Dolgo, od konca zadnje ledene dobe, torej več kot 10.000 let, je slikovito sotesko, ki jo je izdolbla gorska reka Radovna, narava hranila samo zase. Potem se je vanjo prebil človek in jo sklenil pokazati svetu. Konec avgusta bo minilo 130 let, odkar so Gorjanci, kakor si pravijo prebivalci Gorij, Vintgar opremili za turistični obisk. Še vedno skrbijo zanj, ga poskušajo v dobi množičnega turizma čim bolj očuvati in še vedno odkrivajo novosti o njem.

»Nihče, ki sam ni bil priča tako presunljivo lepemu izletu, o kraju nikakor ne more dobiti prave predstave. Žal je večini gostov, ki obiščejo Bled, ta predel nepoznan.« Kratek zapis je iztrgan iz precej daljšega iz leta 1833, ko so 1600 metrov dolgo in 250 metrov globoko sotesko preplezali trije pustolovci. Za vseslovensko občestvo se zdi podatek morda malenkosten, a za zgodovino Vintgarja je prelomen, še zlasti za člane Turističnega društva Gorje, saj prinaša novo letnico prve omembe ene najbolj obiskanih turističnih znamenitosti pri nas. Člani društva so se pred praznovanjem okrogle obletnice odprtja soteske odločili zakopati v arhive, da bi našli še kakšen zanimiv podatek.

Med drugim so odkrili, da se je izmuznila celo baronu Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je v drugi polovici 17. stoletja obiskal tudi najbolj odmaknjene predele Gorenjske. V Slavi vojvodine Kranjske je podrobno opisal številne vaške običaje ter skoraj vsak delček takratne kranjske pokrajine z rekami, izviri in slapovi, je v zborniku ugotavljal Vojko Zavodnik, znan kot skrbnik dediščine zdravilca Arnolda Riklija, a reki Radovni je namenil le skromen zapis: »Radola, Radovna, izvira iz visokega gorovja pri Bledu, si utira pot proti Savi in se v njej izgubi. Pogosto se v njej ujame postrvi in lipane …«

Blagodejnost je prepoznal tudi Rikli

To seveda ne pomeni, da domačini soteske niso poznali, je dejal Tomaž Bregant, do pred kratkim strokovni vodja pri Turističnem društvu Gorje. Zdaj je sicer že upokojen, a še vedno vpet v delo društva, predvsem pa je zavzet promotor domačega kraja. »Vedeli smo in verjeli, da so ljudje prej že vedeli za sotesko, a do tega trenutka je veljalo, da sta bila fotograf in kartograf Benedikt Lergetporer in župan Gorij Jakob Žumer prva, ki sta jo leta 1890 prehodila,« je navedel enega najpomembnejših podatkov iz zgodovine Vintgarja, tistega, ki je dal ime tudi vsem drugim podobnim soteskam v Sloveniji. Od kod izhaja, še vedno natančno ne vedo, domnevajo pa, da iz nemške besede Weingarten, s katero so poimenovali tudi vinograde v okolici Bleda.

V tistem času so bile Gorje, ki praznujejo tudi 850-letnico fare, mnogo večja občina, rad pove Bregant. Na svetovne turistične zemljevide jo je pomagal postaviti Arnold Rikli, znameniti zdravilec in med drugim avtor prvega blejskega turističnega vodnika (1862). Med drugim je priporočal obisk slapu Vintgar (danes mu pravijo Šum, s 16-metrskim padcem velja za največji rečni slap v Sloveniji) ter dodal navodila za pot do tja čez sv. Katarino, s pripisom: »Ko pridete do slapa, se prepustite lepoti njegovega bučanja, kar pa je od zgoraj videti veliko bolj mogočno kot od spodaj, še posebej ker se na vrhu odpre slikovit pogled na strugo, ki jo voda razjeda skozi dolgo skalnato sotesko …«

A največ k turistični prepoznavnosti te dolge skalnate soteske je pripomoglo navdušenje župana Žumra in fotografa Lergetporerja, ki sta jo slaba tri desetletja pozneje prehodila. Lergetporer ji je namenil zapis v Laibacher Zeitungu, oba sta jo opisovala ob vsaki priliki in naposled so ustanovili gradbeni odbor, ki naj bi jo uredil za obiskovalce. Pri tem je sodelovalo blejsko olepševalno društvo, v katero so bili vključeni nekateri tamkajšnji hotelirji. »Imeli so čut in afiniteto do tega, kar bi lahko bilo tudi za danes zgled, kako bi morali hotelirji in vsi tisti, ki od turizma živijo, vlagati v turistično infrastrukturo,« je poudaril Bregant.

Takrat jim, kot je dodal, najbrž ne bi uspelo, če ne bi bilo Žumra kot gonilne sile. »Zanj se je tudi krepko zadolžil, še zlasti ko je začel graditi restavracijo, za katero je računal, da mu bo povrnila vložek, in zato naposled propadel ter leta 1911 v dolgovih umrl. Je pa res, da če ne bi bilo vseh teh Blejcev, ki so mu stali ob strani, predvsem hotelirjev, se verjetno ne bi nabralo toliko sredstev.« Prispevala jih je tudi Kranjska hranilnica in posojilnica, katere ustanovni član je bil spet Žumer, zbirali pa so ga tudi z raznimi nabirkami in prireditvami. Takrat svetovno znani operni pevec Franc Pogačnik-Naval je po sogornikovih besedah pripravil na Bledu koncert, katerega izkupiček so namenili za pokritje investicije. Ureditev več kot 500 metrov mostov in galerij jih je stala več kot 2000 srebrnih goldinarjev.

Podobno, pa vendar drugače

Dan odprtja je bil 26. avgust 1893, ko je bil Vintgar zaradi številnih objav v medijih že kar slaven. A dela Gorjancem ni zmanjkalo, Vintgar je vsako leto zahteval popravila, zlasti po jesenskih visokih vodah, ki so mnogokrat načele brvi in lesene poti, in danes ni prav veliko drugače. Člani društva, ki so lani ustanovili podjetje Soteska Vintgar in s tem ločili pridobitno dejavnost, poti še vedno redno popravljajo in urejajo ter skrbijo za varnost obiskovalcev. Ali je soteska varna, vsako jutro med rednim obhodom preverita vzdrževalca Franci Peterman in Matej Zupan. Brez njiju se, je dejal Bregant, dan v Vintgarju ne začne.

Kljub temu je 130 let po odprtju soteske v njej vse precej drugače. Obiskovalci z vseh vetrov se v počasnem koraku vijejo po lesenih poteh in mostovih, njihov pogled ni več usmerjen samo v Radovno, ki se vrtinči in poskuša z bučanjem prekašati njihove glasove, ampak predvsem v zaslone, od koder informacije bistveno hitreje potujejo v svet, kakor je šel nekoč glas od ust do ust ali od časnika do časnika. Čakanje na fotografijo, ne da bi v objektiv ujeli še kakšnega obiskovalca, je zlasti v poletnih dneh obsojeno na poraz, a obupavanja kljub temu ni videti. Radovna na koncu le zmaga ter pritegne tudi sodobnega človeka s še tako razpršeno pozornostjo. V najožjih delih je soteska široka le nekaj metrov, za najlepši del veljajo Žumrove galerije (kjer so lani prvemu graditelju na čast odkrili spominsko ploščo), pritegne tudi del, kjer je človek pustil sledi, skalni most bohinjske proge, ki je tehnični in kulturni spomenik, ali jez hidroelektrarne pod Šumom.

Iskanje ravnovesja

Še na prelomu tisočletja so v eni sezoni (soteska je načeloma odprta od velikonočnih praznikov do pozne jeseni) prešteli okoli 40.000 obiskovalcev, v predkoronskem letu jih je bilo že skoraj 400.000. To je bil tudi znak, da je treba nekaj storiti; med pandemijo so uredili enosmerni ogled ter nato kot prva tovrstna znamenitost v Sloveniji omejili število obiskovalcev, ki so lahko sočasno v soteski, na največ 245 oseb, kar nanese 2250 na dan. Lani si jo je ogledalo nekaj več kot 330.000. Obiskovalce poskušajo navaditi, da bi vstopnice kupili vnaprej. Tisti, ki tega ne storijo, morajo počakati, da se soteska izprazni za ustrezno število. Borijo se tudi s pločevino in ljudi nagovarjajo, naj pridejo z javnim prevozom ali s kolesi, letos sofinancirajo brezplačne prevoze z Bleda.

»Želimo si trajnostnih rešitev,« je sogovornik pripovedoval ob vstopu v Vintgar, a pri tem ni skrival kančka gneva. Obisk bi morala upravljati izključno društvo in Triglavski narodni park, je dodal, še vedno pa se najdejo posamezniki, ki se v to vpletajo, saj vidijo priložnost za zaslužek. Takšen primer so parkirišča, ki nastajajo na zasebnih zemljiščih. »Radi bi uredili centralno parkirišče, od koder bi se ljudje s shuttli zapeljali do soteske,« je navedel enega od načrtov, »vendar smo pri tem odvisni od prostorske politike.«

A v tem času se zdi, da so misli članov društva usmerjene v 25. avgust, ko bo veliko praznovanje obletnice. Povabili bodo, kakor je slavnostno napovedal Tomaž Bregant, tudi eminentne može tistega časa, od župana Jakoba Žumra in fotografa Benedikta Lergetporerja do znamenitega naravoslovca Albina Belarja, pesnikov Antona Aškerca in Engelberta Gangla ter navsezadnje konjederca, ki je moral za ugled soteske svojo nesnažno dejavnost preseliti na drugo lokacijo …