svojci še vedno zahtevajo resnico o usodi številnih pogrešanih iz časov vojne na Kosovu. FOTO: Visar Kryeziu/AP
Bruselj - Kar je v zadnjih razpravah o Kosovu posebno povedno, je, da ne glede na izkušnjo z jugoslovanskimi vojnami iz 90. let spreminjanje meja po etničnih merilih za del evropske politike sploh ni več tabu.
Tako je evropski komisar za širitvena pogajanja, Avstrijec Johannes Hahn, pred kratkim na evropskem forumu v Alpbachu namigoval, da glede Kosova nobene rešitve ne bi smeli izključevati. Pogoj naj bi bil, da ne bo destabilizirana regija – z odpiranjem drugih mejnih vprašanj. Tudi zunanjepolitična predstavnica Unije Federica Mogherini je konec tedna po neuradnem srečanju zunanjih ministrov EU na Dunaju govorila o velikem sporazumu med Beogradom in Prištino, o katerem s pogajajo in s katerim bi uredili vsa odprta vprašanja. To naj bi bilo »zelo težko, a ni nemogoče«.
Oba bruseljska predstavnika pričakujeta, da se bodo v prihodnjih mesecih intenzivirala pogajanja in da bi prišli do rešitve do sredine leta 2019. Tako bi se mandat evropske komisije končal z zgodovinsko rešitvijo dolgoletnega vprašanja. Vsaka rešitev naj bi vključevala srbsko priznanja Kosovo. To bi lahko omogočilo, da bi si pet držav članic (Ciper, Grčija, Romunija, Slovaška, Španija), ki še zavračajo priznanje, premislilo. Mogherinijeva bo že v petek v Bruslju gostila predsednika Kosova in Srbije, Hashima Thaçija in Aleksandra Vučića.
Oba sta v zadnjem času omenjala ozemeljske spremembe. Thaçi je govoril o - »popravkih meje«. Ugibalo se je o predlogu zamenjave severnega Kosova, kjer so štiri občine zgolj de iure pod nadzorom Prištine, z delom Preševske doline na jugu Srbije, kjer živijo pretežno Albanci. Mogherinijeva napoveduje, da bo vsaka sporazumna rešitev dobila podporo Bruslja, če bo v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU. »Evropska zgodovina temelji na preseganju in preprečevanju etnično čistih nacionalnih državah. Upam, da to pomirja vse, ki postajajo živčni zaradi idej, ki krožijo,« je povedala.
Tako samo spreminjanje meja med federalnimi enotami SFRJ kot tudi ideja razmejitve s »kosovskimi Albanci« je v Beogradu na mizi od samih začetkov jugoslovanske krize. Po drugi strani je Zahod, EU in ZDA, ves čas vztrajal pri nesprejemljivosti notranjih meja. Med državami članicami prevladujejo dvomi. Najbolj jasno nasprotujejo logika menjava »etničnih« ozemelj v Berlinu in Londonu. Nemški zunanji minister Heiko Maas je na Dunaju opozarjal, da menjava ozemelj ne vodi k cilju in bi le odprla stare rane.
V bruseljskih krogih sicer kdo neuradno ocenjuje, da pri vsem skupaj ne bi smeli preveč dogmatski in da bi EU lahko podprla rešitev z omejeno zamenjavo ozemlja, če bo na obeh straneh imela dovolj močno podporo. Minimalne korekcije so bili že narejene v sporazumu o meji med Kosovom in Črne gori. Kljub temu bi bilo zamenjava ozemlja Kosovom in Srbijo, o kateri se govori, veliko večje razsežnosti, saj bi zadevala več deset tisoč ljudi. Tako kot številne druge le navidezno enostavne rešitve, bi odprla številna druga vprašanja.
Skoraj nepredstavljivo je, da bi EU lahko bila botra sporazuma, ki bi temeljila na etničnih merilih in bi povzročila takšno ali drugačno »humano preselitev ljudi«. Postavilo bi se namreč vprašanje, kaj bo z Albanci s severa kosova in Srbi z delov Preševske doline, ki bi pripadli Kosovu. V večji negotovosti bodo kosovski Srbi, ki živijo v enklavah. Četudi bi rešitev predstavljali kot sui generis, bi se lahko po isti etnični logiki začeli za novo razmejitev zavzemati Albanci v Makedoniji ali Črni gori. Prej ko slej bi spodkopavanje nesprejemljivosti meja začeli izrabljati v Republiki srbski.
Enako velja za rusko ravnanje v Ukrajini in Gruziji. Poleg tega sta bili temeljni predpostavki razglasitve neodvisnosti , da ne bo njegove delitve ali združitve z Albanijo. Tako je videti, da bi bilo veliko bolj smotrno in manj tvegano doseči mednarodni sporazum med Kosovom in Srbijo, ki ne bi sledil etnični logiki in bil kosovskim Srbom zagotovil zadostno avtonomijo s predvideno skupnostjo občin. Glede tega bi EU naredila veliko, če bi razjasnila, kako bi sploh uresničili bruseljski sporazum o normalizaciji odnosov Beograda in Priština iz leta 2013.
