Od terorista do odločilnega politika
Moktada al Sadr: nekdanji gospodar vojne, ki se je prelevil v (samooklicanega) zmernega in vključujočega politika.
Odpri galerijo
Privrženci Moktade al Sadra v Bagdadu. FOTO AP
Ko smo v letih 2006 in 2007 – na vrhuncu iraške državljanske vojne – krožili po opustošenih in smrtno nevarnih ulicah Bagdada, je že omemba imena mladega šiitskega klerika, ki je le nekaj mesecev po ameriški invaziji in okupaciji sprožil prvi val oboroženega odpora, vzbujala srh.
Moktada al Sadr je iz svetega šiitskega mesta Nadžaf in z zaledjem Sadrovega mesta, revnega šiitskega sluma v Bagdadu, ki je do pomladi 2003 nosil ime Sadamovo mesto, s svojo Mahdijevo vojsko vodil napade tako na ameriško-koalicijske okupacijske sile kot – z zloglasnimi vodi smrti – na sunitske četrti. Njegovi borci so iznakažena trupla odmetavali pred domača vrata. Sunitski odgovor je bil ponavadi takojšen. To so bili dnevi, ko se je med vojaško in politično poraženimi iraškimi suniti, pod Sadamom Huseinom dolgoletnimi absolutnimi vladarji države, vzpostavljala platforma samooklicane Islamske države.
Dobro desetletje kasneje je na četrtih parlamentarnih volitvah po padcu Sadamovega režima Moktada al Sadr postal najbolj pomemben človek iraške politike. Po zmagi njegove izjemno pisane, celo kanček shizofrene koalicije Premaknimo se naprej, ki pod isto politično streho združuje stotisoče šiitskih sledilcev Sadrovega kulta, nekdanje gverilce, sunitske poslovneže, urbano sekularno mladino in iraško komunistično stranko, ki se je nazadnje oglasila še v časih hladne vojne, je 45-letni klerik postal ključar iraške prihodnosti.
Sadrova volilna zmaga je presenetila tudi najboljše poznavalce kompleksne in marsikdaj popolnoma nelogične iraške politične igre, v kateri je bilo do minule sobote predvidljivo le, da so volivci v veliki večini glasovali po »sektaških« linijah. Šiiti so volili šiitske stranke in koalicije, suniti sunitske in Kurdi kurdske.
Tokrat je bilo – a ne v celoti – drugače. Čeprav so bile volitve slabo leto po vojaški zmagi nad Islamsko državo težko pričakovane in je bilo v državi po dolgih letih vojne mogoče čutiti precej olajšanja, je bila udeležba rekordno nizka – glasovalo je le dobrih 44 odstotkov volilnih upravičencev. Tretjino manj kot nazadnje. In ravno nizka volilna udeležba je bila ob intenzivno protisektaški in »vključujoči« predvolilni kampanji tista, ki je koaliciji Moktade al Sadra prinesla volilno zmago: 1,3 milijona glasov oziroma 54 poslanskih sedežev v 329-članskem iraškem parlamentu. Ker Sadr, sin enega najbolj vplivnih šiitskih klerikov ajatole Mohameda Sadeka al Sadra, ki ga je Huseinov režim ubil v osemdesetih letih, na volitvah ni osebno kandidiral, v nobenem primeru ne bo mogel voditi nove iraške vlade, bo pa tisti, ki bo odločal, kdo jo bo.
Kot vse kaže, bo to še naprej Haider al Abadi, zmagovalec v vojni proti IS in, ironično, največji poraženec volitev, saj je njegova lista »osvojila« šele tretje mesto. A Sadr in Abadi sta že vzpostavila stik in nakazala, da za njuno sodelovanje »obstaja velika možnost«. »Pripravljeni smo delati in sodelovati pri oblikovanju najmočnejše iraške vlade,« je možnost sodelovanja s Sadrovo koalicijo ocenil Abadi.
S tem sta Sadr in Abadi osamila poveljnika šiitskih milic in neposrednega podizvajalca iranske varnostne in zunanje politike v Iraku Hadija al Amirija, ki je skupaj s pripadniki svojih paravojaških enot na volitvah osvojil drugo mesto, 1,2 milijona glasov.
»Iran odhaja! Irak je svoboden!« je v nedeljo zvečer po objavi prvih delnih rezultatov parlamentarnih volitev odmevalo v središču z betonskimi zidovi, nadzornimi točkami in žičnatimi pregradami prepredenega Bagdada, kjer je tempo politične in tudi vojaške igre zadnjih dvanajst let določal – Teheran. Pred volitvami je kazalo, da se bo iranska vloga v Iraku še okrepila, toda Sadrova zmaga, ki so jo mule iz Koma na vsak način – tudi z neposrednim vmešavanjem v predvolilno tekmo – poskušale preprečiti, je močno pokvarila iranske načrte. »Liberalcem in komunistom ne bomo pustili, da bi vladali v Iraku,« je februarja na konferenci v Teheranu izjavil Akbar Velajati, glavni svetovalec iranskega vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja.
