Spomin na Barbaro Šerbec: Dekle z Novinarske 5
Dan po pogrebu ikone slovenske glasbene scene, ki jo večina pozna pod imenom Šerbi, bližnji pa so ji rekli Barbka, objavljamo nekaj spominov tistih, ki se je spomnijo še kot mogočne gospodične, ki se je po Ljubljani prevažala s kolesom.
Odpri galerijo
Barbara Šerbec - Šerbi. FOTO: Igor Modic
Kdo ve, kaj bi si mislila Barbara o vsem, kar se je zapisalo ob tem, ko se je poslovila s tega sveta. Ni zelo veliko tistih, ki bi jo poznali od otroških let, odraščali z njo, prijateljevali skozi najstništvo in mladost, videli obdobje, ko jo je spoznala Slovenija, in poznali tudi čas, ko je zanjo slava počasi postala breme. Ko se je Barbara umaknila v svoj svet, še preden se ji je postavilo po robu zdravje in še preden se je odselila iz Ljubljane v dom, kjer je doživela svoj čas.
Njen odhod verjetno v spominih Bežigrajčanov, ki hitijo k šestemu križu, obuja mnoge spomine. Barbara je bila v svoji mladosti eden najbolj prepoznavnih likov Bežigrada, in to kar precej pred tem, ko je postala znana po vsej državi. Pravzaprav je mogočno gospodično, ki se je po Ljubljani prevažala s kolesom, poznalo vse mesto.
Zagotovo je njeno mladost močno zaznamoval oče, zelo znan ljubljanski odvetnik, nekdanji košarkar, ki je slovel kot velik zafrkant in je bil eden glavnih pri organizaciji vsakoletnega skakalnega praznika v Planici. Njuna navezanost je bila velika, veliko pa je tudi ljudi, ki jih je Barbara spoznavala, ko je spremljala očeta Vojeta na njegovih poteh. Po njem ni podedovala zgolj mogočne postave, ampak tudi smisel za humor in veselje do življenja, pa tudi tisto posebno občutljivost, za katero so vedeli le najbližji prijatelji.
Tisti, ki so jo najbolj poznali, so v Barbarino življenje vstopili v rani mladosti in osnovni šoli, pa čeprav je bila hiša Šerbčevih srečališče neverjetnega števila najrazličnejših ljudi in sploh ne zgolj takih, ki bi ne imeli tudi zelo pisane zgodovine.
Zakaj se je to zapisalo? Zato, da bi kdo ne pomislil, da Barbara ni bila ikona že prej, pred svojo slavo, ki jo je prinesel vstop na estrado. Oni, ki jo poznajo od, recimo, leta 1964, vedo o njej veliko – tega, kdo ji je prvi nadel vzdevek Šerbi, pa bržkone celo oni ne. Odraščanje v zelo zanimivem okolju znanih ljudi, ki so živeli v Novinarski ulici in kakšen lučaj naokoli, se je preneslo v zelo pestro najstništvo, včasih divje čez vse meje, v borbo, kako končati gimnazijo, in potem v študentska leta, ki so trajala dolgo in ko je Barbara spoznala tudi ljudi, s katerimi se je povezala v glasbi. Druga skupina ljudi, ki jo je poznala do obisti, so bili fantje iz skupine Agropop, pa tudi tisti, s katerimi jo je usoda povezala nekaj let pred nenadno slavo skupine.
Redkokdo ve, da se je skušala petja naučiti pri Borutu Smrekarju, človeku, ki ga javnost pozna kot pomembnega v Operi, Celjskem gledališču in Filharmoniji, ki je končal pravo, klavir in dirigiranje, s še kakšnim doktoratom na tej poti. Morda si bo kdo kdaj vzel čas in raziskal, kako se je peljala pot, ki se je končala čez čas v imenu Agropop. Dejstvo je, če bi se stvari odvile nekoliko drugače, bi skupinica ljudi, ki je v komunističnem sistemu sestavljala parodijo na družbo, v kateri je živela, in ki je imela kot zaščitni znak postavno in močno dekle, lahko postala v Evropi uspešnica, kot jih s teh prostorov ni bilo veliko. Pa je konkurenca močna, od Avsenikov do Laibacha. Bržkone bi bil rok trajanja krajši kot pri omenjenih, a če bi se zgodil preboj, bi utegnil biti velikanski.
Barbara je bila poleg od prvega dne, če ne že takoj za mizo za Bežigradom, pri Poldetu Poljanšku in na Taboru pri Borutu Smrekarju, pa je bila vsaj v mislih, da jo je treba vključiti. Paradni tango je sicer pela Veronika, čeprav so vsi mislili, da ga Barbara. Šele čez leta so pri Agropopu posneli verzijo, ko poje Šerbi. Uspeh je prišel čez noč, slava, in tudi obrat, ki ga ni nihče pričakoval – tisto, kar je bilo mišljeno kot parodija, je postala vsebina delovanja skupine, in trajalo je šestnajst let.
Verjetno so bili poleg otroštva to Barbarini najlepši časi. Uživala je in uživali so vsi, ki jih je Agropop spravljal v dobro voljo. Dejstvo je, če bi skupina s parodijo naredila preboj v Evropi, v Sloveniji nikoli ne bi postala to, kar je bila. Kultna, pravijo. In v nekem trenutku pomembna za nacionalno bit in nekako državotvorna.
Barbara je že drugič v življenju postala ikona, tokrat nacionalna, sijajno se je znašla v svetu estrade in prav posebnih zakonitosti, ki tam vladajo, in fantje iz Agropopa so postali njena družina. In lepo skrbeli zanjo.
Malo je znano o njenem zasebnem življenju, pravijo. To ni povsem res, samo vprašal ni nihče. Dolgo je delala v odvetniški pisarni pri Renati in Andreju, skrivnosti je držala v sebi kot malokdo. To je bil del njenega značaja; tudi skrivnosti z estrade, za katere je vedela, ni zaupala niti najbližjim prijateljem. Zdi se, da se je dovolj kmalu odločila, da ne bo imela družine, čeprav je imela okoli ljudi, ki so jo imeli iskreno radi tako, kot je bila, in ne kot eno najslavnejših oseb v državi. Verjetno je Barbara vedela, da je premalo prilagodljiva za življenje v dvoje, tudi to, da bi imela otroke, ni bilo na seznamu njenih največjih želja. Živela je na polno, poznala ogromno ljudi, še vedno ohranjala stik s pravimi prijatelji iz otroštva, kot ga je v norem ritmu lahko.
Konec Agropopa je bil čas, ki so se ga prijatelji iz otroštva in tisti, ki so z njo stopali na začetku kariere, potem pa se umaknili, bali. Tega časa se je bala tudi njena mati Dragica, oseba, s katero je bila Barbara najbolj povezana in z njo živela.
Niso bili najboljši časi, ne zanjo in ne za tiste okoli nje. Barbara je slavo sprva zagotovo pogrešala. Prepoznavnost, kot ji je bila z usodo v Sloveniji dana, jo je dolga leta napolnjevala z veliko zadovoljstva. Preprosto rada je bila slavna in tisti, ki smo jo imeli radi, smo ji to iz srca privoščili. Ker smo vedeli, kako krhka je bila v resnici.
Bilo je v Val Gardeni, osemdeseta leta, s prijateljem je vstopila v nabito polno picerijo. Ko je vstopila skozi vrata, se je v njeno mogočno postavo obrnilo sto parov oči. »Greva,« je dejala, in kar odneslo jo je iz lokala. Slabo se je počutila. Povsem se je izgubila. Čez pol ure, v vaški beznici, kjer sta se znašla z nekaj norimi Nizozemci, je že tolkla velike pire, v torbici je bila kaseta, lastnik je zavrtel Agropop, bila je srečna. Konec dopusta, vrnitev v domovino. Korensko sedlo. Cariniki so jo prepoznali, razdelila jim je kasete in razglednice, spet je bila tisto, kar si je želela. Prepoznana, oboževana, Šerbi nazionale.
Zasebni posel, ki se ga je lotila, ni stekel. Njen finančni polom je s seboj prinesel tudi nekaj strtih src, tudi prijateljev. Rešil jo je Polde. A je ostalo veliko razbitin z ostrimi robovi ...
Čez čas je zbolela, živela je v svojem svetu, ob bazenu, ki si ga je postavila na vrtu hiše, zdi se, da bolj v spominih kot realnosti. Kdor jo je dobro poznal, ta ve, da se je za to odločila sama. Ko se je odločila za nekaj, tega ni bilo mogoče spremeniti. Mati, ki je zanjo tako predano skrbela, čez čas ni več zmogla. Barbka, kot jo je klicala, je morala v dom. Ne po svoji volji. Tam so zanjo lepo skrbeli, dobri ljudje so doma tam, kjer je preživljala zadnja leta.
