Tiskane izdaje
Jedrski strokovnjak dr. Miroslav Gregorič, ki je vrsto let vodil slovensko Upravo za jedrsko varnost, je v letih 1998/99 vodil Mednarodno agencijo za atomsko energijo (IAEA) na Dunaju. Bil je tudi eden izmed inšpektorjev Združenih narodov, ki so v Iraku iskali (neobstoječe) orožje za množično uničevanje. Je ena vodilnih svetovnih avtoritet za »atomska vprašanja«. Vrnila sva se v zadnje dni aprila 1986.
Kdaj in kako ste izvedeli za jedrsko nesrečo v Černobilu? Kakšna je bila – glede na vašo strokovno podkovanost – vaša prva reakcija in koliko so se predstave razlikovale od dejanskih posledic?
Za nesrečo smo izvedeli dva, morda tri dni ponesreči, ko so iz Černobila po medijih pricurljale prve vesti. Ko je še kak dan kasneje Slovenijo zajel prvi val sevanja, smo to zaznali v rudniku urana Žirovski vrh, kjer so bile postavljene naprave za merjenje urana v izkopani rudi. Na začetku se nam o resnosti nesreče − o njenih dimenzijah − ni sanjalo. Kako hudo je, smo dojeli šele, ko smo dobili prve fotografije iz černobilske nuklearke in videli, da je eksplodiral celoten reaktor. To se je dogajalo med prvomajskimi prazniki in vse skupaj se je dogajalo zelo počasi. 1. maja 1986 so, denimo, v Kijevu še igrali nogometne tekme. Vse skupaj je bilo zelo bizarno.
Dr. Miroslav Gregorič. Foto: Igor Modic/Delo
Kdaj točno ste v strokovnih krogih vedeli, kako zares velika nesreča je to bila?
Kot rečeno – ko smo videli fotografije eksplodiranega reaktorja. Dejansko ni ga bilo več. Dojeli smo, da se je zgodilo nekaj še nedoživetega. Vedeli smo, da se zgodila ogromna nesreča, kaj dosti več pa ne. Nesreča v Černobilu se je zgodila pet let po odprtju jedrske elektrarne v Krškem (1981, op. p.), ki je bila zgrajena z ameriško tehnologijo westinghouse. Vsi, ki smo se tedaj na Institut Jožef Stefan ukvarjali z varnostnimi analizami, smo proučevali ameriško tehnologijo. Nikogar ni bilo, tudi ljubiteljsko ne, ki bi raziskoval tip reaktorja (RBMK), ki je eksplodiral v Černobilu. Tega reaktorja nismo poznali in takoj smo začeli mrzlično zbirati informacije, knjige, dokumente … Tedaj še ni bilo interneta. Ta jedrski reaktor, ki ga Sovjetska zveza ni izvažala, je bil glede na to, da je v njem menjava goriva mogoča med mirovanjem in da je možna kratka »ekspozicija« goriva, v osnovi narejen tako, da bi lahko v njem pridobivali plutonij. Ali so Rusi černobilsko jedrsko elektrarno kdaj uporabljali za te namene, se ne ve. Ni pa nujno, saj so imeli dovolj nukleark, ki so bile namenjene za vojaške potrebe.
So bili, ko ste dojeli obsežnost nesreče, v Sloveniji sprejeti kakšni posebni varnostni ukrepi?
Neposredno ne. Takoj ko smo videli, da je razneslo reaktor, smo začeli ocenjevati razsežnosti izpusta radioaktivnih snovi, radionuklidov. Do tedaj nihče ni delal kakršnih koli kalkulacij o morebitnih izpustih ob takšni jedrski nesreči. Delali smo analize in pri tem intenzivno spremljali vremensko napoved. Vključili so se mediji in meteorološke organizacije. Iz Ljubljane do Kijeva je skoraj 1300 kilometrov. Težko je bilo pričakovati, da nas bodo dosegle velike količine radionuklidov. Da bodo zračne mase prišle do nas. A vreme je bilo takrat zelo nenavadno. Izpusti iz Černobila so potovali visoko v atmosfero. Imeli so močan vzgon, saj je v reaktorju gorel grafit.