Moktada ni pokvaril le iranskih načrtov. »Vmešal« se je tudi v ameriške: Moktada je vendarle človek, ki je odgovoren za več sto življenj ameriških vojakov, hkrati pa je Washington v Haiderju al Abadiju našel človeka, ki je kljub svojim tesnim povezavam z Iranom omogočil Združenim državam »podaljšanje« vojaškega bivanja v Iraku in sodelovanje v bogatih naftnih poslih. Od Moktade, ki so ga ameriški vojaški poveljniki že leta 2004 uvrstili na listo najbolj želenih tarč in ga večkrat poskušali ubiti, tega nikakor ne kaže pričakovati. Podobno velja za Teheran, ki mu je v Iraku postalo tako udobno, da so skoraj pozabili, da meje med državama dejansko obstajajo.
Moktada al Sadr, ki so ga med študijem v verski šoli zaradi velike ljubezni do računalniških igric klicali Mula Atari, se je namreč kljub svoji »šiitski zgodbi« večkrat ostro uprl širjenju iranskega vpliva in se zavzel za krepitev iraške nacionalne in arabske regionalne identitete – stran od »sektaštva«, ki je državo spremenilo v eno največjih klavnic v moderni zgodovini. Ob tem se je nekaj mesecev pred volitvami povezal s pomembnimi sunitskimi družinami in poslovneži, obiskal pa je tudi Saudsko Arabijo, nekdanjo zapriseženo sovražnico, in se tam srečal s prestolonaslednikom in dejanskim vladarjem sunitskega sveta Mohamedom bin Salmanom. Ta je – skupaj z Združenimi arabskimi emirati – Sadra pred volitvami, ki so potekale v izjemno občutljivem času, ko se krepi možnost neposrednega obračuna med Izraelom in Iranom, po regiji pa se vzpostavljajo številna nenačelna zavezništva, tudi neposredno podprl. Politično in finančno.
»Ne bomo dopustili, da bi Iračani postali topovska hrana za vojne drugih in proxy vojne zunaj Iraka. Ponosni smo na svojo arabsko identiteto,« o jedru Sadrovega gibanja pravi eden izmed njegovih najbližjih sodelavcev Džumah Bahadili, sicer eden od poslancev, ki se mu je iztekel mandat. Moktada al Sadr je – da bi simbolno pokazal potrebo po »novem začetku« – vsem dosedanjim poslancem svojega gibanja prepovedal vnovično kandidaturo.
Nov začetek?
Moktada al Sadr je iz svetega šiitskega mesta Nadžaf in z zaledjem Sadrovega mesta, revnega šiitskega sluma v Bagdadu, ki je do pomladi 2003 nosil ime Sadamovo mesto, s svojo Mahdijevo vojsko vodil napade tako na ameriško-koalicijske okupacijske sile kot – z zloglasnimi vodi smrti – na sunitske četrti. Njegovi borci so iznakažena trupla odmetavali pred domača vrata. Sunitski odgovor je bil ponavadi takojšen. To so bili dnevi, ko se je med vojaško in politično poraženimi iraškimi suniti, pod Sadamom Huseinom dolgoletnimi absolutnimi vladarji države, vzpostavljala platforma samooklicane Islamske države.
Dobro desetletje kasneje je na četrtih parlamentarnih volitvah po padcu Sadamovega režima Moktada al Sadr postal najbolj pomemben človek iraške politike. Po zmagi njegove izjemno pisane, celo kanček shizofrene koalicije Premaknimo se naprej, ki pod isto politično streho združuje stotisoče šiitskih sledilcev Sadrovega kulta, nekdanje gverilce, sunitske poslovneže, urbano sekularno mladino in iraško komunistično stranko, ki se je nazadnje oglasila še v časih hladne vojne, je 45-letni klerik postal ključar iraške prihodnosti.
Sadrova volilna zmaga je presenetila tudi najboljše poznavalce kompleksne in marsikdaj popolnoma nelogične iraške politične igre, v kateri je bilo do minule sobote predvidljivo le, da so volivci v veliki večini glasovali po »sektaških« linijah. Šiiti so volili šiitske stranke in koalicije, suniti sunitske in Kurdi kurdske.