Ni res, da so fantje iz skupine nanjo pozabili. Niso bili vsi toliko z njo in zanjo kot Polde Poljanšek, a so bili. Njeno zdravje je pešalo, pozabljala je stvari, se izgubljala v spominu. A ko jo je pred meseci obiskal sosed iz otroštva, ki se je tam mudil po službenih poteh, ga je takoj spoznala. »Gregec, a si to ti?«
Nekateri, s katerimi si je bila tako blizu v otroštvu in mladosti, potem pa je življenje prineslo nekaj pasti, so jo zadnja leta pogrešali. Verjeti je, da ona njih še veliko bolj. Treba bi si bilo povedati še toliko stvari, razdreti toliko spominov …
31. januarja je eden od njih na njeno staro številko na viber poslal tisti rdeči Hi. 18.23.
20.45. Dvignjen palec.
20.45. Še enkrat.
Bilo je leta 1964. Na ulici sta stala Peter, neskončno navihan svetlolas mulc, in majhna, krepka deklica. Bela bluza, modro krilo, lakasti čeveljci. »Sem lepa?« Vedno je bila deklica. Nikoli – za prijatelje, pa tu ni mišljeno nič slabega – Debela deklica, niti za poslovno rabo ne. Morda je bila misel, da naj bo v skupini prijateljev, ki v zabavi in življenju pri dobrih dvajsetih nimajo mere, poleg še Barbara (saj smo bili itak vedno skupaj), usodna ...
Tisto, kar je bil Agropop, je bilo njeno življenje. Katero koli drugo življenje bi ji kdo pripisal, ne bi bilo tako veselo kot to, v katero jo je umestila usoda. Da se je poslovila Šerbi, pišejo. Za Bežigradom na njeni ulici pa pravijo, ja, ni več Barbke. Na tistem rdečem kolesu, v dolgem krilu. S sončnimi očali, slamnikom na glavi in cigareti in vžigalnikom v žepu.
Tole se je zapisalo v ponedeljek, nekaj dni pred pogrebom, ne ve se še, kdaj bo in kako bo. Bo govor, bo Paradni tango po njeno ali Samo milijon ali sploh nič?
Popoldne se dobijo. Polde, Klinar, Srš ... Večina jih še vedno živi za Bežigradom. Zdaj je nekoliko drugačen.
Sopotniki
Njen odhod verjetno v spominih Bežigrajčanov, ki hitijo k šestemu križu, obuja mnoge spomine. Barbara je bila v svoji mladosti eden najbolj prepoznavnih likov Bežigrada, in to kar precej pred tem, ko je postala znana po vsej državi. Pravzaprav je mogočno gospodično, ki se je po Ljubljani prevažala s kolesom, poznalo vse mesto.
Zagotovo je njeno mladost močno zaznamoval oče, zelo znan ljubljanski odvetnik, nekdanji košarkar, ki je slovel kot velik zafrkant in je bil eden glavnih pri organizaciji vsakoletnega skakalnega praznika v Planici. Njuna navezanost je bila velika, veliko pa je tudi ljudi, ki jih je Barbara spoznavala, ko je spremljala očeta Vojeta na njegovih poteh. Po njem ni podedovala zgolj mogočne postave, ampak tudi smisel za humor in veselje do življenja, pa tudi tisto posebno občutljivost, za katero so vedeli le najbližji prijatelji.
Tisti, ki so jo najbolj poznali, so v Barbarino življenje vstopili v rani mladosti in osnovni šoli, pa čeprav je bila hiša Šerbčevih srečališče neverjetnega števila najrazličnejših ljudi in sploh ne zgolj takih, ki bi ne imeli tudi zelo pisane zgodovine.
