Misteriozni večtonski stečki, posejani po Balkanu
Stečki, skrivnostni kamni različnih oblik, so posuti po pokrajini Bosne in Hercegovine in še nekaterih balkanskih deželah. Eni imajo vklesane besede, drugi slikovne motive, spet tretji so brez okrasja. So označevalci grobov, ki so pripadali različnim kulturam in veram. Že nekaj let jih raziskuje slovenska arheologinja Saša Čaval, za nov projekt o stečkih pa je pridobila prestižno financiranje Evropskega raziskovalnega sveta (ERC).
»Za Stonehenge v Angliji smo slišali že vsi, za stečke pa ne, ker balkanske države ekonomsko in politično niso tako močne kot zahodnoevropske. Žalosti in jezi me, da stečki, čeprav so od leta 2016 na seznamu Unescove kulturne dediščine, ostajajo spregledani, pa toliko smeri raziskav ponujajo zgodovinarjem, arheologom, epigrafikom … Toliko je vprašanj, toliko je možnosti za inovativno raziskovanje. Ti nagrobniki so tako čudoviti in še vedno so in situ, z njih lahko razberemo, kaj so (nam) ljudje, ki so jih postavili, želeli povedati,« poudarja Saša Čaval, vodja projekta z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Najpreprostejša definicija stečkov je, da so to srednjeveški kamniti nagrobni kamni, ki so v velikem številu ohranjeni na območju današnje BiH, Srbije, Črne gore in Hrvaške. A za to opredelitvijo se skriva še mnogo neraziskanega. Več kot 70.000 jih še vedno stoji na prvotnem mestu, nekateri so globoko ugreznjeni v zemljo, načenja jih tudi zob časa. »Okoli 6000 stečkov ima dekoracije, nekaj manj kot 350 jih je z napisi. Izdelani so iz lokalnega apnenca, ki se vidno topi, zato so podobe na njih vse bolj zabrisane. K sreči imamo z novimi tehnikami, kot je tridimenzionalno skeniranje, možnost, da zamrznemo vsaj trenutno stanje in naredimo digitalne modele. Ne le da imamo možnost, zdi se mi, da je to naša dolžnost,« pojasnjuje dr. Čaval.
»Bistveno je, da jih natančno dokumentiramo, da pripravimo protokol, kako naj se dokumentira, da zajamemo čim več informacij. Vendar je to le pol zgodbe,« nadaljuje Saša Čaval, ki deluje tudi na ameriški univerzi Stanford. Skoraj 2,8 milijona evrov vreden petletni projekt ERC pa bo vodila na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) kot gostiteljski ustanovi. Projekt Unde venis? Razvozlanje skrivnosti stečkov (STONE) je multidisciplinaren. »Ena ključnih novosti načrtovanih raziskav je holističen pristop k elementom fenomena stečkov. Torej, s stečki v središču raziskovanja bo projekt odgovoril na ključna vprašanja v zvezi z naselbinami in bivalnim prostorom, ponovno uporabo prazgodovinskih prostorov za pokopavanje in preživetjem specifičnega tipa starodavne ekonomije – transhumance, umetniško obrtjo s kulturnimi in estetskimi oblikami ter družbenimi spomini in identitetami, vgrajenimi v te nagrobnike. Projekt se tako ne bo osredotočil le na svet mrtvih, ampak bo posredno preučeval svet živih. Poleg tega bo STONE predstavil fenomen stečkov in dediščino srednjeveškega Balkana Evropi in svetu,« projekt opisujejo na ZRC SAZU.
ℹSodelujoči pri projektu ERC
Nosilka projekta je dr. Saša Čaval z ZRC SAZU, sodelujejo pa tudi raziskovalci s katedre za pedologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete v Ljubljani ter z oddelka za arheologijo Univerze v Beogradu. Poleg tega bodo pri projektu kot specialisti za dediščino in srednjeveško arheologijo sodelovali raziskovalci iz institucij v Bosni in Hercegovini, kot so Republiški zavod za varstvo zgodovinske, kulturne in naravne dediščine Banjaluka ter Mostar, Univerza v Sarajevu in Zemaljski muzej Sarajevo.
Čavalova se je v stečke, kot sama pravi, zaljubila že med študijem. »Takrat sem prvič slišala zanje. Pritegnila me je knjiga o stečkih in Vlahih, ki jo je leta 1991 napisal profesor Ante Milošević. 'Vlahe poznam. Kdo so pa stečki?', sem se takrat vprašala. Nato sem leta 2010 začela sodelovati s kolegico prof. Ljubico Srdić z Zavoda za varstvo zgodovinske, kulturne in naravne dediščine v Banjaluki. In tako se je postopoma začelo terensko delo, še bolj pa sem se jim posvetila po letu 2017, ko sem pridobila financiranje iz programa Marie Skłodowske-Curie (MSCA).«
»Saša Čaval je raziskave začela že v sklopu tega pilotnega projekta. V Milavićih je veliko grobišče z več kot 400 stečki in mnogi so bili pred njeno raziskavo tako ugreznjeni v zemljo, da se sploh ni vedelo, da gre za stečke,« opisuje dr. Lucija Grahek, članica ekipe z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. »To pokopališče je v uporabi še danes. Tam smo našli nagrobnike s krasnimi dekoracijami, tudi z napisi in pojavilo se je ime Bogdan Hateljević, ki je znano že iz zgodovinskih virov. Saša je prepoznala povezavo z vasjo onkraj kraškega polja, ki se še danes imenuje Hatelji. Tam pa smo našli popolnoma drugačne stečke, bolj preproste, brez okrasja, napisov, vendar so bili postavljeni na območju, kjer je bilo grobišče že v prazgodovini.« Že ti prvi rezultati raziskovanja, pravi dr. Grahek, so izjemni. Datacije so namreč zamajale oziroma zavrgle staro tezo, ki je temeljila na umetnostnozgodovinskih študijah, da so starejši stečki preprostejši in neokrašeni. To ni nujno res, poudarja, prav tako so bile zanimive ugotovitve, kakšni so grobovi pod stečki. »Vprašanj pa je še veliko, z vsako novo terensko raziskavo spoznavamo, da potrebujemo poenotene osnovne smernice in metodologijo, ki bo koristila še drugim raziskovalcem. Stečkov je toliko, da jih ena sama raziskovalna skupina enostavno ne more preučiti,« nadaljuje dr. Grahek.
Šest osnovnih oblik, različne poslikave in napisi
»Kar sem delala do zdaj, je le kapljica v morje, ker je teh nagrobnikov toliko na tako različnih lokacijah in tudi sami stečki so zelo raznoliki. Zdaj smo še vedno nekako v fazi nabiranja podatkov, kakšna je pokrajina, kakšen je kamen, morfologija tal, kakšen je grob, nato C14 datacija, molekularna analiza skeletov in še bi lahko naštevala. V dveh sezonah izkopavanj smo raziskali 35 grobov, zdaj pa se odpravljamo v tretjo,« pojasnjuje Čavalova.
Kot nadaljuje, poznamo šest glavnih oblik: skrinje, psevdosarkofage oziroma slemenjake, pokončne in ležeče plošče, stebre in križe. »Napisi na stečkih praviloma navajajo, kdo je v grobu. Iz zapisov v zgodovinskih dokumentih je znano, da so v teh grobovih pripadniki višjih slojev, vodje takratne družbe, posamezniki, ki so znali brati in so imeli tudi dovolj sredstev, da so naročili izdelavo napisa. Potem so tu še stečki s slikovnimi dekoracijami. Te so pomembnejše za širše ljudstvo, saj je bila večina ljudi nepismena. Je pa zanimivo, kako raznolika je motivika dekoracij, zagotovo je imel vsak motiv neko določeno vlogo, vendar tega še ne razumemo dobro. Na nekaterih stečkih so vklesane viteške igre, pa arhitekturno okrasje, razne rozete, polmeseci, križi. Prav tako je steček lahko okrašen na vseh straneh. Ne vemo, ali so ljudje hodili okoli stečka, vsekakor pa dekoracije pravijo, da so stečke opazovali z vseh strani, tudi od zgoraj,« razlaga dr. Saša Čaval.
