Šprinter bo dočakal Maribor!
Dejan Lazarević o izzivih v domžalskem dresu, potem ko je po 11 letih v tujini sploh prvič zaigral v 1. SNL
Odpri galerijo
Dejan Lazarević je za člansko reprezentanco igral že 20 tekem (in dosegel en gol), v 1. SNL pa le tri. Foto Igor Zaplatil
»Bolje eno tekmo pozneje kot eno prehitro,« je nekoč veliki up slovenskega nogometa Dejan Lazarević pojasnil kar dolgotrajno lovljenje igralnega ritma. V svoji sploh prvi tekmi v 1. SNL proti Aluminiju (20. oktobra) si je rahlo natrgal mišico, zaradi česar je izpustil dve tekmi in na zadnjih dveh proti Celju ter Triglavu lovil formo za jutrišnji derbi proti Mariboru.
Že debelo v prejšnjem desetletju je hitronogega napadalca, v nogometnem žargonu »vingerja«, pot vodila iz Domžal na »šolanje« v Italijo. Poleti se je vrnil v Slovenijo po skoraj ducat letih in sprejel domžalski izziv.
»Ponudile so se mi tri, štiri priložnosti za odhod v tujino, a poškodbo je bilo treba zaceliti. Po tehtnem premisleku je bila odločitev, da se v tekmovalni ritem vrnem v Domžalah, najbolj razumna. Tu je, ne nazadnje tudi moj dom,« 28-letni Dejan ni skrival, kaj je bilo, ob kajpak nogometnih merilih, odločilno za obstanek doma.
»Domžalski napadalni slog z visokim ritmom mi ustreza,« je razkril in nadaljeval sproščeno. »S srčno izbranko Dijano in 16-mesečnim sinom Maximom nestrpno čakamo decembrske dneve. Postali bomo štiričlanska družina, prihaja hči,« ni skrival sreče mladi očka, ki se je ugnezdil na Dobu. »Prvih sedem let smo živeli v Domžalah, potem smo se preselili v Dob. Dokler sem tu, moram izkoristiti bližino širše družine.«
Dejanov razvojni nogometni zastoj še ne pomeni, da nima več športnih ambicij v tujini, kjer je najbolj užival v Italiji. Igral je tudi v Turčiji in na Poljskem. A tudi zadnji slovenski meseci so nekdanjemu reprezentantu dali vpogled v nogomet iz drugega zornega kota. Z navijaške razdalje je spremljal burne dogodke v reprezentanci, v kateri bi po normalnem evolucijskem razvoju moral igrati eno od vodilnih vlog, kot njegov rod, ki je prav pod taktirko bivšega selektorja Tomaža Kavčiča tako veliko obetal.
»Morda smo bili vsi skupaj preveč občutljivi in neučakani. Selektor Kavčič ni imel sreče. Menjava rodov je daljši proces, odšli so trije, štirje stebri in normalno je, da tudi v slačilnici pozneje zavlada idealno vzdušje. Nisem tako pretirano zaskrbljen, to je nogomet in po nazadovanju bo prišlo tudi napredovanje,« je pogled v reprezentančno »drobovje« enega od najvidnejših članov mlade reprezentance, ki so jo tvorili še Jan Oblak, Rene Krhin, Robert Berić, Kevin Kampl ...
Za bržkone najhitrejšega nogometaša v ligi bo prvi pravi resni domači izziv jutrišnji proti Mariboru. V vlogi gledalca je že videl, koliko zmorejo vijolični in predvsem Domžalčani.
»Naša igra je takšna, da lahko zabija več igralcev. Ne bi bilo dobro, če bi bili odvisni od enega samega. Zato si lahko veliko obetamo od tekme z Mariborom,« je tudi za Olimpijin tabor obetavna Dejanova napoved. Toda zeleno-bele in vijolične opozarja:
»Zdaj sem nekje na 70 do 80 odstotkov moči, spomladi, ko bom imel za seboj tudi optimalne priprave, bo druga pesem!«
Že debelo v prejšnjem desetletju je hitronogega napadalca, v nogometnem žargonu »vingerja«, pot vodila iz Domžal na »šolanje« v Italijo. Poleti se je vrnil v Slovenijo po skoraj ducat letih in sprejel domžalski izziv.
»Ponudile so se mi tri, štiri priložnosti za odhod v tujino, a poškodbo je bilo treba zaceliti. Po tehtnem premisleku je bila odločitev, da se v tekmovalni ritem vrnem v Domžalah, najbolj razumna. Tu je, ne nazadnje tudi moj dom,« 28-letni Dejan ni skrival, kaj je bilo, ob kajpak nogometnih merilih, odločilno za obstanek doma.
»Domžalski napadalni slog z visokim ritmom mi ustreza,« je razkril in nadaljeval sproščeno. »S srčno izbranko Dijano in 16-mesečnim sinom Maximom nestrpno čakamo decembrske dneve. Postali bomo štiričlanska družina, prihaja hči,« ni skrival sreče mladi očka, ki se je ugnezdil na Dobu. »Prvih sedem let smo živeli v Domžalah, potem smo se preselili v Dob. Dokler sem tu, moram izkoristiti bližino širše družine.«
Preveč občutljivi in neučakani
Dejanov razvojni nogometni zastoj še ne pomeni, da nima več športnih ambicij v tujini, kjer je najbolj užival v Italiji. Igral je tudi v Turčiji in na Poljskem. A tudi zadnji slovenski meseci so nekdanjemu reprezentantu dali vpogled v nogomet iz drugega zornega kota. Z navijaške razdalje je spremljal burne dogodke v reprezentanci, v kateri bi po normalnem evolucijskem razvoju moral igrati eno od vodilnih vlog, kot njegov rod, ki je prav pod taktirko bivšega selektorja Tomaža Kavčiča tako veliko obetal.
»Morda smo bili vsi skupaj preveč občutljivi in neučakani. Selektor Kavčič ni imel sreče. Menjava rodov je daljši proces, odšli so trije, štirje stebri in normalno je, da tudi v slačilnici pozneje zavlada idealno vzdušje. Nisem tako pretirano zaskrbljen, to je nogomet in po nazadovanju bo prišlo tudi napredovanje,« je pogled v reprezentančno »drobovje« enega od najvidnejših članov mlade reprezentance, ki so jo tvorili še Jan Oblak, Rene Krhin, Robert Berić, Kevin Kampl ...
Za bržkone najhitrejšega nogometaša v ligi bo prvi pravi resni domači izziv jutrišnji proti Mariboru. V vlogi gledalca je že videl, koliko zmorejo vijolični in predvsem Domžalčani.
»Naša igra je takšna, da lahko zabija več igralcev. Ne bi bilo dobro, če bi bili odvisni od enega samega. Zato si lahko veliko obetamo od tekme z Mariborom,« je tudi za Olimpijin tabor obetavna Dejanova napoved. Toda zeleno-bele in vijolične opozarja:
»Zdaj sem nekje na 70 do 80 odstotkov moči, spomladi, ko bom imel za seboj tudi optimalne priprave, bo druga pesem!«
