Kako privabiti medicinske sestre in zdravstvenike iz tujine
Problem pomanjkanja medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov je rešljiv. Ena od ovir je visoko postavljena letvica znanja jezika.
Odpri galerijo
UKC Ljubljana 6.9.2021 Ljubljana Slovenija [UKC,urgentni oddelek UKC Ljubljana,Slovenija[ Foto Jože Suhadolnik/delo
Potem ko sem 24. avgusta letos v Delu objavil članek o kritičnem pomanjkanju negovalnega kadra v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani in tudi ostalih slovenskih bolnišnicah, me je kontaktiralo kar nekaj medicinskih sester z območja nekdanje Jugoslavije. Povedale so, da boljši zaslužek v večini primerov ni glavni razlog, da gredo raje »čez Karavanke«. Nasprotno, mnoge bi se zaradi podobnega jezika, kulture in načina življenja, ki jim je veliko bliže kot na primer v Nemčiji ali Švici, raje preselile v Slovenijo.
In zakaj ne? Gre za izpit iz slovenskega jezika, ki je potreben za vpis v register Zbornice zdravstvene in babiške nege, ta pa je pogoj za dovoljenje za delo v Sloveniji. Zbornica namreč že pred morebitno zaposlitvijo za te diplomirane medicinske sestre ali zdravstvenike zahteva visoko raven znanja slovenščine, C1, za srednje medicinske sestre pa B2. Ko so mi nekatere medicinske sestre opisovale izpit za raven C1, sem si v sebi dejal, da bi ob slabem dnevu ali po napornem dežurstvu tudi sam morda imel probleme. In nič čudnega, da je ena padla že petkrat, druga dvakrat in tako dalje ... Zato se ne morejo zaposliti v naših bolnišnicah, ki imajo zaradi kritičnega pomanjkanja negovalnega kadra vedno več zaprtih bolniških postelj.
Rešitev se zdi hitra, relativno preprosta in odvisna izključno od Zbornice zdravstvene in babiške nege. Moj predlog je, da zbornica tuje sestre oz. zdravstvenike takoj in brez administrativnih ovir pogojno vpiše v svoj register in jim na ta način omogoči takojšnjo zaposlitev, v roku dvanajstih mesecev pa od njih zahteva izpit iz slovenščine na ravni B, ki pomeni srednješolsko znanje.
Naloga delodajalca je, da taki medicinski sestri oz. zdravstveniku že ob nastopu službe najde delovno mesto, primerno njegovemu znanju slovenščine in negovalne stroke, in mu aktivno pomaga pri učenju slovenščine. Tako da bi bil izpit po dvanajstih mesecih formalnost. Pač po vzoru, ki ga poznamo iz razvitih zahodnoevropskih držav. In ko boste morda iskali in naštevali razloge, zakaj tak kompromis ni možen, pomislite na slovenske bolnike, ki vsak dan čakajo na internistični prvi pomoči (IPP) v naši bolnišnici in očem skriti v čakalnih vrstah za ambulante in elektivne posege.
Pa še to. Odgovorite si na vprašanje, ali bolniki ob težkih trenutkih bolj cenijo srčnost in človeško toplino medicinske sestre oz. zdravstvenika ali knjižno znanje slovenščine. Sam o tem, po skoraj petintridesetih letih dela v medicini, nimam nikakršnega dvoma.
Prof. dr. Marko Noč, Klinični oddelek za intenzivno medicino UKC Ljubljana
In zakaj ne? Gre za izpit iz slovenskega jezika, ki je potreben za vpis v register Zbornice zdravstvene in babiške nege, ta pa je pogoj za dovoljenje za delo v Sloveniji. Zbornica namreč že pred morebitno zaposlitvijo za te diplomirane medicinske sestre ali zdravstvenike zahteva visoko raven znanja slovenščine, C1, za srednje medicinske sestre pa B2. Ko so mi nekatere medicinske sestre opisovale izpit za raven C1, sem si v sebi dejal, da bi ob slabem dnevu ali po napornem dežurstvu tudi sam morda imel probleme. In nič čudnega, da je ena padla že petkrat, druga dvakrat in tako dalje ... Zato se ne morejo zaposliti v naših bolnišnicah, ki imajo zaradi kritičnega pomanjkanja negovalnega kadra vedno več zaprtih bolniških postelj.