Od vedno ikona
Zakaj se je to zapisalo? Zato, da bi kdo ne pomislil, da Barbara ni bila ikona že prej, pred svojo slavo, ki jo je prinesel vstop na estrado. Oni, ki jo poznajo od, recimo, leta 1964, vedo o njej veliko – tega, kdo ji je prvi nadel vzdevek Šerbi, pa bržkone celo oni ne. Odraščanje v zelo zanimivem okolju znanih ljudi, ki so živeli v Novinarski ulici in kakšen lučaj naokoli, se je preneslo v zelo pestro najstništvo, včasih divje čez vse meje, v borbo, kako končati gimnazijo, in potem v študentska leta, ki so trajala dolgo in ko je Barbara spoznala tudi ljudi, s katerimi se je povezala v glasbi. Druga skupina ljudi, ki jo je poznala do obisti, so bili fantje iz skupine Agropop, pa tudi tisti, s katerimi jo je usoda povezala nekaj let pred nenadno slavo skupine.
Redkokdo ve, da se je skušala petja naučiti pri Borutu Smrekarju, človeku, ki ga javnost pozna kot pomembnega v Operi, Celjskem gledališču in Filharmoniji, ki je končal pravo, klavir in dirigiranje, s še kakšnim doktoratom na tej poti. Morda si bo kdo kdaj vzel čas in raziskal, kako se je peljala pot, ki se je končala čez čas v imenu Agropop. Dejstvo je, če bi se stvari odvile nekoliko drugače, bi skupinica ljudi, ki je v komunističnem sistemu sestavljala parodijo na družbo, v kateri je živela, in ki je imela kot zaščitni znak postavno in močno dekle, lahko postala v Evropi uspešnica, kot jih s teh prostorov ni bilo veliko. Pa je konkurenca močna, od Avsenikov do Laibacha. Bržkone bi bil rok trajanja krajši kot pri omenjenih, a če bi se zgodil preboj, bi utegnil biti velikanski.
Uspeh čez noč
Barbara je bila poleg od prvega dne, če ne že takoj za mizo za Bežigradom, pri Poldetu Poljanšku in na Taboru pri Borutu Smrekarju, pa je bila vsaj v mislih, da jo je treba vključiti. Paradni tango je sicer pela Veronika, čeprav so vsi mislili, da ga Barbara. Šele čez leta so pri Agropopu posneli verzijo, ko poje Šerbi. Uspeh je prišel čez noč, slava, in tudi obrat, ki ga ni nihče pričakoval – tisto, kar je bilo mišljeno kot parodija, je postala vsebina delovanja skupine, in trajalo je šestnajst let.
Verjetno so bili poleg otroštva to Barbarini najlepši časi. Uživala je in uživali so vsi, ki jih je Agropop spravljal v dobro voljo. Dejstvo je, če bi skupina s parodijo naredila preboj v Evropi, v Sloveniji nikoli ne bi postala to, kar je bila. Kultna, pravijo. In v nekem trenutku pomembna za nacionalno bit in nekako državotvorna.
Barbara je že drugič v življenju postala ikona, tokrat nacionalna, sijajno se je znašla v svetu estrade in prav posebnih zakonitosti, ki tam vladajo, in fantje iz Agropopa so postali njena družina. In lepo skrbeli zanjo.
Ne vejo, ker ni nihče vprašal
Malo je znano o njenem zasebnem življenju, pravijo. To ni povsem res, samo vprašal ni nihče. Dolgo je delala v odvetniški pisarni pri Renati in Andreju, skrivnosti je držala v sebi kot malokdo. To je bil del njenega značaja; tudi skrivnosti z estrade, za katere je vedela, ni zaupala niti najbližjim prijateljem. Zdi se, da se je dovolj kmalu odločila, da ne bo imela družine, čeprav je imela okoli ljudi, ki so jo imeli iskreno radi tako, kot je bila, in ne kot eno najslavnejših oseb v državi. Verjetno je Barbara vedela, da je premalo prilagodljiva za življenje v dvoje, tudi to, da bi imela otroke, ni bilo na seznamu njenih največjih želja. Živela je na polno, poznala ogromno ljudi, še vedno ohranjala stik s pravimi prijatelji iz otroštva, kot ga je v norem ritmu lahko.
Konec Agropopa je bil čas, ki so se ga prijatelji iz otroštva in tisti, ki so z njo stopali na začetku kariere, potem pa se umaknili, bali. Tega časa se je bala tudi njena mati Dragica, oseba, s katero je bila Barbara najbolj povezana in z njo živela.