Recimo v Krškem grafita ni. JEK za »posrednika« uporablja vodo. Grafit se ponavadi ne vname, zato ga v jeklarski industriji uporabljajo za livarske lonce. Ko pa se vname, ga je zelo težko pogasiti, saj gori na zelo visoki temperaturi. Visoko v ozračju so se radionuklidi znašli v drugih zračnih masah in poneslo jih je proti Severni Evropi. Najprej na Švedsko, ki je prva zaznala povečano radioaktivnost, in nato na Norveško ter celo Irsko in Škotsko. To je bilo nenavadno.
Naše službe so takrat začele izvajati »monitoring«, kolikor so nam to takrat seveda dopuščale zmožnosti. Tedaj nismo imeli po vsej Sloveniji razvejenega sistema preverjanja gama sevanja, kaj šele aerosolov. Avstrija je te meritve tedaj, denimo, že imela, a jim merilniki za sevanje gama žarkov niso delovali. Kazali so res čudne, nesmiselne številke. Tedaj kaj takega, kot je evropski standard o »kontaminiranosti mleka«, še ni obstajalo. Za vse nas je bilo vse skupaj zelo novo.
Je imela černobilska nesreča v »realnem času« tudi politično dimenzijo?
Seveda. A predvsem v odnosu do jedrske energije in njene družbene sprejemljivosti. Že po jedrski nesreči na Otoku treh milj (1979) se je veliko držav odločilo, da razvoj in širjenje jedrske energije upočasni. V Avstriji in na Švedskem so izpeljali referendum o zaprtju jedrskega programa. Kasneje tudi v Italiji. V Sloveniji smo do leta 2000 imeli moratorij na gradnjo novih nukleark. Ponavadi je bilo tako, da se je večina jedrskih elektrarn, ki so bile v gradnji, izgradila do konca in šla v obratovanje. A treba je vedeti, da je bilo največ elektrarn v omrežje priključenih leta 1983 in 1984. Po 34 na leto − seveda v svetovnem merilu. Potem so začele številke strmo padati. Po Černobilu pa … ne spomnim se, da bi bila sploh naročena kakšna jedrska elektrarna.
Še ena »politična dimenzija«, ki je povezana s Černobilom: v drugi polovici osemdesetih let še ni bilo primerno iti na ulico in množično zahtevati večstrankarski sistem in svobodne volitve, oblasti pa so dovoljevale proteste proti jedrski energiji in proti odlagališčem jedrskih odpadkov. Zeleni so zajadrali na tem vetru. Lokacij za odlagališča nam posledično nikakor ni uspelo dobiti in sprejet je bil, kot rečeno, moratorij na nadaljnjo gradnjo jedrskih elektrarn. Černobil je tudi dokončno porušil možnost za gradnjo druge slovensko-hrvaške nuklearke, ki je bila predvidena v Prevlaki. Toda trenja med Slovenijo in Hrvaško so se začela že pred Černobilom. V tistem času je potekal tudi jugoslovanski jedrski program.
Je iz današnje perspektive mogoče reči, da je bila černobilska tragedija simbolen začetek razpada Sovjetske zveze?
Na nek način, da. Takrat je postalo jasno, da določeni družbeni modeli niso najboljši. Nujen je strokovni nadzor. Ne moreš biti hkrati politik, promotor in inšpektor. Kar se jedrske energije tiče, morajo obstajati urejen sistem in uradni organi nadzora. Tega v primeru Černobila seveda ni bilo. A poglejmo drug primer − Fukušimo. Tam je bil nadzor, sistem, upravni organ … Tam sta bila tudi demokracija in zahodna tehnologija, a se je kljub temu zgodila strašna nesreča, ki je nihče ni pričakoval niti v sanjah. Po potresu in cunamiju na Japonskem marca 2011 so bile hkrati ogrožene kar štiri nuklearke. Velika sreča je, da je bila ena izmed njih v remontu in je bilo vse gorivo zunaj − drugače bi se sredica lahko stalila v štirih jedrskih reaktorjih!