Ko so mi nekatere medicinske sestre opisovale izpit za raven C1, sem si dejal, da bi ob slabem dnevu ali po napornem dežurstvu tudi sam morda imel probleme. In nič čudnega, da je ena padla že petkrat, druga dvakrat in tako dalje ... Zato se ne morejo zaposliti v naših bolnišnicah, ki imajo zaradi kritičnega pomanjkanja negovalnega kadra vedno več zaprtih bolniških postelj.
Rešitev se zdi hitra, relativno preprosta in odvisna izključno od Zbornice zdravstvene in babiške nege. Moj predlog je, da zbornica tuje sestre oz. zdravstvenike takoj in brez administrativnih ovir pogojno vpiše v svoj register in jim na ta način omogoči takojšnjo zaposlitev, v roku dvanajstih mesecev pa od njih zahteva izpit iz slovenščine na ravni B, ki pomeni srednješolsko znanje.
Vajena sem, da potrpim
V zdravstvu delam že več kot dvajset let. Vso delovno dobo v naši največji bolnišnici v državi, kjer se zdravijo najtežji bolniki. Sprva kot srednja medicinska sestra, nato sem ob delu in z veliko odrekanja zaključila študij diplomirane medicinske sestre. Že kot srednja medicinska sestra sem se soočala z velikimi fizičnimi in psihičnimi napori, kadra je primanjkovalo. Bila sem mlajša in zagnana, vajena tega, da je treba malo potrpeti, ob tem pa nabirala znanje in izkušnje. Rada imam svoj poklic in ga tudi z veseljem opravljam.
Sedaj sem že nekaj let diplomirana medicinska sestra, moje delo je razgibano in naporno. Predvsem psihično, tudi odgovornost je večja. Še vedno delam izmensko delo, zaradi pomanjkanja kadra tudi dve izmeni skupaj. Vajena sem, da potrpim. Včasih me bolniki po celodnevni službi drugo jutro vprašajo, ali sem sploh šla domov. Tako sem večkrat na mesec cel dan v službi, od jutra do večera. Mesečno sem tri-, tudi štirikrat še dežurna, to pomeni, da sem v službi 24 ur. Dežurstva so naporna, noči so dolge, delo se umiri šele po polnoči, včasih šele proti jutru. Ko z dežurstva zjutraj odhajam domov, opažam, da tudi kolegice in kolegi z drugih oddelkov odhajajo domov vidno utrujeni.
Medicinskih sester primanjkuje na vseh oddelkih, vsi, ki ostajamo, smo počasi naveličani tega, da opravljamo delo za dva. Sedaj, med to epidemijo, so se zadeve še poslabšale, delamo še več in vedno manj nas je. Na našem oddelku se zdravijo bolniki, ki so imunsko zelo oslabljeni, zato je lahko okužba z novim koronavirusom za njih usodna. Strah nas je, da okužbe ne bi prenesli na bolnike, s sodelavci smo zelo obremenjeni in previdni. Tudi v našem privatnem okolju smo previdni in omejujemo socialne stike, da okužbe ne bi prenesli na bolnike. Ker nas je manj, odpovedi se kar vrstijo, smo bolj povezani, si medsebojno pomagamo in sodelujemo. Tudi bolniki so zelo razumevajoči in nas podpirajo. Bolniki med zdravljenjem spoznajo poklic medicinske sestre in so velikokrat presenečeni ob količini dela, ki ga opravi medicinska sestra. Kljub vsem naporom svoj poklic še vedno vestno in z veseljem opravljam. Sprašujem pa se, koliko lahko še potrpim?
Kdo bo skrbel za vas, vaše svojce, ko mi ne bomo več zmogli? Poskrbite za nas, da bomo mi lahko še naprej nesebično skrbeli za vas. Vrnite poklicu medicinske sestre spoštovanje in ugled, kakršnega si zaslužimo.