Tokrat je bilo – a ne v celoti – drugače. Čeprav so bile volitve slabo leto po vojaški zmagi nad Islamsko državo težko pričakovane in je bilo v državi po dolgih letih vojne mogoče čutiti precej olajšanja, je bila udeležba rekordno nizka – glasovalo je le dobrih 44 odstotkov volilnih upravičencev. Tretjino manj kot nazadnje. In ravno nizka volilna udeležba je bila ob intenzivno protisektaški in »vključujoči« predvolilni kampanji tista, ki je koaliciji Moktade al Sadra prinesla volilno zmago: 1,3 milijona glasov oziroma 54 poslanskih sedežev v 329-članskem iraškem parlamentu. Ker Sadr, sin enega najbolj vplivnih šiitskih klerikov ajatole Mohameda Sadeka al Sadra, ki ga je Huseinov režim ubil v osemdesetih letih, na volitvah ni osebno kandidiral, v nobenem primeru ne bo mogel voditi nove iraške vlade, bo pa tisti, ki bo odločal, kdo jo bo.
Kot vse kaže, bo to še naprej Haider al Abadi, zmagovalec v vojni proti IS in, ironično, največji poraženec volitev, saj je njegova lista »osvojila« šele tretje mesto. A Sadr in Abadi sta že vzpostavila stik in nakazala, da za njuno sodelovanje »obstaja velika možnost«. »Pripravljeni smo delati in sodelovati pri oblikovanju najmočnejše iraške vlade,« je možnost sodelovanja s Sadrovo koalicijo ocenil Abadi.
S tem sta Sadr in Abadi osamila poveljnika šiitskih milic in neposrednega podizvajalca iranske varnostne in zunanje politike v Iraku Hadija al Amirija, ki je skupaj s pripadniki svojih paravojaških enot na volitvah osvojil drugo mesto, 1,2 milijona glasov.
»Iran odhaja! Irak je svoboden!« je v nedeljo zvečer po objavi prvih delnih rezultatov parlamentarnih volitev odmevalo v središču z betonskimi zidovi, nadzornimi točkami in žičnatimi pregradami prepredenega Bagdada, kjer je tempo politične in tudi vojaške igre zadnjih dvanajst let določal – Teheran. Pred volitvami je kazalo, da se bo iranska vloga v Iraku še okrepila, toda Sadrova zmaga, ki so jo mule iz Koma na vsak način – tudi z neposrednim vmešavanjem v predvolilno tekmo – poskušale preprečiti, je močno pokvarila iranske načrte. »Liberalcem in komunistom ne bomo pustili, da bi vladali v Iraku,« je februarja na konferenci v Teheranu izjavil Akbar Velajati, glavni svetovalec iranskega vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja.
Moktada ni pokvaril le iranskih načrtov. »Vmešal« se je tudi v ameriške: Moktada je vendarle človek, ki je odgovoren za več sto življenj ameriških vojakov, hkrati pa je Washington v Haiderju al Abadiju našel človeka, ki je kljub svojim tesnim povezavam z Iranom omogočil Združenim državam »podaljšanje« vojaškega bivanja v Iraku in sodelovanje v bogatih naftnih poslih. Od Moktade, ki so ga ameriški vojaški poveljniki že leta 2004 uvrstili na listo najbolj želenih tarč in ga večkrat poskušali ubiti, tega nikakor ne kaže pričakovati. Podobno velja za Teheran, ki mu je v Iraku postalo tako udobno, da so skoraj pozabili, da meje med državama dejansko obstajajo.
Moktada al Sadr, ki so ga med študijem v verski šoli zaradi velike ljubezni do računalniških igric klicali Mula Atari, se je namreč kljub svoji »šiitski zgodbi« večkrat ostro uprl širjenju iranskega vpliva in se zavzel za krepitev iraške nacionalne in arabske regionalne identitete – stran od »sektaštva«, ki je državo spremenilo v eno največjih klavnic v moderni zgodovini. Ob tem se je nekaj mesecev pred volitvami povezal s pomembnimi sunitskimi družinami in poslovneži, obiskal pa je tudi Saudsko Arabijo, nekdanjo zapriseženo sovražnico, in se tam srečal s prestolonaslednikom in dejanskim vladarjem sunitskega sveta Mohamedom bin Salmanom. Ta je – skupaj z Združenimi arabskimi emirati – Sadra pred volitvami, ki so potekale v izjemno občutljivem času, ko se krepi možnost neposrednega obračuna med Izraelom in Iranom, po regiji pa se vzpostavljajo številna nenačelna zavezništva, tudi neposredno podprl. Politično in finančno.
»Ne bomo dopustili, da bi Iračani postali topovska hrana za vojne drugih in proxy vojne zunaj Iraka. Ponosni smo na svojo arabsko identiteto,« o jedru Sadrovega gibanja pravi eden izmed njegovih najbližjih sodelavcev Džumah Bahadili, sicer eden od poslancev, ki se mu je iztekel mandat. Moktada al Sadr je – da bi simbolno pokazal potrebo po »novem začetku« – vsem dosedanjim poslancem svojega gibanja prepovedal vnovično kandidaturo.
Nov začetek?