Tako je evropski komisar za širitvena pogajanja, Avstrijec Johannes Hahn, pred kratkim na evropskem forumu v Alpbachu namigoval, da glede Kosova nobene rešitve ne bi smeli izključevati. Pogoj naj bi bil, da ne bo destabilizirana regija – z odpiranjem drugih mejnih vprašanj. Tudi zunanjepolitična predstavnica Unije Federica Mogherini je konec tedna po neuradnem srečanju zunanjih ministrov EU na Dunaju govorila o velikem sporazumu med Beogradom in Prištino, o katerem s pogajajo in s katerim bi uredili vsa odprta vprašanja. To naj bi bilo »zelo težko, a ni nemogoče«.
Oba bruseljska predstavnika pričakujeta, da se bodo v prihodnjih mesecih intenzivirala pogajanja in da bi prišli do rešitve do sredine leta 2019. Tako bi se mandat evropske komisije končal z zgodovinsko rešitvijo dolgoletnega vprašanja. Vsaka rešitev naj bi vključevala srbsko priznanja Kosovo. To bi lahko omogočilo, da bi si pet držav članic (Ciper, Grčija, Romunija, Slovaška, Španija), ki še zavračajo priznanje, premislilo. Mogherinijeva bo že v petek v Bruslju gostila predsednika Kosova in Srbije, Hashima Thaçija in Aleksandra Vučića.
Nasprotovanje etnično čistim državam
Oba sta v zadnjem času omenjala ozemeljske spremembe. Thaçi je govoril o - »popravkih meje«. Ugibalo se je o predlogu zamenjave severnega Kosova, kjer so štiri občine zgolj de iure pod nadzorom Prištine, z delom Preševske doline na jugu Srbije, kjer živijo pretežno Albanci. Mogherinijeva napoveduje, da bo vsaka sporazumna rešitev dobila podporo Bruslja, če bo v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU. »Evropska zgodovina temelji na preseganju in preprečevanju etnično čistih nacionalnih državah. Upam, da to pomirja vse, ki postajajo živčni zaradi idej, ki krožijo,« je povedala.
Tako samo spreminjanje meja med federalnimi enotami SFRJ kot tudi ideja razmejitve s »kosovskimi Albanci« je v Beogradu na mizi od samih začetkov jugoslovanske krize. Po drugi strani je Zahod, EU in ZDA, ves čas vztrajal pri nesprejemljivosti notranjih meja. Med državami članicami prevladujejo dvomi. Najbolj jasno nasprotujejo logika menjava »etničnih« ozemelj v Berlinu in Londonu. Nemški zunanji minister Heiko Maas je na Dunaju opozarjal, da menjava ozemelj ne vodi k cilju in bi le odprla stare rane.
V bruseljskih krogih sicer kdo neuradno ocenjuje, da pri vsem skupaj ne bi smeli preveč dogmatski in da bi EU lahko podprla rešitev z omejeno zamenjavo ozemlja, če bo na obeh straneh imela dovolj močno podporo. Minimalne korekcije so bili že narejene v sporazumu o meji med Kosovom in Črne gori. Kljub temu bi bilo zamenjava ozemlja Kosovom in Srbijo, o kateri se govori, veliko večje razsežnosti, saj bi zadevala več deset tisoč ljudi. Tako kot številne druge le navidezno enostavne rešitve, bi odprla številna druga vprašanja.
Humano preseljevanje?
Skoraj nepredstavljivo je, da bi EU lahko bila botra sporazuma, ki bi temeljila na etničnih merilih in bi povzročila takšno ali drugačno »humano preselitev ljudi«. Postavilo bi se namreč vprašanje, kaj bo z Albanci s severa kosova in Srbi z delov Preševske doline, ki bi pripadli Kosovu. V večji negotovosti bodo kosovski Srbi, ki živijo v enklavah. Četudi bi rešitev predstavljali kot sui generis, bi se lahko po isti etnični logiki začeli za novo razmejitev zavzemati Albanci v Makedoniji ali Črni gori. Prej ko slej bi spodkopavanje nesprejemljivosti meja začeli izrabljati v Republiki srbski.
Enako velja za rusko ravnanje v Ukrajini in Gruziji. Poleg tega sta bili temeljni predpostavki razglasitve neodvisnosti , da ne bo njegove delitve ali združitve z Albanijo. Tako je videti, da bi bilo veliko bolj smotrno in manj tvegano doseči mednarodni sporazum med Kosovom in Srbijo, ki ne bi sledil etnični logiki in bil kosovskim Srbom zagotovil zadostno avtonomijo s predvideno skupnostjo občin. Glede tega bi EU naredila veliko, če bi razjasnila, kako bi sploh uresničili bruseljski sporazum o normalizaciji odnosov Beograda in Priština iz leta 2013.
