V energetiki postaja vse bolj pomembna razdelitev naložb na javne in zasebne ter na infrastrukturne in proizvodne. Vrednost državnih infrastrukturnih projektov v prihodnjih desetih letih presega pet milijard evrov. Vrednost naložb v proizvodne vire, ki bi lahko bile pretežno zasebne, pa bi morala biti še nekajkrat večja, a jih je večina negotovih.

V Sloveniji se veliko govori zlasti o javnih naložbah. Energetika je do zdaj temeljila predvsem na velikih infrastrukturnih projektih, ki jih je posredno ali neposredno financirala država. Pomanjkanje javnih sredstev pa posledično prinaša vse večje zamude. Toda prednost obnovljivih virov je v tem, da so investicije lahko sestavljene iz več manjših projektov, ki se financirajo z zasebnimi viri.

Državni sektor energetike je v zadnjih petih letih (od leta 2019 do leta 2023) izvedel za 1,91 milijarde evrov naložb, kažejo podatki vladnega energetskega portala. V desetih letih so te naložbe znašale 3,7 milijarde evrov, a vključujejo tudi zaključek gradnje termoelektrarne Šoštanj. Investicijski načrt je bil izveden okoli 85-odstotno.

V prihodnjih desetih letih bo ta zalogaj precej večji. Zgolj pet pretežno državnih distributerjev in državni Eles imajo začrtanih za 5,2 milijarde evrov naložb. Naložbe v proizvodne vire bi morale biti še zajetnejše, a je njihovo vrednost težko oceniti. Če bi hotela država zagotoviti samozadostnost preskrbe z električno energijo, bi morala nove kapacitete ustvariti proizvodnjo električne energije približno v obsegu dveh jedrskih elektrarn Krško. Polovico zaradi zaprtja nedonosnega Teš, drugo polovico pa zaradi pričakovane rasti porabe električne energije.

Upravljavec prenosnega omrežja Eles je v zadnjih petih letih izvedel za približno 680 milijonov evrov naložb, kar je 80 odstotkov predvidenih v investicijskem načrtu. Do leta 2034 je investicijski zalogaj za prenosno omrežje skoraj dvakrat večji, znaša namreč 1,21 milijarde evrov. FOTO: Leon Vidic

Težava financiranja naložb distribucije

A težava ni zgolj izvajanje postavljenih investicijskih ciljev, ampak tudi pravilno načrtovanje. Pet distribucijskih podjetij je tako v desetih letih izvedlo za 1,23 milijarde evrov naložb in vrednost investicij je celo presegla načrte. Toda prav distributerji so zdaj v težavah, ker omrežje ni prilagojeno spremenjenim razmeram, investicije pa močno zaostajajo za načrti, ki jih predvideva Nacionalni energetski podnebni načrt (NEPN).

Okoli 60 odstotkov naložb v preteklem desetletju so bile nove investicije. A je pri tem treba opozoriti, da je bilo le okoli tri četrtine naložb usmerjenih v omrežje. Distributerji so v preteklem desetletju okoli polovico naložb usmerili v nove zmogljivosti in rekonstrukcije srednjenapetostnega omrežja, približno petino v nizkonapetostno omrežje, okoli 30 odstotkov investicijskih sredstev pa je šlo za druge naložbe.

Investicijski zalogaj za novo desetletje znaša skoraj štiri milijarde evrov. Skoraj dve tretjini tega zneska sta namenjeni za novogradnje. Težava je, da je investicijska sposobnost distributerjev zgolj okoli tretjino omenjenega zneska. Že letošnje leto bo zahtevno, saj je po NEPN predvidenih 281 milijonov evrov naložb, kar je skoraj dvakrat več, kot je pet elektrodistribucijskih podjetij za naložbe namenilo leta 2023.

