Pamet v roke, preden bo prepozno
V zadnjem času smo priča številnim zahtevam sindikatov javnega sektorja po povišanju plač, ki jih marsikdaj spremljajo napovedi stavke. Zdravniki, del šolstva, oglašajo se gasilci in celo cariniki. Zahtevana zvišanja niso majhna, gre za kar več plačnih razredov, tudi pet, kar pomeni zvišanje tudi za 20 odstotkov in več. In to ne samo za posamezne skupine, v katerih morda obstajajo plačne anomalije, ampak kar za vse. Sindikate človek nekako še razume, saj si prizadevajo le za višje plače, morda kdaj tudi za delovne pogoje. Ali pa predsednik vlade kar samoiniciativno neki poklicni skupini obljubi nemajhen takojšnji dvig plače v višini, ki je približno tako velika kot povprečna pokojnina.
Poleg tega se obseg javnega sektorja iz leta v leto povečuje. Pa še poslušamo, da je premalo zdravnikov, medicinskih sester, vojakov in še koga. Skupni učinek rasti javnega sektorja in zvišanja plač predstavlja velik pritisk na proračun. Ta očitno prenese vse.
Pa je res tako?
Veliko manj razumem vlado, ki bolj ali manj privoli v zahteve in izsiljevanje sindikatov. Na tej strani še nisem slišal zahtev, da je javno upravo treba racionalizirati in digitalizirati, kar bi marsikje zmanjšalo potrebo po številu javnih uslužbencev. Ali ko je imenovan, na primer, nov minister, ta s seboj pripelje novo ekipo, kar je razumljivo – staro pa lepo pusti v svojem resorju. Podobno velja za nekatere javne zavode, v katerih se nihče noče nikomur zameriti. Minister ali predstojnik organa, ki se tega problema noče lotiti, po mojem mnenju ni primeren za opravljanje svoje funkcije. Seveda se še ni zgodilo, da bi zaradi tega kdo izgubil službo.
Skupni učinek rasti javnega sektorja in povečanja plač predstavlja velik pritisk na proračun. Ta očitno prenese vse. Pa je res tako?
Minister za finance je izračunal, da bodo že dosedanje sprejete zahteve pomenile dodatno obremenitev za proračun v vrednosti več kot 600 milijonov evrov. Nove pa nenehno prihajajo.
In kdo bo plačnik tega zapitka? Davkoplačevalci seveda.
Kako? Najprej z zvišanjem davkov. Ti bodo, če ustavno sodišče ne bo zadržalo izvajanja že sprejetega dohodninskega zakona, višji, kot so bili pred spremembami. In to v razmerah energetske in živilske draginje, kjer se naša vlada vede popolnoma drugače kot v Avstriji ali Nemčiji, torej v državah, s katerimi se tako radi primerjamo. Tam vlade pomagajo z velikimi sredstvi vsem državljanom, ne samo nekaterim.
Nekatere, tudi zelo številne skupine, na primer upokojenci, so dobili za dva meseca zvišanja pokojnin za 4,5 odstotka. S februarjem naj bi jih za okoli pet odstotkov, kar je za približno polovico inflacije, vendar ne dodatno k prej omenjenim odstotkom, ampak namesto njih.
Vlada, ki nekaterim poklicnim skupinam velikodušno zvišuje plače, ni pripravljena ugoditi zahtevam upokojencev, ki si prizadevajo za izredno uskladitev pokojnin (spomnimo se: prejšnja vlada je bila za upokojence precej bolj razumevajoča), in ni pripravljena poslušati te skupine, čeprav je večina upokojencev v težjem položaju kot večina javnih uslužbencev. Tak znesek bi marsikateremu upokojencu prišel prav, pa ne za počitnice, ampak za plačilo položnic.
Ena od takih stvari je tudi letni regres: upokojenci lahko samo sanjamo o zneskih, ki se izplačujejo v gospodarstvu in javnem sektorju.
In tu se vidi vsa razlika med desničarskimi in levičarskimi vladami pri obdavčevanju. Medtem ko desničarske vlade znižujejo davke ali jih vsaj ne povečujejo z utemeljitvijo, da znajo gospodarstvo in posamezniki bolje porabiti svoj denar kot država, je pri levičarskih vladah drugače. Te davke zvišujejo, ker raje vzamejo denar od tistih, ki ga na trgu zaslužijo, da ga lahko prerazporejajo določenim kategorijam. V našem primeru javnemu sektorju, najbrž pa bo kaj padlo tudi nekaterim domnevno nevladnim organizacijam civilne družbe, ki so tej vladi pomagali priti na oblast in ki uživajo veliko publiciteto v levo usmerjenih javnih medijih.
Drug del denarja bo država dobila iz dodatnega zadolževanja, kljub svarilom fiskalnega sveta, ki je za vlado očitno le nepomemben organ. Če je bilo zadolževanju med pandemijo, ko je bilo treba reševati ljudi in gospodarstvo, še razumljivo, zdaj ni več tako. Dolgove bomo prej ali slej plačali vsi državljani, tistih, ki so jih povzročili pa že dolgo ne bo več. In da se razumemo: čim bolj je neka država zadolžena, manj je ekonomsko (in posledično politično) neodvisna.
Če se prav spomnim, je bil pred časom s sindikati sprejet dogovor, da se bo vsako leto število zaposlenih v javnem sektorju zmanjšalo za odstotek, kar je mogoče doseči z mehkimi načini, to je brez odpuščanja. Trendi gredo ravno v nasprotno smer.
Dovolj sem star, da se spomnim, kako je bilo, ko je bil javni sektor po številu zaposlenih pol manjši kot zdaj. Nisem imel občutka, da so bile takrat javne storitve na bistveno nižji ravni.
Še je čas, da se opisani trendi preobrnejo, če je volja za to. Bojim se sicer, da je ni pretirano veliko. Torej pamet v roke, preden bo prepozno.
***
Mag. Boštjan Petauer je upokojeni davčni svetovalec, predavatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
