Za otroke gre
Naznanitev statistično zamenarljivega pojava
Odpri galerijo
Molitev v ljubljanski stolnici. FOTO: Jure Eržen
Ko gre za načelo ničelne tolerance glede spolnih zlorab otrok, ima papež Frančišek, kot ugotavlja svetovni kritični tisk, nekaj težav. Obstaja – če uporabimo nekoliko arhaično frazo – razkorak med besedami in dejanji. Praksa ne sledi doktrini. Načeloma naj bi bila rimskokatoliška cerkev sredi hudega spopada s pedofilskimi zlorabami v duhovniških vrstah, v vsakdanjem življenju pa ta spopad ni tako odločen.
Resnici na ljubo je treba povedati, da je doktrina o ničelni toleranci glede spolnih zlorab otrok v rimskokatoliški cerkvi relativno nova. Smernice, ki zahtevajo, da cerkvena hierarhija v celoti spoštuje nacionalne zakone o prijavi kaznivih dejanj zlorab otrok, so bile napisane leta 2010, pod papežem Benediktom XVI. Pred letom 2010 zahteva, naj cerkvena hierarhija spoštuje nacionalno zakonodajo, ni obstajala. Zlorabe otrok so bile interna zadeva, znotraj hierarhije pa je obstajalo prepričanje, da gre za – kot se je pred leti izrazil kardinal Franc Rode – »statistično zanemarljiv pojav«.
Slovenska škofovska konferenca je na začetku tedna objavila stališče o ravnanju ob sumih zlorab, ki je zanimivo predvsem zaradi ekstenzivnega sklicevanja na slovenski pravni red. Škofovska konferenca ugotavlja, da sestavni deli RKC »niso dolžni v vsakem primeru prijaviti suma kaznivega dejanja še zlasti tam, kjer domnevna žrtev temu izrecno nasprotuje in se ne želi javno izpostaviti ter seveda ne obstaja zakonska dolžnost prijave«. Škofovska konferenca stališče utemeljuje s tezo, da bi se žrtve redkeje odločale za prijavo sumov zlorab cerkvenim oblastem, če bi ti državnim organom sume kaznivih dejanj naznanjali v nasprotju s stališčem žrtve. Hkrati pa ima cerkev dolžnost, sporoča škofovska konferenca, da žrtve oz. njihove zastopnike seznani o možnostih glede prijave državnim organom. In, seveda, dolžna je ukrepati skladno s cerkvenimi predpisi.
Stališče, da cerkev ni dolžna naznaniti suma kaznivega dejanja zlorabe otrok, če se žrtev s tem ne strinja, je treba postaviti v širši kontekst. Če gre, denimo, za znake zanemarjanja ali ogroženosti otrok, so o tem centrom za socialno delo dolžni poročati vsi, ki med svojim delom prihajajo v stik z otroki. Če gre za znake nasilja v družini, so vsi, ki med delom prihajajo v stik z otroki, o tem dolžni obvestiti policijo. Četudi nekatere poklice – recimo zdravnike – zavezuje poklicna molčečnost, je iz stališč urada informacijskega pooblaščenca že deset let jasno, da pri zlorabah otrok poklicna molčečnost ni absolutna kategorija. Otrokova korist je v tem primeru pomembnejša od poklicne molčečnosti, zato od leta 2011 obstaja pravilnik, ki ureja dolžnosti zdravnikov, ko zaznajo, da je otrok žrtev družinskega nasilja ali zanemarjanja. Zdravniki se ob prijavah ne morejo ozirati na to, ali se otrok kot žrtev nasilja s prijavo strinja ali ne.