Poleg težav z viri financiranja je sicer še nekaj drugih neznank, ki lahko vplivajo tako na obseg investicij kot na namen. Hranilniki energije so še v razvojni fazi, v prihodnosti pa bi lahko bistveno spremenili strukturo distribucijskega omrežja. Njihov pomen za zagotavljanje stabilnosti omrežij hitro narašča. S pravilno umestitvijo bi lahko pobirali dnevne presežke mikroproizvajalcev – sončnih elektrarn. V prihodnjih desetih letih bi se lahko pojavila tudi zasebna distribucijska omrežja, ki bi delovala v lokalnem okolju z veliko stopnjo samozadostnosti preskrbe. Tudi proces prehoda na obnovljive vire še ni povsem jasno začrtan. Vse to lahko spremeni tako investicijske načrte kot tudi poslovne modele petih nacionalnih distributerjev.

Eles podvaja obseg investicij

Upravljavec prenosnega omrežja Eles je v zadnjih petih letih izvedel za okoli 680 milijonov evrov naložb, kar je 80 odstotkov predvidenih v investicijskem načrtu. Do leta 2034 je investicijski zalogaj za prenosno omrežje skoraj dvakrat večji, znaša namreč 1,21 milijarde evrov. Okoli 400 milijonov evrov bo moral Eles investirati v novogradnje in posodobitev prenosnega omrežja ter okoli pol milijarde evrov v razdelilne in transformatorske postaje. Tudi Eles se ukvarja z več neznankami, ki so povezane predvsem z investicijami proizvodnih virov. Če se bo začel razvijati projekt drugega bloka jedrske elektrarne, kar je sicer pred letom 2034 malo verjetno, bo moral Eles temu prilagoditi tudi del omrežja. Sodeč po izjavah direktorja Elesa Aleksandra Mervarja, bodo morale biti omrežne investicije zaradi drugega bloka pripravljene pred začetkom gradnje.

Aleksander Mervar. FOTO: Blaž Samec

Pri tem lahko omenimo, da je drugi blok predviden na lokaciji sedanjega stikališča, ki bi ga morali pred gradnjo Jek 2 prestaviti. Za to pa bodo potrebna leta umeščanja v prostor. »Na začetek gradnje Jek 2 bo bistveno vplivalo, kdaj bo Eles prejel dokumentacijo za prestavitev celotne regionalne transformatorske postaje RTP Krško, ki zdaj stoji na lokaciji predvidene Jek 2. Preložiti bomo morali tudi deset daljnovodov. Plačnik bo investitor v Jek 2, ne Eles. Po pesimističnem scenariju bomo za vse postopke prestavitve potrebovali osem let, po optimističnem pa štiri leta. Pred tem pač ni mogoče začeti del na Jek 2, saj je treba najprej prestaviti stikališče,« je denimo v intervjuju za Siol povedal Mervar.

Manjkajoči načrti in velike proizvodne potrebe

V skupini državne energetike sta še dva velika proizvajalca. Skupina HSE je v preteklih desetih letih izvedla za okoli 770 milijonov evrov naložb in svoj investicijski načrt izpeljala 87-odstotno. Zajeto obdobje vključuje tudi zaključek gradnje Termoelektrarne Šoštanj. Skupina Gen pa je izvedla 820 milijonov evrov naložb. Večina naložb obeh proizvodnih skupin je bila usmerjenih v obnove in rekonstrukcije. To je razvidno tudi iz kapacitet proizvodnje električne energije.

Slovenija je v petih letih (2018–2023) povečala kapacitete proizvodnje električne energije za četrtino. Toda ob težavah proizvodnje iz fosilnih goriv to ni izboljšalo slovenske oskrbe. Več kot 80 odstotkov novih zmogljivosti predstavljajo sončne elektrarne, pri čemer je skoraj ves prirast ustvarjen v skupini samoproizvajalcev, torej malih strešnih elektrarn na strehah hiš in podjetij. Velik del preostanka novih kapacitet so dodatne kapacitete termoelektrarn, kjer gre predvsem za tako imenovano soproizvodnjo.

