Polona Podnar nepreklicno odstopila s položaja direktorice kranjske porodnišnice
Umaknila se je že pred mesecem dni, nato pa na prošnjo ministrstva za zdavje in predsednice Sveta Zavoda odstop preklicala.
Odpri galerijo
Polona Podnar se ne gre več. FOTO: BGP Kranj
Kranj – Polona Podnar je danes nepreklicno odstopila s položaja direktorice Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo (BGP) Kranj. Za odstop se je sicer odločila že pred mesecem dni, 13. marca, ko je ugotovila, da »v zdajšnjih razmerah strokovni razvoj in s tem povezan obstoj zavoda enostavno ni možen.« Na prošnjo predsednice Sveta zavoda Alenke Bradač in Mirka Stoparja z ministrstva za zdravje, naj si premisli za vsaj dva do tri mesece, je odstop za to časovno obdobje preklicala, »zaradi nemogočih razmer, ki so ob tem nastale v zavodu, pa sporočam, da takšnega medijskega blatenja, kot sem ga doživela ob nastopu funkcije, ne bom dovolila, zato z današnjim dnem nepreklicno odstopam s položaja direktorice BGD Kranj.«
Razloge za to potezo je obširno pojasnila v današnji izjavi za medije, ki jo v nadaljevanju objavljamo v celoti:
»Vodenje BGP Kranj sem prevzela pred natanko dvema letoma na prošnjo predsednice Sveta zavoda ge. Alenke Bradač. Ob prevzemu funkcije sem bila dobesedno zgrožena nad stanjem v bolnišnici; stavba je bila že takrat neprimerna za zdravstveno dejavnost, izguba je naraščala iz meseca v mesec, vzdušje pa je spominjalo na taborišče.
Z veliko vztrajnosti in dobre volje sem se kljub temu, da so mi kolegi zdravniki metali polena pod noge že od mojega prvega dne v zavodu, ves čas trudila tako za strokovni razvoj zavoda kot tudi za obnovo stavbe. Uspelo mi je vzpostaviti korektne odnose z ministrstvom, ZZZS, Zdravstvenim domom Kranj in ostalimi gorenjskimi bolnišnicami, občino in še kom.
Poleg uspešno izpeljane obnove porodnega bloka, za kar sem uspela pridobiti dodatna finančna sredstva za nakup opreme v vrednosti 300.000 €, smo glede na skromne finančne zmožnosti uredili ambulante, pralnico, trenutno se obnavljajo dotrajani tlaki na hodnikih in v ambulanti, uredili smo dotrajane telefonske linije s centralo, uvedli urgentni klic na enotno številko, uvedli smo sodoben sistem upravljanja z dokumentacijo in na MZ poslali načrt celostne obnove stavbe. Z najmanjšimi možnimi stroški smo ustavili tožbo, ki jo je vložil OZG Kranj zaradi nepravilno obračunane vodarine, zadeva pa se je vlekla že nekaj let. Na MZ smo se uspeli dogovoriti za rušenje stare upravne stavbe in pridobiti sredstva za nabavo novega agregata. Sprašujem se, kako mi je ob tako neprimerni komunikaciji, kot mi jo očitajo, vse to uspelo.
Ves čas sem spodbujala izobraževanje vseh zaposlenih, večino teh stroškov pa smo pokrili z donacijami dobaviteljev. Ob znanem dejstvu, da je ginekologija močno podcenjena in velika večina posegov ob maksimalni racionalizaciji prinaša izgubo, sem zagovarjala razvoj stroke in omogočila opravljanje tudi najzahtevnejših ginekoloških operacij. Le napredek stroke in sledenje sodobnim trendom v ginekologiji in porodništvu, ki ga zahtevajo in si ga tudi zaslužijo naše pacientke, je lahko zagotovilo za nadaljnji obstoj bolnišnice. Ves čas sem si prizadevala, da bi skupaj s kolegi premaknili stroko z mrtve točke. Zdravnike ginekologe in porodničarje, ki so nosilci dejavnosti tega zavoda, sem dve leti prosila za sodelovanje, zato so očitki o nezadostni in neprimerni komunikaciji naravnost absurdni in jih ostro zavračam. Vsak poskus opozarjanja in izboljšanja strokovnih pomanjkljivosti se je namreč končal s še večjo užaljenostjo in slabo voljo na njihovi strani ter posledičnim vse večjim ignoriranjem mojih navodil in priporočil.
Glede na to, da je potekala tako obsežna gradnja v hiši, kot je obnova porodnega bloka, hkrati pa sem s težavo ustavljala izvršbe dobaviteljev in pripravljala načrte za nadaljevanje obnove, sem pričakovala vsaj malo strokovne pomoči omenjenih zdravnikov, še posebej vodij oddelkov. V dveh letih niso uspeli pripraviti niti enega internega strokovnega izobraževanja, niti ene klinične poti ali protokola, ki bi se ga vsi držali. Vsak dela po svoje, dogovorov se ne držijo dlje kot dva dni. Strogo zavračajo še tako majhno možnost napredka, kot je na primer branje službene elektronske pošte ali diktiranje izvidov v ambulanti. Kljub temu, da so bile dane vse možnosti za strokovni razvoj tako posameznikov kot celotnega tima, tega niso želeli izkoristiti.