Za odnos med žrtvijo in storilcem je namreč pogosto značilno, da si žrtev, zlasti če gre za otroka, subjektivno dejanja ne želi prijaviti, ker je ob zlorabah hkrati izpostavljena grožnjam, kaj se utegne zgoditi, če bi o nizkotnem dejanju spregovorila. Žrtve so namreč najpogosteje izpostavljene dvema vrstama nasilja. Ne gre le za fizično, temveč tudi psihološko nasilje, saj storilec v očeh žrtve predstavlja avtoriteto. Avtoriteta osebe, ki je v božji službi, je v otroških očeh neizmerna. Grožnja, da bo Bog jezen, če žrtev spregovori o zlorabi, zadošča, da bo žrtev nasprotovala sprožitvi postopkov državnih oblasti. V stališču slovenske škofovske konference, da bo cerkev o zlorabah državnim organom poročala le, če žrtve naznanilu ne bodo nasprotovale, je skrita past. Storilec mora žrtev dovolj prestrašiti, da se ta z naznanilom ne bi strinjala, ker bi se v primeru prijave lahko žrtvi maščevali še angeli – in v tem primeru državni aparat za zlorabo ne bo izvedel. Zadeva bo ostala interni, »statistično zanemarljiv pojav«.
Objektivno pa lahko le prijava državnim organom prepreči nadaljevanje zlorab. Zato zdravnik otroka ne bo vprašal, ali se strinja s tem, da nasilnega roditelja prijavi centru za socialno delo ali policiji. Zdravnikova dolžnost je, da ob zaznanih zlorabah ukrepa.
Stališče slovenske škofovske konference je močno protislovno. Po eni strani cerkev iz javnega prostora vstopa tudi v politične in državne prostore, čeprav nima političnega ali državniškega poslanstva. Po drugi strani pa pri najbolj spornih ravnanjih članov cerkvene hierarhije išče alibi, ki bi onemogočil naznanilo državnim organom odkrivanja in pregona kaznivih dejanj.
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah zelo jasno zavezuje tudi države. Države so otroke dolžne zaščititi pred vsemi oblikami fizičnega ali psihičnega nasilja. Država pa je dolžna poskrbeti, da bodo njen opis del in nalog, ki je povezan z zaščito otrok, razumeli tudi v cerkveni hierarhiji.
V slovenskem delu cerkvene hierarhije nalog države, ki se tičejo zaščite otrok, ne razumejo dovolj dobro.
Resnici na ljubo je treba povedati, da je doktrina o ničelni toleranci glede spolnih zlorab otrok v rimskokatoliški cerkvi relativno nova. Smernice, ki zahtevajo, da cerkvena hierarhija v celoti spoštuje nacionalne zakone o prijavi kaznivih dejanj zlorab otrok, so bile napisane leta 2010, pod papežem Benediktom XVI. Pred letom 2010 zahteva, naj cerkvena hierarhija spoštuje nacionalno zakonodajo, ni obstajala. Zlorabe otrok so bile interna zadeva, znotraj hierarhije pa je obstajalo prepričanje, da gre za – kot se je pred leti izrazil kardinal Franc Rode – »statistično zanemarljiv pojav«.
Slovenska škofovska konferenca je na začetku tedna objavila stališče o ravnanju ob sumih zlorab, ki je zanimivo predvsem zaradi ekstenzivnega sklicevanja na slovenski pravni red. Škofovska konferenca ugotavlja, da sestavni deli RKC »niso dolžni v vsakem primeru prijaviti suma kaznivega dejanja še zlasti tam, kjer domnevna žrtev temu izrecno nasprotuje in se ne želi javno izpostaviti ter seveda ne obstaja zakonska dolžnost prijave«. Škofovska konferenca stališče utemeljuje s tezo, da bi se žrtve redkeje odločale za prijavo sumov zlorab cerkvenim oblastem, če bi ti državnim organom sume kaznivih dejanj naznanjali v nasprotju s stališčem žrtve. Hkrati pa ima cerkev dolžnost, sporoča škofovska konferenca, da žrtve oz. njihove zastopnike seznani o možnostih glede prijave državnim organom. In, seveda, dolžna je ukrepati skladno s cerkvenimi predpisi.