Tinkara Mörec, diplomirana medicinska sestra
V zdravstvu delam že več kot dvajset let. Vso delovno dobo v naši največji bolnišnici v državi, kjer se zdravijo najtežji bolniki. Sprva kot srednja medicinska sestra, nato sem ob delu in z veliko odrekanja zaključila študij diplomirane medicinske sestre. Že kot srednja medicinska sestra sem se soočala z velikimi fizičnimi in psihičnimi napori, kadra je primanjkovalo. Bila sem mlajša in zagnana, vajena tega, da je treba malo potrpeti, ob tem pa nabirala znanje in izkušnje. Rada imam svoj poklic in ga tudi z veseljem opravljam.
Sedaj sem že nekaj let diplomirana medicinska sestra, moje delo je razgibano in naporno. Predvsem psihično, tudi odgovornost je večja. Še vedno delam izmensko delo, zaradi pomanjkanja kadra tudi dve izmeni skupaj. Vajena sem, da potrpim. Včasih me bolniki po celodnevni službi drugo jutro vprašajo, ali sem sploh šla domov. Tako sem večkrat na mesec cel dan v službi, od jutra do večera. Mesečno sem tri-, tudi štirikrat še dežurna, to pomeni, da sem v službi 24 ur. Dežurstva so naporna, noči so dolge, delo se umiri šele po polnoči, včasih šele proti jutru. Ko z dežurstva zjutraj odhajam domov, opažam, da tudi kolegice in kolegi z drugih oddelkov odhajajo domov vidno utrujeni.
Medicinskih sester primanjkuje na vseh oddelkih, vsi, ki ostajamo, smo počasi naveličani tega, da opravljamo delo za dva. Sedaj, med to epidemijo, so se zadeve še poslabšale, delamo še več in vedno manj nas je. Na našem oddelku se zdravijo bolniki, ki so imunsko zelo oslabljeni, zato je lahko okužba z novim koronavirusom za njih usodna. Strah nas je, da okužbe ne bi prenesli na bolnike, s sodelavci smo zelo obremenjeni in previdni. Tudi v našem privatnem okolju smo previdni in omejujemo socialne stike, da okužbe ne bi prenesli na bolnike. Ker nas je manj, odpovedi se kar vrstijo, smo bolj povezani, si medsebojno pomagamo in sodelujemo. Tudi bolniki so zelo razumevajoči in nas podpirajo. Bolniki med zdravljenjem spoznajo poklic medicinske sestre in so velikokrat presenečeni ob količini dela, ki ga opravi medicinska sestra. Kljub vsem naporom svoj poklic še vedno vestno in z veseljem opravljam. Sprašujem pa se, koliko lahko še potrpim?
Kdo bo skrbel za vas, vaše svojce, ko mi ne bomo več zmogli? Poskrbite za nas, da bomo mi lahko še naprej nesebično skrbeli za vas. Vrnite poklicu medicinske sestre spoštovanje in ugled, kakršnega si zaslužimo.
Tinkara Mörec, diplomirana medicinska sestra
Naloga delodajalca je, da taki medicinski sestri oz. zdravstveniku že ob nastopu službe najde delovno mesto, primerno njegovemu znanju slovenščine in negovalne stroke, in mu aktivno pomaga pri učenju slovenščine. Tako da bi bil izpit po dvanajstih mesecih formalnost. Pač po vzoru, ki ga poznamo iz razvitih zahodnoevropskih držav. In ko boste morda iskali in naštevali razloge, zakaj tak kompromis ni možen, pomislite na slovenske bolnike, ki vsak dan čakajo na internistični prvi pomoči (IPP) v naši bolnišnici in očem skriti v čakalnih vrstah za ambulante in elektivne posege.
Pa še to. Odgovorite si na vprašanje, ali bolniki ob težkih trenutkih bolj cenijo srčnost in človeško toplino medicinske sestre oz. zdravstvenika ali knjižno znanje slovenščine. Sam o tem, po skoraj petintridesetih letih dela v medicini, nimam nikakršnega dvoma.
Prof. dr. Marko Noč, Klinični oddelek za intenzivno medicino UKC Ljubljana
