Bioplinov ne bo dovolj, sintetičnih pa

Dobavitelj utekočinjenega naftnega plina (UNP), tudi za jeklenke in ogrevalne gobice, se tudi zaradi pričakovanega prihodnjega upada prodaje fosilnih goriv, usmerja na nove pogodbene projekte. V teh zagotavlja toploto in hlad, ne zgolj dobave plina. Kot meni Alan Križaj, vodja razvojnih projektov v Butan plinu, bo plin še dolgo med najbolj uporabnimi gorivi, bo pa prijaznejši do okolja.

Evropski cilji za obnovljive vire energije so po besedah sogovornika smiselni, če jih obravnavamo celostno – torej kot uravnoteženo kombinacijo zagotavljanja nemotene preskrbe z energijo in zmanjševanja vplivov na okolje. Ključno je, da države oblikujejo smiseln energetski miks, prilagojen lastnim razmeram. »Izkušnje kažejo, da razvoj v energetiki napreduje podobno na drugih tehnoloških področjih, sedanje tehnologije so precej bolj učinkovite kot pred desetletji. Pojav uporabnikov, ki so hkrati tudi proizvajalci elektrike, je spremenil tok energije. Ko bo to upravljanje postalo prevladujoče, ne bo večjih težav. Slovenija ima, kljub nekaterim skeptičnim pogledom, realen potencial za sončno in vetrno energijo. Ključno je, da ta potencial izkoristimo na razumen in uravnotežen način ter s tem ne ogrozimo okolja in zanesljivosti dobave energije.«

Kje se v vsem tem vidi Butan plin

Kot dobavitelj stoodstotno obnovljivega biopropana vidimo pomembno tržno priložnost tudi v prehodu na biopline, pravi Alan Križaj. Zdaj so edini v Sloveniji, ki ponujajo biopropan – energent, ki bo po novi direktivi RED od leta 2027 imel pomembno vlogo, sploh za sedanje uporabnike plina, saj se bodo izpusti ogljikovega dioksida (CO₂) obračunavali po dejanskih izpustih. »Pred kratkim smo pridobili certifikat ISCC za biopropan. Ta natančno določa njegov ogljični odtis, torej koliko CO₂ nastane pri njegovi uporabi. To pomeni, da bodo prihodnji izračuni temeljili na dejanskih podatkih, ne več na pavšalnih ocenah, kot je praksa zdaj. Prav pri tem se bo najbolj izrazila velika prednost – ogljični odtis bo transparentno prikazan in merljiv.«

To se je videlo tudi pri sprejemanju podnebnega zakona, saj se je zapletlo prav pri gorivih. »Res je, prvotno so bili iz zakona umaknjeni številni ambiciozni ukrepi, denimo ukinitev subvencij za fosilna goriva in zgodnejša vključitev direktiv o trgovanju z emisijami. To je bilo kritizirano kot 'razvodenela različica', ki ne izraža potrebnih ciljev ali koalicijskih obljub. Dejstvo je, da je bioplin dražji od fosilnega plina. Vendar je njegov ogljični odtis precej manjši in posledično bo taksa na izpuste CO₂ bistveno manjša. To pomeni, da bo v prihodnje ekonomsko in okoljsko upravičeno oziroma smiselno uporabljati takšen plin.«

Zahteve iz predpisov

V Sloveniji in EU ni določene enotne obvezne minimalne vsebnosti bioplina v plinastih gorivih, vendar zakonodaja določa trajnostna merila in cilje zmanjšanja emisij, ki posredno spodbujajo vključevanje bioplina. Slovenska uredba o trajnostnih merilih za biogoriva in emisije toplogrednih plinov goriv, ki je začela veljati 2. aprila leta 2021, temelji na več evropskih direktivah, vključno z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Ta predvideva obveznost zmanjševanja emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu goriv, trajnostna merila za biogoriva in obveznost letnega poročanja dobaviteljev goriv o emisijski intenzivnosti in količini izpuščenih toplogrednih plinov. Kot pojasnjuje sogovornik,velja tudi delegirana uredba komisije, ki omogoča preverjanje trditev gospodarskih subjektov o deležu bioplina v gorivih, kar pomeni, da se delež bioplina spremlja in se o njem poroča, čeprav ni predpisan kot obvezna kvota.

