Gitica Jakopin: Ljubim sebe in ves svet enako
V rubriki Mlado pero, ki jo medijska hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijela pesnica Gitica Jakopin (2003), recenzijo njenega dela je pridal filmski in literarni kritik Alen Golež (1999).
»Pri pisanju me – tako slogovno kot vsebinsko – v največji meri vodi in privlači svoboda. V pesmih rada mešam več jezikov, najpogosteje slovenščino, angleščino in francoščino, ker ima vsak jezik izraze za določena občutja, ki jih drugi nimajo. Rada imam prosti verz in tok misli, tu in tam pa tudi kakšno rimano pesem ali pesem v določeni formi, ki se mi zdi zanimiva. Ob tem vsebinsko skoraj vedno črpam iz sebe, svojega življenja in svojih izkušenj, zato je tem veliko, od bivanjskih, ljubezenskih in drugih,« je poudarila Gitica Jakopin, ki trenutno v Milanu študira film, zadnje leto in pol pa je študirala primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Sorboni v Parizu.
V gimnazijskih letih je prevedla in režirala dramski monolog Stena v morju, igrala v dveh celovečercih in nekaj kratkih filmih, pisala članke in objavljala pesmi v dijaških revijah, organizirala in sodelovala pri literarnih večerih, ob tem pa se doslej učila osem jezikov.
Leta 2020 je v samozaložbi izdala pesniški prvenec Njej, posvečen njeni pokojni babici, pisateljici, pesnici in prevajalki Gitici Jakopin (1928–1996), po kateri, pravi, je poleg imena podedovala tudi strast do jezikov in pisanja. Lani je pod okriljem založbe Totaliteta predstavila drugo pesniško zbirko Hoditi ali pa teči.
K poeziji sicer teži »zaradi prej omenjene svobode. In pa zato, ker lahko samo z nekaj besedami poveš oziroma orišeš občutke, ki so veliko močnejši. Poezija se mi zdi učinkovita, kratka in jedrnata, obenem pa neskončno polna. Privlači me tudi film; namesto besed lahko v filmu prikažeš smisel s podobo, ki je, četudi nema, tako polna kot pesem. Neskončno se veselim prihodnjih projektov, v katerih bom lahko združila ti dve – meni najljubši – umetnosti.«
Ob tem se Gitica Jakopin veseli »življenja, ki mi bo prineslo vedno več izkušenj in posledično vedno več materiala in spoznanj, ki jih lahko pretvorim v umetniško delo«, med svoje pisateljske vzore pa umešča Tomaža Šalamuna, Andreja Brvarja, Milana Kundero, Joséja Saramaga in Marguerite Duras, predvsem pa »svojo pokojno babico Gitico Jakopin, njena dela bom prebirala znova in znova. Moje vodilo je – bolj osebno ko je delo, več ko vanj vpišeš sebe, lažje in učinkoviteje boš dosegel bralca.«
V prihodnje bi se avtorica rada podala tudi na področje proze, »pravzaprav se trenutno ukvarjam z romanom, za katerega nimam najmanjše ideje, kdaj bo končan, pišem pa ga v francoščini, tako da ga bom poskusila izdati v Franciji, če bo šlo. Poleg tega bi rada v slovenščini napisala zbirko črtic ali kratkih zgodb po vzoru svoje babice.« (Slednja je podpisala več kot sedemdeset knjižnih prevodov, številne prevode za RTV Slovenija in gledališče, pa tudi radijske igre, romane in pesniške zbirke.)
Avtorica je dodala, da bo poezijo »pisala vedno in povsod, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišla naslednja zbirka. Nedvomno pa bo treba še malo počakati, da pesmi – in jaz – dozorijo.«
Impresija iztisa
Impresija iztisa slepo bledi pred mano, v nirvano s pisalnim strojem tap tap tap, vsakič bližje, vsakič nižje, na skalnati pečini zrem nazaj, kriva sem brez krivde, priznam, kam in do kam se vprašam ob treh in pol ponoči, odtavam v sen, zaspim z roko ob sebi, spiš ob meni, za vedno neznan, slabo si izbiram ljubimce, povedali so mi in še vedno milostno poudarjajo, v magične oči se spuščam, zrem začarana obžarjena, odhajam na oni svet, izginjam za vrsto let, ali me nočete ker ljubim gole ženske, ker nosim kariraste srajce in hlače pet številk prevelike, pomeri naše odzvanjaj naprej, izzveneti namreč to je tisti končni cilj, kot deus ex machina na kirkin otok, ujeta kakor ona s prašiči obkrožena, ne vračam se nazaj, zaobljuba je sveta, drži besedo, ljubi nepopisno bedo, take kot si ti jem za zajtrk, pivka kave se mi pritajeno smehlja, bolivija je tvoja država, bivši od bivše od prejšnjega ljubimca, prav simpatičen dečko, v ozadju se predvaja she loves you že tretjič zapored, zmanjkalo je elektrike, ostajam v temi, prav trdi temi, lahko noč, poroči lingvista in mi zaupaj, ljubljena draga, pa pizda, že spet mi je čik ugasnil.
tam
znašla sem se v prepadu
modrine, polkrožnem loku, skozi
katerega sije svetloba, ki ti je
spolzela iz oči, tam sonce buta ob
steno v morju, ki je brez konca in
kraja, ki se začne tam, kjer se
končava jaz in ti, ali pa sem na vrhu
konice tiste gore najvišjih, na tisti
napeti vrvi stojim, prav na konicah
prstov, na tisti vrvi, ki je nevarna in
srečna in malokdaj nesmrtna,
ki se je dotakneš in mi rečeš, ne morem opisati,
ni besed, ni zvoka, ni melodije, ni risbe,
ni umetnine, s katero bi lahko začutil to,
kar čutim. Ja, vem, da sem tam,
vem, da sem tu, vem, da je tako izhod
kot prihod domov in vem,
da me danes še ne bo nazaj:
kajti ljubim sebe in ves svet enako.
Piran
terase v prvih vrstah se
sklanjajo skoraj do valov, jih
božajo, ti se kot magične oči
zrcalijo v vekah starcev, ki so
tu že od nekdaj, z utrujenimi
očmi zaznajo, kdaj bo prišla
tramontana, kako se gibljejo
oblaki tam spodaj, od kot veje
vonj pečenih rib, kolikokrat udari
cerkveni zvon zgoraj, ko je praznik,
kako valovi butajo na punti,
katerega odtenka so rdeče
kopalke mladenke,
ki se spušča
že tretjič
po kamnitih
stopnicah
v drugi svet,
v modro,
v modro tišino
meglic, v spanec
pod valovi, kjer
zagrize v sočno
pomarančo, ponujeno
od Neptuna, vse
to vidijo,
vse
to
slišijo
starci v P.