To kaže, kako pomembno vlogo imajo lahko naložbe gospodarstva in gospodinjstev, če se vzpostavi ustrezna infrastruktura. Toda prav investicije v nove proizvodne vire so največja neznanka in težava Slovenije. Ob pomanjkanju teh načrtov so tudi investicije v prenosno in distribucijsko omrežje negotove. Od večjih potencialnih projektov je gradnja drugega bloka jedrske elektrarne, čeprav postopki potekajo, negotova in dokončna odločitev zanjo še ni sprejeta. Gradnja hidroelektrarn na Savi je zastala, zastala je tudi gradnje črpalne hidroelektrarne Kozjak, katere namen bi bil sicer shranjevanje oziroma izkoriščanje proizvodnih viškov elektrike. Nekateri projekti trčijo tudi ob lokalno nasprotovanje. Za črpalno hidroelektrarno Kozjak bi bilo treba postaviti dobrih 20 kilometrov dolg priključni 400-kilovoltni daljnovod, vendar krajani zahtevajo gradnjo deset- do dvanajstkrat dražjo izvedbo podzemne povezave namesto klasičnega zračnega daljnovoda. Tovrstne podražitve bi seveda vplivale na višino omrežnin.

Hitreje bi se lahko razvile investicije v druge obnovljive vire, kjer pa so težave z državno birokracijo in splošnim slovenskim nasprotovanjem obnovljivim virom. Za aktivno vključitev obnovljivih virov, predvsem malih razpršenih proizvajalcev, v energetski sistem so nujne še precejšnje prilagoditve tako regulatorjev področja kot tudi javne infrastrukture. Prednost teh virov pa je predvsem to, da ne obremenjujejo proračuna. Ob ustrezni infrastrukturi, kar vključuje tudi ureditev trga z električno energijo za manjše razpršene proizvajalce, je namreč veliko zanimanja zasebnih vlagateljev ne samo v okviru energetskega sektorja, ampak tudi institucionalnih vlagateljev in gospodinjstev.

Investicijske potrebe na tem področju so v Sloveniji zelo velike. Medtem ko se poraba električne energije v preteklih dveh desetletjih ni bistveno spremenila, se bo do leta 2035 povečala za 20 do 25 odstotkov, kažejo projekcije NEPN. Do sredine stoletja pa se bo približno podvojila.

Bojan Kumer. FOTO: Leon Vidic

Kumer: Moramo poskrbeti za konkurenčnost jedrske elektrarne

Minister za okolje, energijo in podnebje Bojan Kumer energetsko prihodnost ne le Slovenije, temveč Evrope, vidi v obnovljivih virih energije, ki bodo omogočili precej nižje variabilne stroške energije. Zato so ti ključni za konkurenčnost. »Lani so OVE v bruto končni rabi energije v EU presegli 25 odstotkov, do leta 2030 se bo delež zvišal na 42,5 odstotka. Kmalu bomo v Evropi polovico energije proizvedli z OVE, pri elektriki smo že blizu, ti pa nimajo variabilnega stroška. Smo na prehodu iz ranljivega modela v zanesljiv, odporen in konkurenčen model, ki bo bolj dostopen za ljudi. Ta prehod bo trajal do leta 2035, vanj pa bo treba še naprej veliko vlagati.«

Na vprašanje, kje vidi vlogo jedrske energije v energetski mešanici, je odgovoril: »Jedrska energija je gotovo del mešanice in bo imela prihodnost v Evropi. Del tega bo tudi Slovenija, ampak moramo poskrbeti za konkurenčnost jedrske elektrarne, da bo elektrike konkurenčna za podjetja. Ena nekonkurenčna jedrska elektrarna velikim velesilam, na primer Franciji, ne pomeni višje cene v končnem proizvodnem miksu, za nas pa je konkurenčnost ene ključna in ima takšen vpliv, kot če bi Francija zgradila skoraj 50 jedrskih elektrarn. Zato je pomembno, da investitor zagotovi ustrezno ceno le-te. Jedrska energija je nizkoogljičen in zanesljiv vir, ki ga bo Evropa potrebovala, saj se bodo premogovne termoelektrarne v prihodnjih desetih letih verjetno zaprle.«

Dejan Paravan. FOTO: Leon Vidic