To, kar počnemo, je to, kar čutimo

Memento: Metka Krašovec (1941–2018)
Fotografija: Naslov slike: Poj mi srce 
o pokrajinah, ki jih ne poznaš.
Odpri galerijo
Naslov slike: Poj mi srce 
o pokrajinah, ki jih ne poznaš.

So ljudje, ki imajo poseben dar. S svojim bivanjem, delom radostijo druge.

Govorila je, da imata slikarstvo in kiparstvo v sebi telesnost, posebno čutnost. »Nihče me ne bo prepričal, da človeška duša tega ne potrebuje. Lahko cele dneve prebiramo izjemno zanimive traktate, se ogromno naučimo, ampak dotik, pa četudi samo z očmi, čustveni odziv na umetnino, vživetje, ostajajo močna človeška potreba. Vse to dokazuje tudi vračanje na tiskano knjigo, to kažejo polni muzeji, ko imajo dan odprtih vrat, to kaže vsa ljubiteljska kultura, ljudje čutijo potrebo po izražanju, po delu z rokami, po artefaktu.«

Nekako se ji je tudi dozdevalo, da večina ljudi niti v pesmih niti v glasbi ne izpove tega, kar sama misli in čuti, tega ne naslika in ne zmodelira … Potem pa se zgodi, da nekaterim umetnikom uspe, da na papirju ali na platnu sklenejo mir, s samim seboj. Zgodilo se je tudi njej.
Njena duša se je odprla in napolnila z radostjo, telo popolnoma drugače zavibriralo, ko se je po stari cesti peljala k morju – na ovinku pri treh cipresah. Vedno tam.
Njena pokrajina in svetloba sta bili ves čas enaki, Mediteran, Istra, Toskana, Dalmacija, Provansa, visoke planote Afrike in Južne Amerike. Ciprese, cedre, mediteransko rastlinje. »Obvezno morje, otoki. Svetloba poletnega popoldneva, ko barve žarijo in so forme plastične.«
Njena umetnost je imela posebno kvaliteto skoraj mistične izreke, določene slike pa tudi obdobja kot da so imeli jasno obliko molitve. In kot da je znala iz narave na poseben način izluščiti sublimo in jo prenesti na platno. Bila je prepričana, da ni mogoče slikati direktno po naravi, trenutki uvida in razsvetljenosti so se po njenem nalagali v spomin in podzavest in ven prilezli kot inspiracija, navdih. »Se zgodi ali pa ne. In kaj potrebuje navdih, da pride na dan – tišino, samoto, biti sam s seboj in čakati na milost. V tem čakanju smo velikokrat nestrpni in naš racio nas začne posiljevati z idejami. Ki jim verjamemo, ker je ta čas čakanja tako mukotrpen. In kaj nastane? Nič, slaba slika.«
Ima pa slika, če je dobra, to moč, da prikliče lepo in dobro v človeku. Njene besede. V mislih je imela moč slike. »Lepota ima povezavo s skrivnostjo življenja, s popolnostjo. Resnično lepoto vidimo samo, če je v nas samih. Skozi lepoto spoznamo enost. In slika nam to daje. Slika zahteva čas, dolgotrajno gledanje, kontemplacijo. Šele takrat se odpre in se njena lepota zlije z lepoto v nas samih. V plakat prelestne lepotice lahko buljimo ves dan, da že komaj stojimo, pa se ne bo zgodilo nič več kot prvi trenutek. Potreba po lepoti, po harmoniji je neizmerna, zato nimam prav nobenega strahu, da je slikarji ne bi vedno znova hoteli ujeti. Danes so druge stvari v ospredju – socialna interakcija, znanost, biologija, sociologija, politična umetnost, vse lepo in prav, vendar trdim, da se umetnost giblje tudi v polju lepote in svetega. In da je to neka globoka človeška potreba.«
Verjela je, tako kot ljuba ji ameriška slikarka Agnes Martin, da je absolutna svoboda ustvarjanja mogoča. Da se je mogoče otresti vsakršnih miselnih in fizičnih pregrad, ker da je tisto, kar slepi in straši naš um, samo stvar temnega ponosa. In kaj naj z njim? »Kaj naj z njim?« S seboj ne nosi nič drugega kot destruktivnost.
Je torej vedela, o čem je, pogosto psihotično, premišljevala Agnes Martin, medtem ko je z motornim čolnom drvela po reki Mackenzie? In kam je človeka potegnilo, ko se je za dlje zagledal v njene globoke kvadrante?
Včasih se zgodi, da ima človek več milosti pri razumevanju človeka kot pa njegovega dela, umetnosti.
Mislim, da se ji ta moja pripomba ni zdela banalna. Nemara zanjo ni bilo nič banalnega. Vse je bilo povezano z gledanjem in čudenjem, s sprejemanjem in razumevanjem. Tako si domišljam. Pred nekaj leti sem ji z drugega konca sveta napisala, ko sva se dogovarjali za intervju, ki ga kar ni in ni hotelo biti, »ko bi vedela, kje in kako te povsod nosim s seboj. Danes spet zelo močno. Po tujih ateljejih te srečujem, videvam, kako si navdahnila kakšnega svojega učenca, izza kakšnega ovinka prideš prek podobe in tudi zelo zelo drugače.«
In potem je rekla, da se boji, da bi me s svojimi odgovori lahko razočarala. Kako le?! Potem sva ga naredili, ker so naju okoliščine dobesedno prisilile v to, na trenutke med tem in onim svetom.
O bolezni sva se pogovarjali samo enkrat. Tistega dne, pred nekaj leti, ko je ravno prišla iz bolnišničnih prostorov, kjer so besede pogosto izrečene nerodno in težko ali obvisijo v zraku in sploh v vseh smislih ostanejo nedorečene. Potem nikdar več.
Ko je ni bilo v Kranj na pogovor s Prešernovimi nagrajenci pred dobrim letom dni, sem v parter zanjo spustila balado Amy Winehouse: Love Is a Losing Game. Rada je imela Amy, ker je, mislim, v njeni poeziji često zaznavala smrt tam, kjer je drugi še niso.
Nikoli ji nisem poslala Temnega hrepenenja, ki bi ji ga morala že davno tega. In tako mi nikoli ni vrgla I chinga, kot je obljubila. »Lahko ti bo kaj razodel in pokazal smer …« Za vedno se bom spominjala odmeva njenega glasu iz dolgih telefonskih pogovorov in vseh njenih misli o življenju in umetnosti. In njenega smeha, ko sem ji rekla, da je v njej nekaj usode George Sand, v Tomažu pa tiste Chopina … Od ljubezni navdahnjena dela ostanejo. Na tem svetu se da najti nežnost in lepoto.
Bila je princesa posebne sorte. Zelo zelo posebne.
Še se bomo srečali. Kmalu. Zdi se mi, da jo že vidim, sloko silhueto, kako nežno stoji pred fresko Madonna del parto Piera della Francesce, na stari lokaciji, v kapeli Santa Maria di Momentana. In glej, s profila je jasno videti, da se ji je čez ustnice in lica za hip zarisal smehljaj.

Komentarji: