Pred dnevi smo videli pravi komercialni šov osvajanja vesol­ja, v torek nas čaka še eden. Kot prvi od milijarderjev si je otroške san­je uresničil Richard Branson. Z lastnim bogastvom je ustanovil vesoljsko podjetje, sestavil vesoljsko plovilo in poletel do roba vesolja. Dosežek je proslavil v velikem slogu s hollywoodsko zaba­vo. »To sem si želel od malega, a odkrito povedano te nič ne more pripraviti na pogled na Zemljo iz vesolja,« je bil navdušen.

Po povratku na trdna tla je znova poudaril, da se začenja nova era poletov v vesolje in da želi, če ne že tej, pa prihodnjim generacijam narediti vesolje dostopno in dosegljivo vsem. Za zdaj bo vesoljski turizem še nekaj časa rezerviran za tiste z globokimi žepi (in tistih nekaj srečnežev, ki si bodo vozovnico priigrali v različnih akcijah), kar pa kljub temu pomeni, da si bo lahko astronavtski naziv pripelo več ljudi kot doslej. Do zdaj so bili vsi potniki v vesolje, razen nekaj posameznikov, izurjeni astronavti različnih vesoljskih agencij, po novem bodo to tudi zasebniki.


 

Trije pionirji

Pri vsem tem pa je ključna varnost. Ne gre dvomiti o tehnološki inovativnosti, ki so jo morali Virginovi inženirji pokazati, da so zasnovali varno vesoljsko letalo, a s pojasnili o tehnologiji so bili pri Virginu precej skopi, bolje jim je šlo od rok tisto, za kar so pravzaprav ustanovljeni – da prodajo vrhunsko dogodivščino in z njo ustvarjajo dobiček. Virgin Galactic je izključno turistično podjetje, so pa na krovu njegovih letal že izvajali Nasine znanstvene poskuse. Branson ima namreč v lasti tudi podjetje Virgin Orbit, pri katerem opravljajo izstrelitve majhnih satelitov.

Tudi Blue Origin, podjetje, s katerim si otroške sanje uresničuje najbogatejši človek na svetu Jeff Bezos, lahko za zdaj pokaže le delujočo podorbitalno raketo, namen­jeno turizmu. A Bezos ima bolj velikopotezne vesoljske načrte, saj gradi težkokategorno raketo in se prijavlja na Nasine razpise za osvajanje globokega vesolja. V tej druščini pa je seveda vsaj še Elon Musk, ki se je zadeve lotil z druge strani, najprej se je osredotočil na znanost in tehnologijo, za Naso naredil kapsulo za prevoz astronavtov, ki je prestala vse varnostne teste, zdaj pa bo prodajal še turis­tične aranžmaje.

SpaceX z najbolj popolno izkušnjo

Ponudbe so tako doživljajsko kot cenovno povsem različne. Astroturisti bodo s Spacexom videli še največ vesolja, za jesen je napovedan polet Inspiration4, ki ga je zakupil milijarder Jared Isaacman, na krov kapsule dragon bo vzel še tri potnike. Odleteli bodo v orbito in tam nekajkrat zakrožili okoli Zemlje. Prihodnjo pomlad bo prek Spacexa letelo še nekaj bogatašev, ki pa se bodo za nekaj dni odpravili na mednarodno vesoljsko postajo. Dragon je popolnoma avtomatsko plovilo, astronavti poprimejo za komande le, če je potrebno. Isaacman je izkušen pilot, odpravo Axiom pa bo vodil izkušen astronavt Michael López-Alegría. In cena? Po dostop­nih podatkih so zasebniki v odpravi Axiom za sedež in desetdnevno bivanje na postaji odšteli vrtoglavih 55 milijonov dolarjev – po Nasinih podatkih stane dan bivanja astronavta na ISS 6,8 milijona dolarjev. Koliko je za orbitalni polet plačal Isaacman, ni znano.



V kapsuli na raketi bodo sedeli tudi potniki podjetja Blue Origin. Polet bo podorbitalen, dvignili se bodo na okoli sto kilometrov višine, kapsula je avtomatska, opremljena tudi z ubežnim sistemom, če bi se karkoli zapletlo. Cene za sedež še niso objavili. Eden izmed potnikov je za krstni polet odštel 28 milijonov dolarjev, a šlo je za dobrodelno dražbo.



Virgin Galactic pa torej prodaja izkušnjo na letalu, le da to leti hitreje in precej više kot potniški reaktivci. Ravno dovolj visoko, da potniki lahko rečejo, da so bili v vesolju, in za nekaj sekund uživajo v breztež­nosti. Vozovnice bodo prodajali po ceni okoli 250.000 dolarjev, vesoljsko letalo upravljajo izkušeni piloti. Za vse polete bodo potniki opravili osnovno urjenje.

​
Kje se začne vesolje

Ob tem sta se odprli tudi dve vprašanji, ki sicer na vesoljski turizem ne vplivata bistveno, sta pa zanimivi. Eno je, kje se vesolje pravzaprav začne. Olje je na ogenj prililo podjet­je Blue Origin, ki je Virginu očitalo, da sploh ne bo letel v vesolje. Kje se začne vesolje, ki je po definicijah mednarodnega prava prosto dostopno vsem za namene raziskovanja, je politično vprašanje. Pomembno je, ker imajo države suverenost v zračnem prostoru, nad njim – v vesolju – pa ne več. A ker za zdaj meja še ni zelo pomembna in ne odpira resnih pravnih vprašanj, številne države in tudi mednarodno pravo nimajo uradne definicije, različne organizacije pa mejo med Zemljo oziroma njenim ozrač­jem in vesoljem določajo na dveh višinah – 80 in 100 kilometrov.

Prvi je konkreten odgovor na to vprašanje podal madžarsko-ameriški inženir Theodore von Karman, ki se je zanašal na višino, kjer prenehajo delovati aerodinamične in nastopijo astrodinamične sile. »V naravi ni nobene meje. Karmanova ločnica je na približno 100 kilomet­rih, a to je namišljena črta. Rekli bi lahko, da je ločnica tam, kjer je gostota ozračja tako majhna, da bi morali imeti za let letala hitrost, več­jo od prve kozmične hitrosti, to je najmanjša hitrost, ki jo mora imeti telo, da lahko kroži okoli Zemlje. Ta hitrost znaša vsaj 7,99 kilometra na sekundo oziroma 28.800 kilomet­rov na uro,« razloži astrofizičarka, profesorica dr. Andreja Gomboc.

Karman je izračunal, da se to zgodi na višini okoli 85 kilometrov, a je nato mejo potisnil na 100 kilomet­rov nad morjem. To razmejitev potrjujejo pri Mednarodni aeronavtični federaciji (FAI), Nasa, ameriška vojska in ameriška letalska administracija pa pravijo, da se vesolje začne že na višini 80 kilometrov. Kot je še poudarila Gombočeva, atmosfera ni povsod enako gosta, kar je odvisno od različnih dejavnikov na Zemlji in od Sonca. Zunanja plast atmosfere, eksosfera, pa sega tudi do okoli 10.000 kilometrov visoko.

Kdo je astronavt

Branson je poletel 86 kilometrov visoko, po ameriških pravilih je to dovolj, da si lahko prizna vesoljski polet, s čimer si je prislužil astronavtska krila oziroma naziv astronavt. Tudi eden najbolj znanih astronavtov, Kanadčan Chris Had­field, ki je v vesolju preživel 166 dni, je Bransona in njegove kolege, ki so bili v vesolju vsega skupaj nekaj sekund, proslavil za astronavte.

Toda ali je res tako preprosto postati astronavt? Poklic astronavta je zahteven, poln tveganja. Kot smo videli na zadnjem razpisu Evropske vesoljske agencije, je treba že za samo prijavo izpolniti kup pogojev, nato pa se začne večmesečno preverjanje in preskušanje, da izberejo posameznike iz pravega testa. Sledi večletno urjenje, pri katerem morajo usvojiti tehnično znanje, biti morajo vrhunsko telesno pripravljeni, obvladati morajo vse postopke, če bi bilo treba ročno upravljati plovila … Kot spomni astrofizik dr. Jure Japelj, so bili lahko v samem začetku osvajanja vesolja med kandidati zgolj vojaški piloti. »Ko je v osemdesetih Nasa uvedla nove tipe astronavtov, ki niso pilotirali, temveč v vesolju zgolj izvajali eksperimente, so drugi astronavti nad njimi vihali nos.«

Japelj nadaljuje: »Je potovanje v vesolje dovolj, da se nekdo okliče za astronavta? Dober primer je Bill Nelson, trenutni administrator Nase, ki je v vesolje poletel leta 1986 kot predstavnik kongresa in od takrat trdi, da je astronavt. Po tej logiki bodo tudi današnji turisti astronavti. Hkrati meja vesolja ni najbolje definirana. Je bil v vesolju že nekdo, ki je dosegel stabilno orbito? Vsekakor bodo to dosegli pot­niki, ki bodo potovali s Spacexom. Po drugi strani bo plovilo Blue Origina doseglo višino okoli 100 kilometrov, a potniki bodo zgolj za štiri minute izkusili breztežnost. Na neki način je poklic astronavta že izgubil dobršen del nekdanjega sijaja. Dandanes skoraj nihče več ne pozna imen astronavtov, ki so v vesolju, in ta trend se bo nadaljeval. Občudovanje astronavtov je danes zamenjalo občudovanje bogatih podjetnikov, saj vsi poznajo Elona Muska, Jeffa Bezosa in Richarda Bransona.«