Chelsea potopil Arsenalovo barko in še drugič osvojil evropsko ligo
V prvem polčasu londonske bitke v glavnem mestu Azerbajdžana brez golov, nato strelski šov modrih.
Odpri galerijo
Angleški dvoboj v finalu evropske lige je v Bakuju v velikem slogu dobil Chelsea, ki je s 4:1 odpravil Arsenal. Chelsea se je s četrto evropsko lovoriko zavihtel na tretje mesto najuspešnejših angleških klubov v Evropi. Pred njim sta le Liverpool z osmimi lovorikami in Manchester United s petimi.
Tretjič sta finale v zgodovini finalov tega tekmovanja igrala moštvi iz iste države. Prvič sta se leta 2011 pomerila portugalska tekmeca Porto in Braga, leto pozneje pa španska Atletico Madrid in Athletic Bilbao.
Chelsea je v Azerbajdžan dopotoval neporažen na 14 tekmah v tej sezoni EL, bil je najboljši v skupini L, nato pa izločil Malmö, Dinamo Kijev, Slavio Prago in po enajstmetrovkah v polfinalu še Eintracht Frankfurt. Arsenal je prišel z nizom petih zmag, po zmagi v skupini E so topničarji izločili Bate Borisov, Rennes, Napoli in Valencio.
Na zadnjem Chelseajevem treningu sta strasti podžgala Brazilec David Luiz in Argentinec Gonzalo Higuain. Trener Maurizio Sarri je jezen odvihral s treninga.
Prvi polčas je bil za visoka angleška merila preslab, da bi zadovoljil navijače na olimpijskem štadionu v Bakuju in pred televizijskimi zasloni. Toda v drugem polčasu je bila druga pesem. Veliki Chelseajev ples je odprl najučinkovitejši napadalec evropske lige, Francoz Olivier Giroud. V 49. minuti je z glavo matiral Petra Čecha. Simbolika pri tem golu je bila velika. Giroud je bivši napadalec Arsenala, Čech pa nekdanji vratar Chelseaja, s katerim je osvojil najprestižnejši evropski lovoriki, ligo prvakov in evropsko ligo.
Nadaljevanje se je spremenilo v Chelseajev »rock'n'roll«, saj sta v šestih minutah na hitro gola za 3:0 zabila še Pedro Gonzales in Eden Hazard. Opotečega tekmeca je za kratek čas osvežil rezervist Alex Iwobi, ki je zaostanek znižal na 1:3, a je zadnji udarec za nokavt sprožil Hazard.
Chelseajevi strelci so povedali
Olivier Giroud: »Prvi polčas je bil zanimiv, toda brez golov. Finale je bil zelo dober in mi smo bili boljši, v drugem polčasu tudi učinkovitejši. Zelo sem ponosen, to moštvo si je zaslužilo zmago. Arsenal mi je dal priložnost, da uresničim svoje sanje o igranju v premier league. Veliko mu dolgujem, toda resnično sem si želel osvojiti to lovoriko s Chelseajem. Že drugo v dveh letih. Sem pravi član modrih.«
Eden Hazard: »Vedeli smo, da smo odlični nogometaši, kadar želimo igrati moštveno. V prvem polčasu smo imeli oboji tremo zaradi finala. Ko je Olly zadel, se je začela naša čudovita noč. Nadzirali smo tekmo in zaradi fantov sem srečen te zmage. Ne vem, kje bom igral v prihodnje. Moj edini cilj je bil, da osvojimo lovoriko. Odločil pa sem se že pred dvema tednoma. Vse boste izvedeli v naslednjih dnevih. Mislim, da je bil to moj zbogom, ampak v nogometu nikoli ne veš.«
Pedro Rodriguez: »V drugem polčasu je bila tekma veliko bolj odprta. Bili smo zelo, zelo dobri, odlično smo se gibali in bili med linijami hitrejši. Neverjeten občutek je, še ena evropska lovorika, še en gol v finalu.«
Belgijec se je tako na najlepši način poslovil od angleškega velikana, saj bo kariero po vsej verjetnosti nadaljeval pri madridskem Realu. Kot kaže, pa bo odšel tudi trener Maurizio Sarri. »Ukradel« naj bi ga Juventus. Njegov predsednik Andrea Agnelli je, med drugim, tudi zaradi tega odpotoval v Baku, kjer se je tudi sestal z vodstvom Chelseaja.
Strelci: 1:0 – Giroud (49), 2:0 – Pedro (60), 3:0 – Hazard (65, 11-m), 3:1 – Iwobi (69), 4:1 – Hazard (72).
Chelsea: Kepa, Azpilicueta, Christensen, David Luiz, Emerson, Jorginho,
Kante, Kovačić (od 76. Barkley), Pedro (od 71. Willian), Giroud, Hazard (od 89. Zappacosta).
Arsenal: Leno, Sokratis, Koscielny, Monreal (od 66. Guendouzi), Maitland-Niles, Torreira (od 66. Iwobi), Xhaka, Kolašinac, Özil (od 77. Willock), Aubameyang, Lacazette.
Sodnik: Gianluca Rocchi (Italija).
1958 Barcelona (Španija)
1960 Barcelona (Španija)
1961 Roma (Italija)
1962 Valencia (Španija)
1963 Valencia (Španija)
1964 Real Zaragoza (Španija)
1965 Ferencvaros Budimpešta (Madžarska)
1966 Barcelona (Španija)
1967 Dinamo Zagreb (Hrvaška/Jugoslavija)
1968 Leeds United (Anglija)
1969 Newcastle United (Anglija)
1970 Arsenal (Anglija)
1971 Leeds United (Anglija)
1972 Tottenham Hotspur (Anglija)
1973 Liverpool (Anglija)
1974 Feyenoord Rotterdam (Nizozemska)
1975 Borussia Mönchengladbach (Nemčija/ZRN)
1976 Liverpool (Anglija)
1977 Juventus Torino (Italija)
1978 PSV Eindhoven (Nizozemska)
1979 Borussia Mönchengladbach (Nemčija/ZRN)
1980 Eintracht Frankfurt (Nemčija/ZRN)
1981 Ipswich Town (Anglija)
1982 IFK Göteborg (Švedska)
1983 Anderlecht (Belgija)
1984 Tottenham Hotspur (Anglija)
1985 Real Madrid (Španija)
1986 Real Madrid (Španija)
1987 IFK Göteborg (Švedska)
1988 Bayer Leverkusen (Nemčija/ZRN)
1989 Napoli (Italija)
1990 Juventus Torino (Italija)
1991 Inter Milano (Italija)
1992 Ajax Amsterdam (Nizozemska)
1993 Juventus Torino (Italija)
1994 Inter Milano (Italija)
1995 Parma (Italija)
1996 Bayern München (Nemčija)
1997 Schalke 04 Gelsenkirchen (Nemčija)
1998 Inter Milano (Italija)
1999 Parma (Italija)
2000 Galatasaray Carigrad (Turčija)
2001 Liverpool (Anglija)
2002 Feyenoord Rotterdam (Nizozemska)
2003 Porto (Portugalska)
2004 Valencia (Španija)
2005 CSKA Moskva (Rusija)
2006 Sevilla (Španija)
2007 Sevilla (Španija)
2008 Zenit St. Peterburg (Rusija)
2009 Šahtar Donjeck (Ukrajina)
2010 Atletico Madrid (Španija)
2011 Porto (Portugalska)
2012 Atletico Madrid (Španija)
2013 Chelsea (Anglija)
2014 Sevilla (Španija)
2015 Sevilla (Španija)
2016 Sevilla (Španija)
2017 Manchester United (Anglija)
2018 Atletico Madrid
2019 Chelsea (Anglija)
Tretjič sta finale v zgodovini finalov tega tekmovanja igrala moštvi iz iste države. Prvič sta se leta 2011 pomerila portugalska tekmeca Porto in Braga, leto pozneje pa španska Atletico Madrid in Athletic Bilbao.
Chelsea je v Azerbajdžan dopotoval neporažen na 14 tekmah v tej sezoni EL, bil je najboljši v skupini L, nato pa izločil Malmö, Dinamo Kijev, Slavio Prago in po enajstmetrovkah v polfinalu še Eintracht Frankfurt. Arsenal je prišel z nizom petih zmag, po zmagi v skupini E so topničarji izločili Bate Borisov, Rennes, Napoli in Valencio.
Na zadnjem Chelseajevem treningu sta strasti podžgala Brazilec David Luiz in Argentinec Gonzalo Higuain. Trener Maurizio Sarri je jezen odvihral s treninga.
Luiz vs. Higuain
Prvih 45 minut streljali brez nabojev, nato ...
Prvi polčas je bil za visoka angleška merila preslab, da bi zadovoljil navijače na olimpijskem štadionu v Bakuju in pred televizijskimi zasloni. Toda v drugem polčasu je bila druga pesem. Veliki Chelseajev ples je odprl najučinkovitejši napadalec evropske lige, Francoz Olivier Giroud. V 49. minuti je z glavo matiral Petra Čecha. Simbolika pri tem golu je bila velika. Giroud je bivši napadalec Arsenala, Čech pa nekdanji vratar Chelseaja, s katerim je osvojil najprestižnejši evropski lovoriki, ligo prvakov in evropsko ligo.
Nadaljevanje se je spremenilo v Chelseajev »rock'n'roll«, saj sta v šestih minutah na hitro gola za 3:0 zabila še Pedro Gonzales in Eden Hazard. Opotečega tekmeca je za kratek čas osvežil rezervist Alex Iwobi, ki je zaostanek znižal na 1:3, a je zadnji udarec za nokavt sprožil Hazard.