Stališče, da cerkev ni dolžna naznaniti suma kaznivega dejanja zlorabe otrok, če se žrtev s tem ne strinja, je treba postaviti v širši kontekst. Če gre, denimo, za znake zanemarjanja ali ogroženosti otrok, so o tem centrom za socialno delo dolžni poročati vsi, ki med svojim delom prihajajo v stik z otroki. Če gre za znake nasilja v družini, so vsi, ki med delom prihajajo v stik z otroki, o tem dolžni obvestiti policijo. Četudi nekatere poklice – recimo zdravnike – zavezuje poklicna molčečnost, je iz stališč urada informacijskega pooblaščenca že deset let jasno, da pri zlorabah otrok poklicna molčečnost ni absolutna kategorija. Otrokova korist je v tem primeru pomembnejša od poklicne molčečnosti, zato od leta 2011 obstaja pravilnik, ki ureja dolžnosti zdravnikov, ko zaznajo, da je otrok žrtev družinskega nasilja ali zanemarjanja. Zdravniki se ob prijavah ne morejo ozirati na to, ali se otrok kot žrtev nasilja s prijavo strinja ali ne.
Države so otroke dolžne zaščititi pred vsemi oblikami fizičnega ali psihičnega nasilja. Država pa je dolžna poskrbeti, da bodo njen opis del in nalog, ki je povezan z zaščito otrok, razumeli tudi v cerkveni hierarhiji.
Za odnos med žrtvijo in storilcem je namreč pogosto značilno, da si žrtev, zlasti če gre za otroka, subjektivno dejanja ne želi prijaviti, ker je ob zlorabah hkrati izpostavljena grožnjam, kaj se utegne zgoditi, če bi o nizkotnem dejanju spregovorila. Žrtve so namreč najpogosteje izpostavljene dvema vrstama nasilja. Ne gre le za fizično, temveč tudi psihološko nasilje, saj storilec v očeh žrtve predstavlja avtoriteto. Avtoriteta osebe, ki je v božji službi, je v otroških očeh neizmerna. Grožnja, da bo Bog jezen, če žrtev spregovori o zlorabi, zadošča, da bo žrtev nasprotovala sprožitvi postopkov državnih oblasti. V stališču slovenske škofovske konference, da bo cerkev o zlorabah državnim organom poročala le, če žrtve naznanilu ne bodo nasprotovale, je skrita past. Storilec mora žrtev dovolj prestrašiti, da se ta z naznanilom ne bi strinjala, ker bi se v primeru prijave lahko žrtvi maščevali še angeli – in v tem primeru državni aparat za zlorabo ne bo izvedel. Zadeva bo ostala interni, »statistično zanemarljiv pojav«.
Objektivno pa lahko le prijava državnim organom prepreči nadaljevanje zlorab. Zato zdravnik otroka ne bo vprašal, ali se strinja s tem, da nasilnega roditelja prijavi centru za socialno delo ali policiji. Zdravnikova dolžnost je, da ob zaznanih zlorabah ukrepa.
Stališče slovenske škofovske konference je močno protislovno. Po eni strani cerkev iz javnega prostora vstopa tudi v politične in državne prostore, čeprav nima političnega ali državniškega poslanstva. Po drugi strani pa pri najbolj spornih ravnanjih članov cerkvene hierarhije išče alibi, ki bi onemogočil naznanilo državnim organom odkrivanja in pregona kaznivih dejanj.
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah zelo jasno zavezuje tudi države. Države so otroke dolžne zaščititi pred vsemi oblikami fizičnega ali psihičnega nasilja. Država pa je dolžna poskrbeti, da bodo njen opis del in nalog, ki je povezan z zaščito otrok, razumeli tudi v cerkveni hierarhiji.
V slovenskem delu cerkvene hierarhije nalog države, ki se tičejo zaščite otrok, ne razumejo dovolj dobro.