Niso bili najboljši časi, ne zanjo in ne za tiste okoli nje. Barbara je slavo sprva zagotovo pogrešala. Prepoznavnost, kot ji je bila z usodo v Sloveniji dana, jo je dolga leta napolnjevala z veliko zadovoljstva. Preprosto rada je bila slavna in tisti, ki smo jo imeli radi, smo ji to iz srca privoščili. Ker smo vedeli, kako krhka je bila v resnici.
Bilo je v Val Gardeni, osemdeseta leta, s prijateljem je vstopila v nabito polno picerijo. Ko je vstopila skozi vrata, se je v njeno mogočno postavo obrnilo sto parov oči. »Greva,« je dejala, in kar odneslo jo je iz lokala. Slabo se je počutila. Povsem se je izgubila. Čez pol ure, v vaški beznici, kjer sta se znašla z nekaj norimi Nizozemci, je že tolkla velike pire, v torbici je bila kaseta, lastnik je zavrtel Agropop, bila je srečna. Konec dopusta, vrnitev v domovino. Korensko sedlo. Cariniki so jo prepoznali, razdelila jim je kasete in razglednice, spet je bila tisto, kar si je želela. Prepoznana, oboževana, Šerbi nazionale.
Razbitine z ostrimi robovi
Zasebni posel, ki se ga je lotila, ni stekel. Njen finančni polom je s seboj prinesel tudi nekaj strtih src, tudi prijateljev. Rešil jo je Polde. A je ostalo veliko razbitin z ostrimi robovi ...
Čez čas je zbolela, živela je v svojem svetu, ob bazenu, ki si ga je postavila na vrtu hiše, zdi se, da bolj v spominih kot realnosti. Kdor jo je dobro poznal, ta ve, da se je za to odločila sama. Ko se je odločila za nekaj, tega ni bilo mogoče spremeniti. Mati, ki je zanjo tako predano skrbela, čez čas ni več zmogla. Barbka, kot jo je klicala, je morala v dom. Ne po svoji volji. Tam so zanjo lepo skrbeli, dobri ljudje so doma tam, kjer je preživljala zadnja leta.
Ni res, da so fantje iz skupine nanjo pozabili. Niso bili vsi toliko z njo in zanjo kot Polde Poljanšek, a so bili. Njeno zdravje je pešalo, pozabljala je stvari, se izgubljala v spominu. A ko jo je pred meseci obiskal sosed iz otroštva, ki se je tam mudil po službenih poteh, ga je takoj spoznala. »Gregec, a si to ti?«
Nekateri, s katerimi si je bila tako blizu v otroštvu in mladosti, potem pa je življenje prineslo nekaj pasti, so jo zadnja leta pogrešali. Verjeti je, da ona njih še veliko bolj. Treba bi si bilo povedati še toliko stvari, razdreti toliko spominov …
31. januarja je eden od njih na njeno staro številko na viber poslal tisti rdeči Hi. 18.23.
20.45. Dvignjen palec.
20.45. Še enkrat.
FOTO: arhiv Dela
Vedna samo deklica, nikoli Debela deklica
FOTO: arhiv Dela
Bilo je leta 1964. Na ulici sta stala Peter, neskončno navihan svetlolas mulc, in majhna, krepka deklica. Bela bluza, modro krilo, lakasti čeveljci. »Sem lepa?« Vedno je bila deklica. Nikoli – za prijatelje, pa tu ni mišljeno nič slabega – Debela deklica, niti za poslovno rabo ne. Morda je bila misel, da naj bo v skupini prijateljev, ki v zabavi in življenju pri dobrih dvajsetih nimajo mere, poleg še Barbara (saj smo bili itak vedno skupaj), usodna ...
Tisto, kar je bil Agropop, je bilo njeno življenje. Katero koli drugo življenje bi ji kdo pripisal, ne bi bilo tako veselo kot to, v katero jo je umestila usoda. Da se je poslovila Šerbi, pišejo. Za Bežigradom na njeni ulici pa pravijo, ja, ni več Barbke. Na tistem rdečem kolesu, v dolgem krilu. S sončnimi očali, slamnikom na glavi in cigareti in vžigalnikom v žepu.
Tole se je zapisalo v ponedeljek, nekaj dni pred pogrebom, ne ve se še, kdaj bo in kako bo. Bo govor, bo Paradni tango po njeno ali Samo milijon ali sploh nič?
Popoldne se dobijo. Polde, Klinar, Srš ... Večina jih še vedno živi za Bežigradom. Zdaj je nekoliko drugačen.
Sopotniki