Monumentalni monoliti
Stečki presunejo tudi s svojo velikostjo in težo. Ti monolitni nagrobniki v povprečju tehtajo od dve in pol do tri tone, lahko pa tudi precej več, najtežji ima kar 32 ton. »Kamnolom, iz katerega izvira kamen za ta najtežji steček, je oddaljen kilometer in pol, postavljen je na brežini. Vsekakor je umestno vprašanje, kako so ga pripeljali do tja. Danes za to potrebujemo velike stroje, takrat so verjetno potrebovali veliko volov, koliko natančno, pa ne vemo,« poudarja dr. Edin Bujak, arheolog s Filozofske fakultete Univerze v Sarajevu.
»Največ stečkov je ravno v Bosni, so bosansko-hercegovski fenomen. Bilo naj bi jih okoli 70.000, sam menim, da jih je okoli 100.000. Stečki so tudi v Srbiji, Črni gori in na Hrvaškem, vendar gre za ozemlja z današnjimi mejami, ki so se v zadnjih stoletjih premikale. V srednjem veku je šlo za območja Bosne, ki je bila v 14. in 15. stoletju močna in razvita država. Stečki izvirajo iz obdobja od 12. do 16. stoletja, morda bomo v nadaljnjih raziskavah našli še starejše ali mlajše. Nekropol je od 3000 do 5000, ponekod je na nekropoli le en steček, ponekod jih je 400. To znova govori o družbenih premikih, spremembah načina pokopavanja,« pravi Bujak in dodaja: »V srednjeveški Evropi je pokopavanje vključevalo sveto zemljo, ki je bila ob cerkvi, torej so pokopališča in cerkve skupaj, tu pa imamo večino pokopališč, kjer cerkve ni. To kaže, da pokopi niso pripadali cerkvi, ampak ljudem, posamezniku, družini, ki je postavila steček.«
Monumentalni nagrobniki in tudi njihova številnost po besedah prof. Bujaka govorijo o želji ljudi, »da si postavijo nekaj trajnega, trajen pomnik, večni dom. Veliko denarja so vlagali v smrt, takšen pokop je bil dražji od drugih, tudi umetelnost posameznega stečka govori o tem, koliko si je neka družina lahko privoščila.«
»Prvi znani steček je steček župana Trebinja Grda, ki je umrl okoli leta 1177. Njegov steček ima zapis. Konec srednjega veka pa počasi zvodenijo, takrat ozemlje zavzame Osmansko cesarstvo, zamenja se vera, ljudje se začno spreobračati v islam in tudi način pokopavanja postaja bolj islamski,« pripoveduje Saša Čaval. Stečkov ne kaže pripisovati posamezni religiji. »Ne pripadajo veri, ampak ljudem. Ta prostor je bil že od rimskega časa politično in religiozno mešan. Na tem območju je bila meja med Zahodnim in Vzhodnim rimskim cesarstvom, med zahodnim in vzhodnim krščanstvom … Zelo mešan prostor, ki je bil ravno zato tako toleranten,« dodaja slovenska raziskovalka.
Njen bosanski kolega nadaljuje: »V srednjem veku ni bilo tako, kot je danes. Takrat je bila prevladujoča vera v Bosni bosanska cerkev, ki jo je Rim označil za heretično. Nekateri stečke povezujejo s to vero, vendar to ni gotovo. Dejstvo pa je, da niso niti katoliški niti pravoslavni.« V 12. in 13. stoletju je proti bosanski cerkvi potekalo tudi več križarskih pohodov.
»Če gremo zelo nazaj v prazgodovino, so na tem območju živeli Vlahi, kakor staroselce imenujemo danes. Kaj vse so Slovani prevzeli od njih, ne vemo. Vemo pa, da so bili za staroselce zelo pomembni na primer jeleni, in veliko teh živali je upodobljenih na stečkih. Tudi nekatere druge dekoracije so na stečkih, ki jih najdemo v prazgodovini: svastike, sončno kolo, trta, valovnica,« še pojasnjuje dr. Čaval.