Černobil je bil velik kamenček v mozaiku, ki je privedel do razpada Sovjetske zveze, a pri tem nikakor ne smemo pozabiti, da je bil takrat vrhunec hladne vojne in je Zahod počel vse, da bi oslabil Moskvo in režim, ki ni bil kompatibilen s komunizmom. Vse, čisto vse … Oboroževalna tekma se je sprevrgla tudi v finančno tekmo. Sovjetska zveza se ni več zmogla kosati z noro visokimi izdatki za vojsko predvsem v Združenih državah. Zaradi oboroževalne tekme je v SZ trpelo prebivalstvo.
Omenili ste Fukušimo: kljub času diktature informacij o tamkajšnji jedrski nesreči vemo bore malo. Zakaj?
Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) je lani izdala zelo podrobno poročilo o Fukušimi. V petih ali šestih knjigah. Žal tega poročila nista podpisali Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Svetovna organizacija za kmetijstvo (FAO).
Na nesrečo v Fukušimi sta vplivala dva zunanja dogodka. Najprej silovit potres, ki ga je nuklearka kljub ogromni škodi nekako preživela, strukture so ostale razmeroma stabilne. Potem še cunami in trinajst do petnajst metrov visoki valovi, ki so z morsko vodo zalili dve nadstropij nuklearke. Vse je bilo uničeno. Od stikal do povezav, od črpalk do dizelskih motorjev, vse je bilo mokro in slano. Valovi so pred seboj fizično odnašali tako rekoč vse. Tudi pritrjene rezervoarje.
»Naša« elektrika v takem okolju ustvarja kratke stike. Japonske oblasti so izgubile nadzor nad elektrarno, saj v njej ni bilo nobene elektrike. Bila je tema, popolna tema. Tudi računalniki so se ustavili. Ni bilo podatkov, ker jih nič ni beležilo. V jedrskih elektrarnah do danes ni črnih skrinjic tako kot na letalih. Rekonstrukcija nesreče je bila zelo slaba, znanje o tem, kaj se dogaja med takšno nesrečo, pa je še vedno omejeno. Pri tem japonska jedrska uprava ni bila dovolj močna, da bi od elektrarn zahtevala popolne priprave za primer resne nesreče. Marsikod po svetu se je to spremenilo že po letu 1979.
Kako se je v zadnjih tridesetih letih spremenil odnos mednarodne skupnosti do jedrske energije – tudi v geostrateškem kontekstu? Kje smo danes v primerjavi z letom 1986?
Podobno kot v številnih drugih industrijskih vejah so tudi pri jedrski energiji nastale določene izboljšave zaradi tega, ker smo jih dobili po glavi. Potrebovali smo Černobil, da so bile sprejete prve konvencije s področja jedrske varnosti. Že v šestih mesecih po Černobilu sta bili sprejeti konvencija o zgodnjem obveščanju v primeru jedrskih nesreč ter konvencija v primeru jedrskih nesreč. Nekaj let za tem so članice IAEA sprejele dogovor o jedrski varnosti ter konvencijo o skupnem varnem ravnanju z jedrskimi odpadki. Pričakoval pa bi, da bodo države po Fukušimi na globalnem nivoju spoznale, da potrebujemo vsaj minimalne varnostne standarde − tudi za primer kraje ali sabotaže, kot ima to, denimo, že urejeno civilno letalstvo. Tega ni − države jedrsko varnost razumejo »nacionalno«. Kot suverenost.
