Mija Kramar: Trenutek, ko moraš izpustiti

V rubriki Mlado pero se tokrat predstavlja prozaistka, pesnica in dramatičarka Mija Kramar.
Fotografija: Mija Kramar (2001) bi rada napisala tudi »daljše prozno delo, vse kaže, da bo šlo za mladinski roman«. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Mija Kramar (2001) bi rada napisala tudi »daljše prozno delo, vse kaže, da bo šlo za mladinski roman«. FOTO: Voranc Vogel

V rubriki Mlado pero, ki jo časopisna hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je prijela za pero prozaistka, pesnica in dramatičarka Mija Kramar, recenzijo njenega dela je pridala prozaistka, pesnica, dramatičarka in literarna kritičarka Nika Šoštarič.

Mija Kramar (2001), študentka prvega letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki v drami Bova, podnaslovljeni Prihodnjik dvojine; Manifest tistih, ki sanjajo, Svitu položi v usta obešenjaške besede: »Želim, da veste, da nisem največji oboževalec življenja. Življenje mi gre kratko malo na živce. Razen momentov, ko sedim. Včasih sedim po ure in ure v parku in mi je všeč ta položaj opazovalca, ocenjevalca. Zdi se, kot da je v mojih rokah vse in hkrati nič. Kako sploh veš, kateri letni čas je, če ne presediš ure v Tivoliju«, se je v literaturo in gledališče podala že v mladosti.

image_alt
Svež vonj po sanjah ali pralnica sreče

Obiskovala je Osnovno šolo Center v Novem mestu, kjer je sodelovala na literarnih tekmovanjih, kot sta Cankarjevo tekmovanje in Zeleno pero, na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana (dramsko-gledališka smer) je redno igrala v predstavah ter se udeleževala mladinskega gledališkega festivala Transgeneracije. Delovala je tudi kot urednica časopisa Cenzura, ki ga izdaja Dijaški dom Bežigrad, v okviru projekta Obrazi prihodnosti pisala za Dnevnik, oktobra 2020 pa začela sodelovati pri projektu Mlado Mladinsko, v okviru katerega je skupina ustvarjalk in ustvarjalcev, mlajših od dvajset let, pod mentorstvom režiserke Ane Duša postavila na oder Slovenskega mladinskega gledališča predstavo Svoje usode krojači.

»V okviru tega kolektiva sem januarja za Dnevnik napisala kratko kolumno v dialogu z Ervinom Hladnikom Milharčičem, junija pa sem po avtorskem besedilu režirala predstavo Bova, ki je bila premierno uprizorjena v Galeriji Simulaker v Novem mestu. Letošnjo jesen sem kot performerka sodelovala na festivalu angažiranega pisanja Itn., trenutno sem del igralske zasedbe senzorične predstave V iskanju (smisla) v režiji Barbare Pie Jenič, ki je bila v Trubarjevi hiši literature premierno uprizorjena pretekli teden,« je dodala avtorica.

Mija Kramar je poudarila, da piše ves čas, »imam dnevnik in aplikacijo keep za zapiske, kjer je predvsem ogromno poezije, razmislekov, pa tudi kakšni monologi, dialogi. Pri daljših delih, kakršna so drame, več brišem kot pišem; po delčkih sestavljam celoto. Pri poeziji pa gre izključno za afekt, v katerem napišem pesem, potem pa samo še kakšno besedo obrnem in včasih kaj malega dodam.«

Ne glede na to, ali posega po prozi, poeziji ali dramatiki, ima vsebina prednost pred slogom, pravi. »Rekla bi, da je moj slog minimalističen, poskušam čim manj dolgoveziti. V dramah ima zame ključno vlogo ritem ­besedila – ko pišem, me vselej zanima, kako bo zapisano ne samo brano, temveč tudi slišano. Pomembno se mi zdi, da besede tečejo, in vselej pišem z mislijo na interpretacijo. Kar se tiče ­vsebine, sem doslej izhajala izključno iz osebnih, čustvenih vzgibov. Moje dramsko delo Bova je bilo napisano iz nuje; čutila sem potrebo po tem, da svoje misli in dvome prenesem v drugačno obliko. Nadela sem jim imena, jih postavila iz svoje glave ter jim pustila, da se pogovarjajo. Nisem razmišljala, katere tematike ­odpiram, zdelo se mi je pomembno, da govorim svojo resnico. Podobno je, kadar pišem poezijo.«

Ne preseneča, da je avtoričin nabor pisateljskih vzorov prav tako raznolik kot njena dela – med njimi se najdejo Goran Vojnović, Mila Kačič, Drago Jančar, Vinko Möderndorfer, Tomaž Pandur, Janez Menart, Petra Pogorevc, Vesna Milek, Neža Maurer, Alessandro D'Avenia, Sylvia Plath, Duncan Macmillan, Kristian­ Novak, Donna Tartt in Astrid Lindgren. Pri tem sledi vodilu piši o tem, kar poznaš, kar velja zate, saj ti »tega nihče ne more ne vzeti ne očitati; tisti, ki se najdejo v iskrenih delih, pa lahko postanejo avtorjevi prijatelji«.

Mija Kramar bi rada napisala tudi »daljše prozno delo, vse kaže, da bo šlo za mladinski roman. V prihodnosti se vidim predvsem kot avtorica mladinske književnosti, tako otroške kot najstniške, ker je gledališče enakovreden medij mojega izražanja, pa računam, da bo moje pisanje izraženo tudi kot del tovrstnih ustvarjalnih procesov.«

Preberite še:

Komentarji: