Po Dončiću se dan pozna
Vraževerje mi je od nekdaj tuje. Prijatelji in znanci radi v naboru lepih lastnosti, ki jih premore moja oseba, omenijo tudi potrpežljivost. Ta mi je bila resnično podarjena v izobilju, zaradi česar sem se tako dobro obnesel kot učitelj v osnovni šoli, rada mi priskoči na pomoč pri vzgoji otrok in je moj zaveznik tudi v takšnih in drugačnih interakcijah z ljudmi. A ko pride do zdravilstva, kristalov, napovedovanja prihodnosti in vseh mogočih terapij, mi potrpljenje prav nič ne koristi. Ker se nekam skrije in me pusti na cedilu.
Preprosto nimam živcev za te stvari. Naj pojasnim. Zdravilstvo in pritikline so svet moje mame, od otroških let sem bil priča šloganju iz kave v dimu starih 57, bajalic in prepričanja, da nam semaforji želijo z rdečimi lučmi nekaj sporočiti. Ne preseneča, da sem se vpisal na naravoslovni faks, na katerem sem našel uteho v dejstvih in mir v vesoljnem redu. Če zadeve ne moreš dokazati, ne velja. Sila preprosto. Zato mirne vesti in brez strahu pred izgubo integritete povem, da sem iznašel nov slovenski rek: »Po Dončiću se dan pozna.«
To drži kot pribito. Na primer: potem ko je v nedeljo izgubil četrto tekmo končnice NBA, sem se za dobro jutro porezal med britjem, nato mi je crknil akumulator v avtomobilu, da sem zamudil v službo. Po malici sem ves dan hodil z makom med zobmi, pa mi tega nihče ni povedal. Povrhu mi je šlo vse na živce, lepo vreme, prihajajoči prazniki, gneča na cesti, generalno mi je šlo na živce celotno človeštvo. Videl sem samo težave in opravila, ki me čakajo. In tako je vsakič, ko Dončić ne zmaga. Pri zmagah pa je nasprotno, radost in blagostanje.
Pred časom, ko je sedel za sosednjo mizo v eni od ljubljanskih picerij, sem ga nameraval pocukati za rokav in mu položiti na srce, kakšno odgovornost nosijo njegove poteze na igrišču. Ne, da bi hotel pritiskati nanj, kje pa, rad bi le, da bi to uzavestil, morda bi pomagalo. Tega seveda na koncu nisem storil, ker sem ateist.