Kako sploh nastane biopropan

Biopropan nastaja kot stranski produkt pri proizvodnji obnovljivih dizelskih goriv (HVO – Hydrotreated Vegetable Oil) in obnovljivega kerozina iz različnih surovin z nizkim ogljičnim odtisom. Najpomembnejši viri surovin so rastlinska olja, denimo olje oljne ogrščice, sončnično olje, palmino olje, vendar predvsem iz trajnostnih virov, odpadna jedilna olja iz gostinstva in industrije, živilski odpadki in živalske maščobe, v prihodnje proučujejo tudi napredne surovine, kot je biomasa alg, pa tudi sintetične vire, kot je metan iz zajetega CO₂ in vodika. »Zanimivi so tudi odpadki, ki jih ne bo zmanjkalo. Plastika v morju je lahko ogromen vir plina,« pravi Križaj.

Na vprašanje, ali bo mogoče zagotoviti dovolj bioplinov za vse zahteve, pa sogovornik odgovarja, da imajo v okviru njihovih lastnikov, družbe SHV Energy – največjega dobavitelja utekočinjenega naftnega plina (LPG) na svetu – zagotovilo, da bo biopropana dovolj. »Biopropan se za zdaj uspešno prodaja na Poljskem in Češkem, prve projekte izvajamo tudi v Sloveniji in na Hrvaškem, prodajne aktivnosti pa se razvijajo tudi na Irskem in v Belgiji. Začetna strategija je usmerjena v manjše države, kjer je lažje obvladovati količine in uvajati nove produkte. V prihodnje, ko bodo vstopile tudi velike države, kot so Indija, Brazilija, in druge, pa se bo dinamika oskrbe in povpraševanja bistveno spremenila.«

Očitki domači zakonodaji

Na vprašanje o domači zakonodaji, ki so ji očitali odpravljanje plina, pa Križaj pojasnjuje, da se očitek o »izganjanju« plina nanaša predvsem na novogradnje in celovito prenovo stavb. »Delno je mogoče razumeti tudi pristop države – največ električne energije proizvedemo doma, zato so ukrepi in subvencije usmerjeni predvsem v rešitve, ki uporabljajo električno energijo, kot so toplotne črpalke in sončne elektrarne, električna vozila. Politika spodbuja elektrifikacijo tako v mobilnosti kot pri ogrevanju stavb, hkrati pa postopno izloča fosilna goriva. Vendar plin pri tem ni popolnoma izločen. Lega Slovenije načeloma omogoča široko uporabo toplotnih črpalk, medtem ko imajo številne države zaradi ostrih zim večje omejitve in potrebujejo dodatne vire ogrevanja, kar velja tudi za nekatere predele Slovenije. Naša država ima na tem področju srečo, elektrike je dovolj, podnebje pa je dovolj milo, da je mogoče uporabljati več različnih rešitev.«

Tudi sami so svoj portfelj ponudbe razširili, pravi sogovornik. In dodaja, da še zdaleč niso več samo dobavitelj UNP, ampak pristopajo celostno k energetskim potrebam potencialnih kupcev ter zagotavljajo rešitve, ki najpogosteje vključujejo kombinacijo fosilnih in obnovljivih virov. Določeni primeri proizvodnje pa dejansko nimajo druge alternative, kot je plin, zaradi specifičnih toplotnih potreb, neodvisnosti dobave in predvsem dostopnosti oziroma mobilnosti.

In uporabnost UNP

Nasprotno, pravi Križaj. Zelo pomembno je tudi z vidika diverzifikacije državnega energetskega portfelja in konkurenčnosti, da obstajajo različni energenti in posledično možnosti za različne vrste porabnikov. »Pri nas preskrbujemo veliko večjih odjemalcev, ki potrebujejo zaradi narave svojega dela popolno neodvisnost od omrežja. UNP pripeljemo, shranimo v plinohramu, kupec pa ga lahko uporablja takrat, ko mu to najbolj ustreza. V Sloveniji to ostaja pomembna rešitev predvsem na območjih, kjer električno omrežje ne omogoča priključitve večjih porabnikov ali kjer ni možnosti priključitve na zemeljski plin.«