Chelseajevi strelci so povedali
Olivier Giroud: »Prvi polčas je bil zanimiv, toda brez golov. Finale je bil zelo dober in mi smo bili boljši, v drugem polčasu tudi učinkovitejši. Zelo sem ponosen, to moštvo si je zaslužilo zmago. Arsenal mi je dal priložnost, da uresničim svoje sanje o igranju v premier league. Veliko mu dolgujem, toda resnično sem si želel osvojiti to lovoriko s Chelseajem. Že drugo v dveh letih. Sem pravi član modrih.«Eden Hazard: »Vedeli smo, da smo odlični nogometaši, kadar želimo igrati moštveno. V prvem polčasu smo imeli oboji tremo zaradi finala. Ko je Olly zadel, se je začela naša čudovita noč. Nadzirali smo tekmo in zaradi fantov sem srečen te zmage. Ne vem, kje bom igral v prihodnje. Moj edini cilj je bil, da osvojimo lovoriko. Odločil pa sem se že pred dvema tednoma. Vse boste izvedeli v naslednjih dnevih. Mislim, da je bil to moj zbogom, ampak v nogometu nikoli ne veš.«
Pedro Rodriguez: »V drugem polčasu je bila tekma veliko bolj odprta. Bili smo zelo, zelo dobri, odlično smo se gibali in bili med linijami hitrejši. Neverjeten občutek je, še ena evropska lovorika, še en gol v finalu.«
Belgijec se je tako na najlepši način poslovil od angleškega velikana, saj bo kariero po vsej verjetnosti nadaljeval pri madridskem Realu. Kot kaže, pa bo odšel tudi trener Maurizio Sarri. »Ukradel« naj bi ga Juventus. Njegov predsednik Andrea Agnelli je, med drugim, tudi zaradi tega odpotoval v Baku, kjer se je tudi sestal z vodstvom Chelseaja.
Chelsea : Arsenal 4:1 (0:0)
Strelci: 1:0 – Giroud (49), 2:0 – Pedro (60), 3:0 – Hazard (65, 11-m), 3:1 – Iwobi (69), 4:1 – Hazard (72).
Chelsea: Kepa, Azpilicueta, Christensen, David Luiz, Emerson, Jorginho,
Kante, Kovačić (od 76. Barkley), Pedro (od 71. Willian), Giroud, Hazard (od 89. Zappacosta).
Arsenal: Leno, Sokratis, Koscielny, Monreal (od 66. Guendouzi), Maitland-Niles, Torreira (od 66. Iwobi), Xhaka, Kolašinac, Özil (od 77. Willock), Aubameyang, Lacazette.
Sodnik: Gianluca Rocchi (Italija).
Dosedanji zmagovalci pokala Uefa in evropske lige:
1958 Barcelona (Španija)
1960 Barcelona (Španija)
1961 Roma (Italija)
1962 Valencia (Španija)
1963 Valencia (Španija)
1964 Real Zaragoza (Španija)
1965 Ferencvaros Budimpešta (Madžarska)
1966 Barcelona (Španija)
1967 Dinamo Zagreb (Hrvaška/Jugoslavija)
1968 Leeds United (Anglija)
1969 Newcastle United (Anglija)
1970 Arsenal (Anglija)
1971 Leeds United (Anglija)
1972 Tottenham Hotspur (Anglija)
1973 Liverpool (Anglija)
1974 Feyenoord Rotterdam (Nizozemska)
1975 Borussia Mönchengladbach (Nemčija/ZRN)
1976 Liverpool (Anglija)
1977 Juventus Torino (Italija)
1978 PSV Eindhoven (Nizozemska)
1979 Borussia Mönchengladbach (Nemčija/ZRN)
1980 Eintracht Frankfurt (Nemčija/ZRN)
1981 Ipswich Town (Anglija)
1982 IFK Göteborg (Švedska)
1983 Anderlecht (Belgija)
1984 Tottenham Hotspur (Anglija)
1985 Real Madrid (Španija)
1986 Real Madrid (Španija)
1987 IFK Göteborg (Švedska)
1988 Bayer Leverkusen (Nemčija/ZRN)
1989 Napoli (Italija)
1990 Juventus Torino (Italija)
1991 Inter Milano (Italija)
1992 Ajax Amsterdam (Nizozemska)
1993 Juventus Torino (Italija)
1994 Inter Milano (Italija)
1995 Parma (Italija)
1996 Bayern München (Nemčija)
1997 Schalke 04 Gelsenkirchen (Nemčija)
1998 Inter Milano (Italija)
1999 Parma (Italija)
2000 Galatasaray Carigrad (Turčija)
2001 Liverpool (Anglija)
2002 Feyenoord Rotterdam (Nizozemska)
2003 Porto (Portugalska)
2004 Valencia (Španija)
2005 CSKA Moskva (Rusija)
2006 Sevilla (Španija)
2007 Sevilla (Španija)
2008 Zenit St. Peterburg (Rusija)
2009 Šahtar Donjeck (Ukrajina)
evropska liga:
2010 Atletico Madrid (Španija)
2011 Porto (Portugalska)
2012 Atletico Madrid (Španija)
2013 Chelsea (Anglija)
2014 Sevilla (Španija)
2015 Sevilla (Španija)
2016 Sevilla (Španija)
2017 Manchester United (Anglija)
2018 Atletico Madrid
2019 Chelsea (Anglija)