Posledice so jasne – vsako leto je manjša realizacija, izguba pa večja.«
Vsako leto manjša realizacija in večja izguba
Razloge za to potezo je obširno pojasnila v današnji izjavi za medije, ki jo v nadaljevanju objavljamo v celoti:
»Vodenje BGP Kranj sem prevzela pred natanko dvema letoma na prošnjo predsednice Sveta zavoda ge. Alenke Bradač. Ob prevzemu funkcije sem bila dobesedno zgrožena nad stanjem v bolnišnici; stavba je bila že takrat neprimerna za zdravstveno dejavnost, izguba je naraščala iz meseca v mesec, vzdušje pa je spominjalo na taborišče.
Z veliko vztrajnosti in dobre volje sem se kljub temu, da so mi kolegi zdravniki metali polena pod noge že od mojega prvega dne v zavodu, ves čas trudila tako za strokovni razvoj zavoda kot tudi za obnovo stavbe. Uspelo mi je vzpostaviti korektne odnose z ministrstvom, ZZZS, Zdravstvenim domom Kranj in ostalimi gorenjskimi bolnišnicami, občino in še kom.
Poleg uspešno izpeljane obnove porodnega bloka, za kar sem uspela pridobiti dodatna finančna sredstva za nakup opreme v vrednosti 300.000 €, smo glede na skromne finančne zmožnosti uredili ambulante, pralnico, trenutno se obnavljajo dotrajani tlaki na hodnikih in v ambulanti, uredili smo dotrajane telefonske linije s centralo, uvedli urgentni klic na enotno številko, uvedli smo sodoben sistem upravljanja z dokumentacijo in na MZ poslali načrt celostne obnove stavbe. Z najmanjšimi možnimi stroški smo ustavili tožbo, ki jo je vložil OZG Kranj zaradi nepravilno obračunane vodarine, zadeva pa se je vlekla že nekaj let. Na MZ smo se uspeli dogovoriti za rušenje stare upravne stavbe in pridobiti sredstva za nabavo novega agregata. Sprašujem se, kako mi je ob tako neprimerni komunikaciji, kot mi jo očitajo, vse to uspelo.
Vodenje kranjske porodnišnice je Podnarjeva prevzela pred natanko dvema mesecema. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Ves čas sem spodbujala izobraževanje vseh zaposlenih, večino teh stroškov pa smo pokrili z donacijami dobaviteljev. Ob znanem dejstvu, da je ginekologija močno podcenjena in velika večina posegov ob maksimalni racionalizaciji prinaša izgubo, sem zagovarjala razvoj stroke in omogočila opravljanje tudi najzahtevnejših ginekoloških operacij. Le napredek stroke in sledenje sodobnim trendom v ginekologiji in porodništvu, ki ga zahtevajo in si ga tudi zaslužijo naše pacientke, je lahko zagotovilo za nadaljnji obstoj bolnišnice. Ves čas sem si prizadevala, da bi skupaj s kolegi premaknili stroko z mrtve točke. Zdravnike ginekologe in porodničarje, ki so nosilci dejavnosti tega zavoda, sem dve leti prosila za sodelovanje, zato so očitki o nezadostni in neprimerni komunikaciji naravnost absurdni in jih ostro zavračam. Vsak poskus opozarjanja in izboljšanja strokovnih pomanjkljivosti se je namreč končal s še večjo užaljenostjo in slabo voljo na njihovi strani ter posledičnim vse večjim ignoriranjem mojih navodil in priporočil.
Glede na to, da je potekala tako obsežna gradnja v hiši, kot je obnova porodnega bloka, hkrati pa sem s težavo ustavljala izvršbe dobaviteljev in pripravljala načrte za nadaljevanje obnove, sem pričakovala vsaj malo strokovne pomoči omenjenih zdravnikov, še posebej vodij oddelkov. V dveh letih niso uspeli pripraviti niti enega internega strokovnega izobraževanja, niti ene klinične poti ali protokola, ki bi se ga vsi držali. Vsak dela po svoje, dogovorov se ne držijo dlje kot dva dni. Strogo zavračajo še tako majhno možnost napredka, kot je na primer branje službene elektronske pošte ali diktiranje izvidov v ambulanti. Kljub temu, da so bile dane vse možnosti za strokovni razvoj tako posameznikov kot celotnega tima, tega niso želeli izkoristiti.
Posledice so jasne – vsako leto je manjša realizacija, izguba pa večja.«