»Nekatere pomembnejše osebnosti so znane iz drugih virov, življenja običajnega prebivalstva pa ne poznamo. Tudi to bo izziv tega projekta, poiskati naselja, kje so ljudje, ki so pokopani pod stečki, bivali. Projekt se nikakor ne osredotoča le na svet mrtvih, ampak na svet živih, kako so ti ljudje živeli,« poudarja dr. Lucija Grahek, ki je sicer prvenstveno raziskovalka prazgodovine, vendar, kot pravi, prav zaradi tega postavlja drugačna vprašanja in tako pridejo do odličnih idej. »Imam drugačen pogled, ker nisem obremenjena s pisnimi viri, ki so v srednjem veku že obstajali. Ker je vsak specialist za svoje področje, se dopolnjujemo in odlično sodelujemo.«
Stečke danes najdejo tako v naseljih kot drugje, na travnikih, v gozdovih, ob rekah, visoko v hribih, na prazgodovinskih gomilah, našteva dr. Čaval. »Vzniknilo je vprašanje, kako to, da so tudi v hribih, kjer ni bilo naselij ali pomembnejših poti. Kot odgovor se ponuja dejstvo, da gre za transhumanco. Kraška zemlja se hitro izsuši in tako ne more prehraniti številnih ovac, zato so se ljudje pozno spomladi selili iz nižin v hribe, kjer je paša obilnejša. Spomladi se je okoli 30 odstotkov prebivalstva, pa ne le moški, tudi ženske in otroci, preselilo iz doline v planine. Če je tam kdo umrl, so ga tam pokopali v tradiciji nižinske vasi. In tako so nastale višinske nekropole stečkov.«
Naporno terensko delo
»Naše delo na terenu je predvsem umazano,« se zasmeje Saša Čaval. »Najprej vse fotografiramo, izmerimo, očistimo in iz zemlje izkopljemo steček, potem ga prestavimo, nato kopljemo naprej do skeleta. Vseskozi pobiramo vzorce, denimo pelod, ki se skriva pod stečkom in razkrije, kakšna vegetacija je takrat rasla, ali pa geomorfološke, ki govorijo o sestavi tal in posredno o uporabi prostora. V drugem delu terenskih raziskav pregledujemo skelete, da ugotovimo morebitne patološke sledove načina življenja, poškodb in bolezni. Molekularne analize pridejo na vrsto veliko kasneje in so izvedene v raznih laboratorijih po Evropi …«
Lucija Grahek dodaja: »Terenske raziskave v Bosni so fizično naporne. Odvisni smo od vremena, burja je tam lahko zelo ostra, poleti se spoprijemamo z vročino … Vendar so to lepi kraji s čudovitim prebivalstvom, s katerim smo stkali pristen stik in zato je delo prijetno.«
Stečki in arheoastronomija
Dr. Saša Čaval raziskuje tudi na področju arheoastronomije, ki jo opisuje kot prvo ljubezen na njeni raziskovalni poti. »Arheoastronomija je bila tema mojega doktorskega študija. Hotela sem se sama prepričati, kaj so naši srednjeveški predniki res vedeli o vesolju in nebesnih telesih ter kako naj bi to uporabili pri usmerjanju cerkva. Za to sem uporabila znanstvene metode iz fizike in geodezije. Tudi za doktorat sem se osredotočila na srednji vek, na cerkve. Izmerila sem več kot 200 slovenskih cerkva, ki so bile zgrajene med 10. in 13. stoletjem, v stilnem obdobju romanike. To je čas, ko se je začela vzpostavljati cerkvena mreža pri nas. Pod vodstvom mentorjev, prof. Ivana Šprajca, Katje Mahnič in Katje Predovnik, sem s številkami, ki jih lahko interpretiraš le na en način, ugotavljala usmerjenost cerkev glede na nebesna telesa. In ugotovila sem, da so cerkve gradili v povezavi z astronomijo, torej glede na gibanje nebesnih teles, največkrat lune in sonca; na primer proti točki na obzorju, kjer sonce vzhaja ali zahaja ob kakšnem tedanjem večjem prazniku, bodisi verskem ali 'naravnem' prazniku, kot sta solsticij in ekvinokcij.«
Arheoastronomske pristope bodo uporabljali tudi pri preučevanju stečkov. »Na njih se pojavlja simbol meseca, rozeta je podobna soncu. Ta dva motiva pogosto najdemo skupaj in na zelo različnih delih nagrobnikov, največkrat pa na zgornji ploskvi. Morda je bila pomembna tudi astronomija pri klesanju simbolov. Vendar nimamo nikakršnih znanstvenih dokazov, pravljice in domneve pa me ne zanimajo. Želim si številk, trdih dokazov, da lahko potrdim ali ovržem kakšno tezo. Arheoastronomija je polna zgodb, ki temeljijo na sto- ali tisočletnem opazovanju nebesnih teles in njihovega gibanja na nebu.«
